7. avgusta leta 1895 je šentviški klepar Anton Belec skupaj s pomočniki postavil in v petih urah utrdil Aljažev stolp na vrhu Triglava. V 190 centimetrov visokem stolpu s štirimi okenci, so bili trije stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta. Stolp je bil opremljen tudi s telegrafom, ki je omogočal komunikacijo s Kredarico in Dovjim. Svečana otvoritev stolpa je sledila 15 dni kasneje, 22. avgusta 1895.
Med tem ko so se oblasti na Kranjskem ukvarjale z obnovo Ljubljane, ki jo je aprila 1895 prizadel katastrofalen potres, je dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž planiral izgradnjo stolpa na Triglavu. Med svojim službovanjem na Dovjem je začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2). Aljaž si je zamislil in financiral majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram. Stolp je preskrbel s skromno, a najnujnejšo opremo ter dal namestiti kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal slikar Marko Pernhart. Jakob Aljaž je umrl 4. maja leta 1927 v Dovjah na Gorenjskem, star 81 let.
Stolp so kasneje pogosto prilagajali, mu dodajali spominske plošče, zastavico na konici zamenjali s peterokrako (saj je Triglav bil najvišji vrh Jugoslavije) in to znova z zastavico z letnico postavitve. Večkrat je bil tudi prebarvan, in sicer zeleno-belo-rdeče, ko je ob njem med vojnama potekala meja med Kraljevino SHS (Jugoslavijo) in Italijo, ali na rdeče v času socializma. Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije, junija 1991 je na Aljaževem stolpu oz. nad njim, saj je bil v snegu, zaplapolala slovenska zastava. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, kmalu zatem pa je postal last države. Za njega skrbi Planinsko društvo Ljubljana-Matica.
