23. maja 1937 je v Ljubljani umrl slovenski literarni zgodovinar in prevajalec ter teoretik in esejist Ivan Prijatelj. Star je bil 61 let. Preučeval je zlasti novejše slovensko kulturno in politično življenje.
Ivan Prijatelj se je rodil 23. decembra leta 1875 v kraju Vinice pri Sodražici. V šolo je začel hoditi šele pri devetih letih. Leta 1898 je z odliko končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na študij medicine na Dunaju, a se je po treh mesecih prepisal na slavistiko in klasično filologijo. Leta 1902 je doktoriral (danes bi rekli diplomiral). V Zagrebu je zbral literaturo o ilirizmu in leto kasneje odšel kot štipendist v Rusijo, kjer se je posvečal predvsem novejši ruski literarni zgodovini. Po krajši vrnitvi domov ga je želja po znanju spet gnala v svet: v Moskvo, Helsinke, Varšavo, Berlin, Dresden, Prago in Pariz. Leta 1905 je dobil službo v dunajski Dvorni knjižnici in ob tem učil ruščino na orientalski in eksportni akademiji. Leta 1919 se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur. Prijatelj je bil dvakrat tudi dekan Filozofske fakultete v Ljubljani.
Ivan Prijatelj je proučeval zlasti novejše slovensko kulturno in politično življenje. Pisal je eseje in monografije o ruskih in slovenskih avtorjih (npr. Kersnik, Murn). Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Književnost je po njegovem mnenju nasledek najvišje kulturne zavesti nekega naroda in psihološko dejstvo.
Prijatelj je bil prvi slovenski literarni zgodovinar s svojimi lastnimi načeli in raziskovalnimi metodami.
Po Ivanu Prijatelju so v Sloveniji danes poimenovane ulice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Šentjurju in Škofljici.
