14. julija leta 1905 je v Novem Mestu umrl slovenski pisatelj, pesnik, zgodovinar in etnolog Janez Trdina. Star je bil 75 let. Ivan Cankar ga je imenoval za najboljšega slovenskega stilista svojega obdobja.
Veliko je potoval po Dolenjskem ter pisal povesti o navadah in življenju običajih ljudi. Njegova dela so polna zgodb, pripovedi, običajev in anekdot, najboljši primerek pa so Bajke in povesti o Gorjancih (1882). V mladosti pa je že spisal podobno delo Narodne pripovedke iz bistriške doline (1849 – 1851). V svojih zgodnjih letih se je ukvarjal tudi z mladinsko literaturo, posebej z basnimi (Lisica, volk in medved) in bajkami (Pripovedka od zlate hruške) za otroke. Poleg potovanj po Dolenjski in Beli krajini je Trdina veliko časa preživel in deloval tudi na Hrvaškem, med drugim v Varaždinu in Reki. Leta 1867 se je doselil v Bršljin pri Novem Mestu, kjer je živel do smrti. V svojih poznih letih je pisal spominske in narodopisne spise: Hrvaški spomini (1885-1887), Bachovi huzarji in Iliri (1903), Moje življenje (1905-1906), Izprehod v Belo krajino (izide posthumno leta 1912).
V njegovo čast so leta 1923 preimenovali najvišji vrh Gorjancev iz Svete Gere v Trdinov vrh. V Novem Mestu deluje kulturni center Janez Trdina, novomeška občina pa občasno podeljuje Trdinovo nagrado za dosežke na intelektualnih področjih.
