Danes, 4. aprila, mineva 70 let od ustanovitve najmočnejše vojaške alianse – zveze NATO.
Zveza NATO je danes še edina obstoječa svetovna vojaška organizacija in obenem tudi ena od najpomembnejših svetovnih organizacij. Da bi razumeli njeno današnjo podobo moramo predstaviti njene začetke, osnutek in njeno širjenje skozi zadnjih 70 let. Zveza NATO združuje 32 držav, od katerih sta dve severnoameriški, preostale so evropske. Današnja vloga zveze ni več enaka tisti, ki jo je igrala v času hladne vojne, ko je v prvi vrsti varovala zahodno, kapitalistično Evropo pred morebitnim napadom komunistične Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je ta nevarnost minila, zato NATO danes v prvi vrsti deluje oziroma želi delovati predvsem kot branitelj miru v nestabilnih državah po vsem svetu.
Zveza NATO se je v preteklosti zelo širila in se bo gotovo tudi bližnji prihodnosti. Najboljše možnosti za to ima Severna Makedonija, ki bi se zvezi lahko priključila leta 2020. Zvezi so naklonjeni tudi številni politiki v Ukrajini in Gruziji, podpora pa je zaradi zaostritve odnosov med Rusijo in Zahodom porasla tudi na Finskem, kjer je še pred petnajstimi leti 80 odstotkov Fincev nasprotovalo vključitvi njihove države v severnoatlantsko zvezo. Članstvo Srbije in BiH je v bližnji prihodnosti malo verjetno.
Nastanek zveze NATO
Zasnove severnoatlantskega zavezništva lahko iščemo v spoznanju evropske povojne oslabelosti, iskanju poti iz velike stiske in ameriškega strahu pred komunizmom. V povojnih razmerah se je obrat zgodil leta 1947, in sicer zahvaljujoč trem odločitvam vlade ZDA: Trumanovi doktrini, Marshallovemu načrtu in uveljavljanju strategije zadrževanja. V Grčiji in Turčiji so se bili boji med prozahodnimi in prosovjetskimi silami. Februarja leta 1947 je London obvestil Washington, da bodo v enem mesecu morali umakniti svoje enote iz Grčije in ustaviti vso pomoč grški vladi. Truman se je odzval tako, da se je odločil ponuditi gospodarsko pomoč Grčiji in Turčiji. Tako so ZDA ustavile širjenje SZ na Sredozemlje in ta dokument, s katerim so se ZDA obvezale, da bodo Grčiji in Turčiji ekonomsko pomagale, so poimenovali Trumanova doktrina.
Namen Marshallovega plana je bil prispevati h gospodarski obnovi Zahodne Evrope. Program je kreiral zunanji minister ZDA George C. Marshall. ZDA so zagotovile gmotno podporo v obliki surovin, energentov, strojev in tudi denarja, medtem ko so morali prejemniki razviti skupne programe za gospodarsko sodelovanje. Sredstva iz Marshallovega načrta je dobila tudi Portugalska, ki je pod vodstvom nacionalističnega politika Antonia Salazarja sicer ostala nevtralna v II. svetovni vojni, a je tako kot Francova Španija prikrito podpirala sile osi.
George Kennan, strokovnjak za sovjetske zadeve v zunanjem ministrstvu ZDA, je odločno prispeval k oblikovanju strategije zadrževanja. Menil je da je šlo pri politiki SZ za dolgoročno širjenje, ki korenini v preteklosti, vendar ji daje polet marksistična ideologija. Najboljši način za ZDA je videl strategiji zadrževanja – manj kot vojna, a vendar odgovor na silo s silo.
Zadnji dogodki, ki so botrovali nastanku zveze NATO, so se zgodili v Berlinu. Leta 1945 je bil Berlin razdeljen na štiri zasedbena območja: ameriško, britansko, francosko in sovjetsko. Marca 1948 so Sovjeti začeli izvajati kopensko blokado zahodnega dela mesta. Zahodne zaveznice so se na kopensko blokado odzvale z zračnim mostom. Mesto so oskrbovali z množičnimi zračnimi prevozi. Vsak dan je na berlinskih letališčih, večinoma na letališču Tempelhof, pristalo na stotine in včasih na tisoče zavezniških letal, ki so prevažala hrano, gorivo in preostale potrebščine. Zračni prevoz je potekal uspešno in je trajal od junija 1948 do maja 1949. Na koncu je sovjetska vlada blokado preklicala. V tej krizi se je jasno pokazalo, da si velesili ne bosta popuščali.
Dogodki po berlinski krizi so naposled pripeljali zahodne zaveznice do sklenitve Severnoatlantskega sporazuma. Sporazum so 4. aprila 1949 na povabilo vlade ZDA v Washingtonu podpisali predstavniki dvanajstih držav pogodbenic: ZDA in Kanada kot severnoameriški državi, Velika Britanija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Norveška, Portugalska, Danska in Islandija kot evropske države. Sporazum je začel veljati 24. avgusta 1949, ko so ga ratificirale vse podpisnice. Lord Hastings Lionel Ismay, prvi generalni sekretar Organizacije severnoatlantskega sporazuma, je dejal, da je namen zveze »obdržati Američane v Evropi, Ruse izven nje, Nemce pa na vajetih«. NATO – North Atlantic Treaty Organization je razporedil svoje enote v Zahodni Berlin in ostala nemška mesta.
Vstop Turčije in Grčije
V Turčiji in Grčiji je od leta 1947 do 1949 potekala državljanska vojna. Vojna se je v obeh primerih končala s porazom komunističnih gverilcev. Ključnega pomena za njihov poraz je bila ameriška gospodarska pomoč. Dve leti po koncu vojne se je stanje v državah že »stabiliziralo« in septembra 1951 sta obe državi dobili povabilo za članstvo v severnoatlantski zvezi. Z vključenjem teh dveh držav bi ZDA uspele zaustaviti morebitno širjenje SZ na Sredozemlje, iz Turčije pa bi celo lahko napadli sovjetsko ozemlje. Tako je na Kavkazu NATO dobil svojo prvo kopensko mejo s SZ. Februarja leta 1952 sta se obe državi vključili v zvezo NATO.
Vstop Zahodne Nemčije v NATO
Po koncu Korejske vojne (1953) so bile zahodne kapitalistične države dokaj izčrpane, obenem pa je SZ dosegla ravnovesje v jedrski oborožitvi. Posledično so politiki v ZDA začeli razpravljati o novih možnostih kako okrepiti NATO. Leta 1954 so se na kongresu v Berlinu ZDA, Velika Britanija in Francija odločile ukiniti svoje okupacijske cone, obenem pa so odbile sovjetski predlog o združitvi Nemčije. Tako je iz treh okupacijskih con nastala Zvezna Republika Nemčija (ZRN oz. BRD – Bundes Republik Deutschland). Istega leta je NATO povabil ZRN, da vstopi v zvezo. Francijo je zamisel o ponovnem oboroževanju Nemčije vznemirjala bolj kot druge države. Tudi SZ je bila vznemirjena in je celo ponudila svoje članstvo v zvezi kot zameno za sprejem ZRN. Predlog sta 7. maja 1954 ZDA in Velika Britanija zavrnili, tri dni prej pa je ZRN uradno vstopila v NATO z dodatkom, da »Bundeswehr« ne sme razvijati jedrskega, biološkega in kemičnega orožja.
Kot odgovor na vključitev ZRN v NATO je SZ v 11 dneh ustanovila vojaško organizacijo vzhodno-evropskih držav: Varšavski pakt. Poleg SZ je v paktu še bila Poljska, Čehoslovaška, Madžarska, Bolgarija, Romunija, Nemška demokratična republika in Albanija (do 1961).
Izstop Francije iz zveze
10. marca 1966 je francoski predsednik Charles de Gaulle naznanil, da bo Francija izstopila iz vojaške komande NATA in bo začela razvijati svoj neodvisni jedrsko-obrambni program. De Gaulle je izrazil nestrinjanje z vodilno vlogo ZDA v NATU in odstranil vse francoske enote iz te zveze. Ukazal je tudi, da vse zavezniške enote zapustijo Francijo do 1. aprila 1967. Sedež zveze NATO so zato 31. marca 1967 prestavili iz bližine Pariza v belgijsko mestece Mons, južno od Bruslja.
Vstop Španije
Leta 1977 je umrl general in španski voditelj Francisco Franco. S tem se je končala 40-letna fašistična vojaška diktatura v Španiji. Franco je že leta 1949 želel Španijo popeljati v NATO, a je bila njegova prošnja zavrnjena zaradi »pomanjkanja demokracije« v Španiji. Na prvih demokratičnih volitvah so zmagali socialisti in vladali vse do 1994. Španija se je počasi začela približevati EU in NATU. Na kongresu 10. in 11. decembra 1981 v Bruslju so Španijo povabili, da se pridružili zvezi. Uradno je kraljevina Španija 30. maja 1982 postala 16. članica NATA, če sem še prištejemo Francijo, katera pa uradno ni nikoli izstopila iz zveze.
Razpad Varšavskega pakta
Leta 1989 so komunistični režimi začeli propadati eden za drugim, kulminacija pa se je zgodila jeseni 1989, ko je padel Berlinski zid. Leta 1990 sta se NDR (Vzhodna Nemčija) in ZRN združili, s čimer je NATO dobil novo staro članico oziroma nekdanjo tokrat povečano ZRN. Na t.i. pogajanjih 4+2 (ZDA, SZ, Velika Britanija, Francija ter obe Nemčiji) so zahodni zavezniki Mihailu Gorbačovu obljubili, da se po združitvi Nemčije NATO ne bo širil na vzhod proti sovjetskim mejam. Z razpadom Sovjetske zveze so politiki na Zahodu menili, da dogovor več ne velja in so nadaljevali s širjenjem proti mejam nove Ruske federacije. Različna interpretacija dogovora o (ne)širjenju NATA iz leta 1990 je še vedno eden glavnih kamnov spotike med Zahodom in Rusijo. 31. marca 1991 so Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija in Bolgarija izstopile iz Varšavskega pakta, uradno pa je ta razpadel 1. julija 1991, ko ga ni več priznavala niti SZ, ki je ostala edina članica pakta.
Konec hladne vojne
Po koncu hladne vojne so se mnogi politiki spraševali ali je NATO še potreben. Nekateri so celo predlagali ukinitev zveze. Samostojna Rusija je bila namreč šibka in ni več predstavljala grožnje, a so strategi vseeno predvidevali, da bo njena moč spet zrasla v roku petnajstih let, kar se je na koncu tudi uresničilo. Tako je NATO obstala in nadaljeval s svojo širitvijo. Prva se je zvezi leta 1992 spet uradno priključila Francija, svoje vojake pa prvič vključila v NATO leta 1995 z mirovno misijo v BiH. NATO je nadaljeval svojo širitev z načrtom znanim kot Partnerstvo za mir – Partnership for Peace (PfP). S tem načrtom so bivše članice Varšavskega pakta povabili na skupne vojaške vaje in mirovne operacije. Vse bivše članice pakta so ponudbo sprejele. Rusija je sicer nasprotovala načrtu Partnerstva za mir, a na koncu popustila in se tudi sama vključila leta 1994.
Na srečanju severnoatlantske zveze v Madridu 8. julija 1997 je prišlo do pomembne novosti. Prvič po srečanju v Bruslju decembra 1981, ko je bila povabljena Španija, je NATO v zvezo povabil nove članice. Do naslednjega srečanja v Washingtonu naj bi se zvezi priključile tri bivše članice Varšavskega pakta – Poljska, Češka republika in Poljska. To se je tudi zgodilo in 12. marca 1999 je NATO že imel 19 članic. Istega meseca je NATO začel svojo največjo vojaško operacijo v zgodovini. Zaradi nasilja in množičnega pobijanja Albancev na Kosovu je zveza 24. marca 1999 začela bombardirati Zvezno republiko Jugoslavijo. Kljub legitimnosti akcije, je potrebno dodati, da ta s strani mednarodnega prava ni bila upravičena, saj NATO za napad ni iskal soglasja Združenih narodov. Kot je povedal japonski diplomat in visoki predstavnik Združenih narodov Yasushi Akashi: »posredovanje je bilo legitimno, ne pa tudi legalno«.
Širjenje zveze v 21. stoletju
Po vključenju Poljske, Češke in Madžarske v zvezo NATO je bilo samo še vprašanje časa kdaj se bodo ostale bivše članice Varšavskega pakta vključile v zvezo. Novoizvoljeni ruski predsednik Vladimir Putin je leta 2000 predlagal ameriškemu predsedniku Billu Clintonu, da se Rusija pridruži zvezi NATO, saj bi s tem imela večjo možnost vplivanja na odločitve v Bruslju. Clinton ni nasprotoval ideji, je pa njegov odhod iz Bele hiše in prihod Georgea Busha leta 2001 na položaj predsednika ZDA prekinil kakršna koli pogajanja o ruskem članstvu v zvezi NATO. Na srečanju v Pragi 21. novembra 2002 je NATO v svoje vrste povabil še tri bivše članice Varšavskega pakta – Romunijo, Bolgarijo in Slovaško, tri nekdanje sovjetske baltske države Estonijo, Latvijo in Litvo ter Slovenijo kot prvo med državami nekdanje Jugoslavije. Istega leta so Hrvaška, Makedonija in Albanija poslale prošnjo za članstvo v zvezi.
Referendum je v vseh omenjenih sedmih državah dal pozitivne rezultate. Slovenski volivci so se na referendumu 23. marca 2003 večinsko odločili za vstop v NATO. Vseh sedem držav se je zvezi priključilo 29. marca 2004. To je bilo največje širjenje zveze od njenega nastanka in je doseglo meje ruske federacije. Po tem širjenju je NATO imel že 26 članic. Rusija je tej širitvi nasprotovala bolj odločno kot pri prejšnji. Leta 2009 sta v zavezništvo vstopili Albanija in Hrvaška, leta 2017 pa še Črna gora. Pri članstvu slednje je potrebno dodati, da v državi ni potekal referendum, ampak so članstvo izglasovali v skupščini. Enak scenarij se je zgodil tudi v Makedoniji, ki se je brez referenduma NATO-u pridružila leta 2020. 2023 je v organizacijo vstopila Finska, leto kasneje pa še Švedska.
Položaj Slovenije v zvezi NATO
Republika Slovenija je članica zveze NATO od 29. marca 2004. S polnopravnim članstvom v zavezništvu je Slovenija pridobila status varne države z nizko stopnjo poslovnega tveganja, priložnost sodelovanja v znanstvenem, tehnološkem in informacijskem okolju najbolj razvitih držav ter ekonomsko sodelovanje z najbolj razvitimi državami tudi na vojaškem področju. Obveznosti Slovenije kot članice zveze so opredeljene z washingtonskim sporazumom, ki določa, da bodo članice posamično in kolektivno vzdrževale ter razvijale lastne obrambne sile kot temelje za kolektivno obrambo. Članice so dolžne spoštovati skupno sprejeta načela, politiko in postopke za njihovo uresničevanje, med katere sodi spoštovanje načela miroljubnega reševanja morebitnih sosedskih in mednarodnih sporov v skladu z določili Ustanovne listine Združenih narodov.
Slovenija se kot članica zveze NATO aktivno vključuje v dejavnosti Zavezništva in si prizadeva igrati čim bolj vidno vlogo. V zadnjih petih letih je naša država dobila številne kritike s strani zveze NATO, zaradi premajhnega odstotka BDP vloženega v obrambo. Vsaka država članica zveze NATO bi naj namenila vsaj dva odstotka svojega državnega proračuna za obrambo, vendar pa v realnosti ta pogoj izpolnjuje zgolj pet držav članic. Od leta 2018 je Slovenija začela povečevati obrambni proračun, s ciljem, da ta nekaj letih doseže vsaj en odstotek BDP-ja.
Literatura:
-
- Jean Arveds Trapans: Severnoatlantsko zavezništvo včeraj in danes
-
- NATO Priročnik
-
- J.M. Roberts: 20th century
-
- Edward H. Fedder: NATO – The Dynamics of Alliance in the Postwar World
-
- Metod Mikuž: Svet po Vojni (1958 – 63)
-
- Anton Grizold, Bogomil Ferfila: Varnostne Politike Velesil
- www.nato.int – Official site of the North Atlantic Treaty Organization
