12. oktobra leta 1957 je bila odprta prva modernistična osnovna šola v Ljubljani, poimenovana po narodnem heroju Tonetu Tomšiču.
Šolske zgradbe v Ljubljani že stoletja arhitekturno in urbanistično močno zaznamujejo prostor, šole kot objekti izobraževanja pa imajo tudi v slovenski arhitekturni misli od nekdaj posebno mesto. S svojo zunanjo podobo pričajo o preteklih zgodovinskih obdobjih, izobraževalni naravnanosti, razvoju urbanizma, jezika arhitekture ter tendencah pedagoških usmeritev. Vse od jožefinsko – terezijanskih reform v času razsvetljenega absolutizma je bila gradnja šolskih stavb odvisna od uveljavljanja pedagoških idej in vzgojno-izobraževalnega zavoda, kakor tudi posluha oblasti, arhitekturnih idej in medsebojnega sodelovanja naštetih akterjev. Tipizirane šolske stavbe niso novost moderne birokratske države 20. stoletja, temveč so bile predpisane že leta 1788; podoba, ureditev in višina stavbe ko osnovni normativi pa so bili že takrat podrejeni številu učencev v posameznem vzgojno-izobraževalnem zavodu. V 19. stoletju je navodila in načrte izdajala študijska dvorna komisija na Dunaju, osnovno šolstvo pa je bilo od leta 1869 s tretjim šolskim zakonom v popolni domeni države. Zasnove šolskih stavb so postale regulirane s krovnimi predpisi s področja šolstva. Takratne zgrajene šolske stavbe so bile tipizirane, monumentalne in s poudarjenim centralnim vhodom. Brez izjeme so sledile shemi traktov učilnic z dolgim in ozkim povezovalnim hodnikom ter kompaktnimi stopnišči, ki so etaže povezovali po nadstropjih. Učilnice so bile podolgovate in visoke, enake po velikosti, barvi in notranji opremi ter z ozkimi in visokimi okni. Razporeditev učilnic je ustrezala frontalnemu pouku z isto učno snovjo za vse prisotne učence in klasičnimi učnimi metodami, pri katerih je prevladoval govor pedagoga. Šole so gradili podobno kakor druge javne stavbe, nekatere so bile podobne upravnim zgradbam in celo vojašnicam. V prvi polovici 20. stoletja je nova funkcionalistična arhitektura z revolucionarno doktrino (oblika sledi funkciji) vnesla v zasnovo šolskih stavb največ novosti. Skušala se je prilagoditi zahtevam, ki jih je postavljala nova znanost, pedagogika. Arhitekturni izraz šolskega poslopja naj bi odražal samo njen vzgojni namen. Leta 1954 je v Ljubljani potekal prvi veliki posvet v Sloveniji o prednostih novega načina izobraževanja in na temo šolske arhitekture pod naslovom Od stare k novi šoli, ki jo je organiziralo Društvo arhitektov Slovenije. V nasprotju s staro zasnovo šole naj bi bila nova bolj razgibana in omogočala tudi ustreznejše oblikovanje šolskega okolja. Poudarjen je bil pomen stika z naravo in svetlobe. Skupno je bilo spoznanje, da je otrok središče šolske vzgoje in zato tudi središče oblikovanja šolske zgradbe. Stari sistem nerazčlenjenega večetažnega šolskega bloka se je umaknil pritlični paviljonski zgradbi oziroma enonadstropni zgradbi s centralnim prostorom, z dinamičnimi kompozicijami šole v parku, organskimi oblikami gradnje ali regionalno pogojenimi kompozicijami. V novih šolah postanejo učilnice kvadratne, prostori so prepleskani s svetimi pastelnimi barvami, table niso več črne, temveč svetlejše, zelene. Stoli in mize so ločeni, pohištvo je lahko prestavljivo. Razen centralnega večnamenskega prostora so bile oblikovane široke avle, na katere so bili navezani dodatni programi. Celota zasnove je zavestno asimetrična, glavni vhod je neaksialen, tloris je funkcionalistično svoboden (fr. plan libre). Šola prevzema vlogo lokalnega kulturnega in izobraževalnega središča. S šolsko arhitekturo se je v tem obdobju intenzivno ukvarjal tudi arhitekt Oton Gaspari. 12 oktobra 1957 je bila tako odprta prva modernistična šola v Ljubljani, na Poljanah Osnovna šola Toneta Tomšiča. Zasnovana zgradba je eden prvih primerov sodobne šole. Šolska zgradba je sestavljena iz treh sklopov, ki jih povezuje osrednji prostor z jedilnico in večnamensko rampo. Prvi sklop je enonadstropen in namenjen razrednemu pouku, sestavljen iz parov zamaknjenih učilnic, ki razgibano definirajo tako svoj zunanji kot notranji javni prostor. Drugi sklop združuje predmetno stopnjo in upravo, tretji pa je telovadnica.