8. oktobra leta 1973 je v Ljubljani preminila Elza Kastl (poročena Obereigner), pozabljena in spregledana kiparka in slikarka. Stara je bila 89 let.
Rojena je bila uglednemu paru artilerijskega častnika Karla Kastla pl. Traunstatta iz dunajskega obrobja in Frančiški iz slovenske trgovske družine Peterka. Oče jo je že od rosnih mladostnih let spodbujal k risanju. Po ljubljanskem potresu 1885 je družina odšla s premeščenim očetom v štajersko prestolnico Gradec, kjer se je Elza učila slikanja na obrtni šoli. Tri leta kasneje so se ponovno vrnili v Ljubljano, tam pa je nadaljevala zasebni pouk pri slikarju Heinrichu Wettachu.
Na prelomu v 20. stoletje je začel nastajati njen kiparski opus, osnov modeliranja pa se je učila pri češkem učitelju Celestinu Misu. Leta 1901 je za Kranjsko hranilnico ustvarila dva kiparska dela, in sicer plastično skupino otrok v naravni velikosti ter alegorični kip Dobrodelnost, ki je vrsto let krasil sejno dvorano hranilnice. Za artilerijsko vojašnico v Ljubljani je oblikovala doprsna kipa cesarja Franca Jožefa I. in cesarice Elizabete, leta 1902 pa modelirala Kristusovo glavo za kapelo garnizijske bolnišnice. Tega leta se je še ne dvajsetletna udeležila druge slovenske umetniške razstave s tremi oljnatimi slikami in kot prva slovenska kiparka tudi s tremi portretnimi bustami (Incroyable, Anica, Dunajčanka).
Leta 1905 se je vpisala na Umetniško šolo za ženske in dekleta na Dunaju, kjer se je polege študija portretnega slikarstva in kiparstva poglobila v človeški akt in anatomijo. Leta 1907 je v ljubljanski kazini razstavila 4 slike. Študij je nadaljevala v Firencah in obiskala Benetke, Rim in Neapelj, do leta 1910 pa je ustvarila več slik, portretov in tudi nekaj kipov. Istega leta je bila na študijskem potovanju v Pragi, Dresdnu in Berlinu, naslednje leto pa v Innsbrucku, Zürichu, Luzernu in na Dunaju. Vmes se je poročila s stotnikom Heinrichom pl. Obereignerjem in se preselila v Celovec, kjer sta se jima rodila hči Elizabeta in sin Georg.
V začetku decembra 1914 je izvedela, da je mož med pogrešanimi (padlimi) vojaki prve svetovne vojne; tedaj je izgubila tudi dvomesečnega sina. Vrnila se je v Ljubljano, kiparstvo dokončno opustila in se posvetila slikanju v olju in pastelu. Med letoma 1927 in 1934 je ustvarila sliko sv. Tadeja in Ludovika za ljubljansko frančiškansko cerkev in dve banderi za cerkev Marije pomočnice na Rakovniku.
Elza Kastl Obereigner je umrla oktobra 1973 v Ljubljani in spada v krog slovenskih umetnic od znamenite slikarke Ivane Kobilce, pesnice Lili Novy, pisateljice in publicistke Zofke Kvedrove, popotnice in pisateljice Alme Karlin ter slikarke in oblikovalke Helena Vurnik, ki so jo pred dobrim stoletjem tlakovale ženskam pot v visoko kulturo. Elza Obereigner je veljala za zadnjo miniaturistko v Evropi, saj je skoraj vse do smrti slikala miniature, tako portretne kot vedute Ljubljane. Leta 2018 je bila v Mestnem muzeju v Ljubljani postavljena prvič po več kot 100 leti reprezentativna razstava njenih del, tako slikarskih kot kiparskih.
Razstava Elza Kastl ljubljanskem v mestnem muzeju (FOTO: Wikipedia)
