Letos mineva 70 let od začetka korejske vojne, ki je pomenila prvi večji (posredni) spopad med Moskvo in Washingtonom.
V letu 2020 smo obeležili 75 let od konca II. svetovne vojne. Kmalu po končanem sojenju za vojne zločine pripadnikom sil osi so na površje izbruhnile razlike med nekdanjimi zaveznicami. Obdobje, ki je trajalo naslednjih 45 let, imenujemo hladna vojna. Prišlo je do stanja »ne vojna in ne mir«, v katerem sta se za svetovno prevlado borila dva družbeno-politično-ekonomska sistema – socializem pod vodstvom Sovjetske zveze in kapitalizem pod vodstvom ZDA. Velesili se nista nikoli neposredno vojaško spopadli, sta pa vodile več »proxy vojn« v različnih delih sveta.
O Koreji se odloča že leta 1945
O korejski usodi so se velesile dogovorile že na zasedanju velike trojice na Jalti februarja 1945. Ko so poleti tega leta sovjetske in ameriške sile osvobodile korejski polotok, so razmejitveno črto med okupacijskima conama potegnili kar z ravnilom po 38. vzporedniku. Sovjeti so nadzorovali severni, Američani pa južni del polotoka. Prisotnost obeh velesil je bila ključna za ponovni razvoj gospodarstva, saj so Japonce, ki so zadnjih 35 let upravljali s korejskimi tovarnami, razlastili, medtem ko Korejci sami niso imeli dovolj usposobljenega kadra.
Tako kot v primeru Nemčije so se velesile dogovorile, da bodo v roku petih let pomagale državi do demokratične suverenosti z izvedbo svobodnih volitev. Toda bolj so se zaostrovali odnosni med ZDA in Sovjetsko zvezo, tem bolj se je zapletalo korejsko vprašanje. Leta 1947 sta sovjetska in jugoslovanska delegacija v OZN zahtevali odhod vseh oboroženih sil iz Koreje, kar so zahodne države zavrnile. Novembra 1947 je nadalje generalna skupščina OZN sprejela resolucijo, s katero bi marca 1948 izvedli volitve, polno delujoča vlada pa bi nato sama zahtevala umik vseh oboroženih sil z njenega ozemlja. Načrt se ni uresničil, saj sta obe velesili medtem v svoji okupacijski coni vpeljevali svoj družbeno-politično-ekonomski sistem.
Ideje o združitvi
Na severu je glavno besedo imel sovjetski general in pozneje veleposlanik Trofim Štikov, ki je podpiral Kim Il Sunga pri njegovih temeljitih družbenih spremembah. Za novo glavno mesto je določil Heijo, ki se je preimenovalo v Pjongjang. Izvedena je bila nacionalizacija, agrarna reforma, industrializacija, ženske pa so dobile volilno pravico. Na jugu so ZDA podpirale režim Syngman Rheeja, ki ni bil nič bolj demokratičen, pod patronatom generala Hodgea pa je prednost dajal kapitalu in za prestolnico postavil stari cesarski Seul.
Leta 1948 so izvedli volitve in v praksi sta se izoblikovali dve korejski državi. OZN je priznaval le legitimnost Južne Koreje, sovjetska delegacija pa Severne Koreje. Jugoslovanski delegat pri OZN dr. Aleš Bebler je tedaj podprl sovjetsko stališče. Do oktobra 1948 je Sovjetska zveza umaknila svoje oborožene sile iz Severne Koreje, ZDA pa junija 1949 iz Južne Koreje. Ustanovljena je bila komisija OZN, ki naj bi državi združila, a se je to kmalu izkazalo za neuresničljivo. Kim Il Sung namreč komisiji ni niti dovolil vstopa v Ljudsko demokratično republiko Korejo. Na drugi strani mejne črte so južnokorejske vojaške sile sprožile ofenzivo proti partizanskim enotam v Južni Koreji, ki so se zavzemale za združitev s severom.
Priprave na spopad
Kim Il Sung je leta 1949 dobil pomembnega zaveznika še v drugi sosedi, Kitajski, kjer je v državljanski vojni zmagalo komunistično gibanje pod vodstvom Mao Ce Tunga. Začele so se priprave na vojno. Sever je bil zagotovo bolje oborožen, pod seboj pa je imel 200.000 vojakov in pripadnikov milic, ki so bile izkušene v bojih proti japonskemu okupatorju med drugo svetovno vojno. Na drugi strani so Američani kljub nenaklonjenosti režimu Rheeja začeli uriti južnokorejsko vojsko, ki se je v roku dveh let povečala s 60.000 na 180.000 mož.
Spomladi 1950 so oboji le še čakali na spopad, za katerega sta bili po mnenju nemškega zgodovinarja Wilfrieda Lotha odgovorni obe strani. K izbruhu vojne je predvsem prispeval protikomunistični korupcijski režim Syngmana Rheeja, potomca dinastije Li, odstavljene leta 1910 s strani Japoncev, ki si je na silo želel enotnosti dežele zaradi dinastičnih razlogov.
Vojna nastopi 25. junija 1950
25. junija leta 1950 je vojska Severne Koreje prekoračila mejo z Južno Korejo na 38. vzporedniku, čeprav severnokorejsko zgodovinopisje nasprotno trdi, da se je vojna začela z napadom ameriških imperialistov in južnokorejske marionetne vojske. Loth prvi strel pripisuje severnokorejski strani, a pri tem dodaja, da konflikt na začetku ni bil ni večji od številnih mejnih prask, ki so potekali že mesece. Meni, da je Rhee namerno pustil nezavarovano mejo z upanjem, da bo to vzpodbudilo Američane k aktivni vključitvi s svojimi vojaškimi silami. In res je Truman že naslednji dan ukazal ameriškim enotam na Japonskem in v Formozi polno bojno pripravljenost, medtem ko so ameriški bombniki 26. junija začeli bombardirati Severno Korejo. Vojska Severne Koreje je sprva napredovala, med ofenzivo pa so se ji priključevali številni Južnokorejci, ki so se želeli znebiti diktatorskega režima Rheeja. Seul je bil zavzet 28. junija, Rhee pa je pobegnil iz mesta. Ko so zasedli že 90 odstotkov države, so 8. avgusta enote OZN prvič neuspešno izvedle večjo ofenzivo. Enotam so poveljevali znameniti ameriški generali kot so Walton Walker in Douglas MacArthur.
Aleš Bebler je v OZN opozarjal, da lahko spopad preraste v III. svetovno vojno in jedrski spopad, a velesile v generalni skupščini so bolj kot rešitev čas izgubljale z besednimi dvoboji. 17. avgusta je sledila nova ofenziva severa, po kateri so Južni Koreji ostala le še štiri velika mesta na obali. Septembra je odgovoril OZN in z vojsko, v kateri je sodelovalo 21 držav, večinoma članice zveze NATO in ameriške zaveznice v hladni vojni, 26. septembra vkorakal v Seul. Na čelo južnokorejske vlade so ponovno ustoličili Rheeja. Dan kasneje je vojska napredovala vse do 38. vzporednika in zahtevala kapitulacijo vlade v Severni Koreji. MacArthur je dobil pooblastilo, da lahko prečka vzporednik, vendar naj bi prve bojne vrste zasedali južnokorejski vojaki, ki so pred tem borili ob boku enotam OZN.
Na bojno polje poseže Kitajska
Ko je OZN odobril nadaljevanje intervencije v Koreji, so oktobra tudi ameriške enote prečkale mejo in do 19. oktobra so bila zavzeta skoraj vsa večja mesta v Severni Koreji, vključno s Pjongjangom in Vusanom. Kitajska diplomacija je opozarjala, da ne bo nemo opazovala zavzetja države, a se na diplomatske depeše mlade socialistične države nihče ni resno oziral. Generalu MacArthurju so vojaški uspehi tako »udarili v glavo«, da se celo ni želel sestati z ameriškim predsednikom Trumanom in je v nekaterih primerih deloval kar brez privolitve ameriške vlade. Nadaljeval je proti severu, že skoraj v celoti osvojil Severno Korejo, dokler ni 3. novembra prišlo do prvega oboroženega spopada s kitajskimi silami. Kitajska je namreč tako dala vedeti, da ne bo tolerirala ameriške vojaške prisotnosti na svoji meji ob reki Jalu. Uradno stališče kitajske vlade je bilo sicer, da gre za prostovoljce (40.000 vojakov), ki branijo sosedski prijateljski narod pred imperializmom. To je podprla tudi sovjetska zunanja politika.
Vonj po 3. svetovni vojni
Kljub vključitvi LR Kitajske v vojno, se je MacArthur odločil izvesti novo ofenzivo, ki bi dokončno končala vojno in uničila komunizem v Koreji. Začela se je 24. novembra 1950, rezultat pa je bil razbit severnokorejski teritorij in presekan na dva majhna koščka. A le dva dneva kasneje so Severnokorejci ob izdatni pomoči novih zaveznikov (200.000 kitajskih vojakov) uspešno udarili proti jugu in januarja 1951 ponovno zavzeli Seul. MacArthur je besnel, zahteval bombardiranje kitajskih mest in industrijskih obratov ter celo uporabo jedrskega orožja. Če bi do tega prišlo, bi to zagotovo pomenilo začetek III. svetovne vojne, saj se je Sovjetska zveza obvezala, da bo Kitajsko branila tudi z jedrskim orožjem. Najhujše je preprečil predsednik Truman, ki si ni želel vojne z Kitajsko. Vseeno je konec zime 1951 MacArthur spet izvedel ofenzivo in marca 1951 ponovno zasedel Seul. Mimogrede, pri tem so enote OZN štele preko 200.000 mož, od tega jih je bilo preko 160.000 ameriških.
Obdobje, ko prevlada tiha diplomacija
Po pomladi 1951 vojna ni več dala večjih ozemeljskih sprememb, pustila pa je izčrpane obe strani, zato so britanski in sovjetski pozivi po končanju vojne počasi le začeli dobivati odmev. Eno od glavnih težav so predstavljali vojni ujetniki številnih nacionalnosti. Novembra 1952 je na volitvah v ZDA zmagal Dwight Eisenhower, marca 1953 pa je sledila smrt sovjetskega voditelja Josifa Visarionoviča Stalina, s čimer so se odprle realne možnosti za sklenitev takega miru, ki bi vsem stranem zagotovil časten umik.
Vojna je nato trajala še vse do 27. julija 1953, ko sta pod mediacijo velikih sil v Panmunjomu Severna in Južna Koreja podpisali premirje. Med obema državama je bila vzpostavljena demilitarizirana cona, vse do danes pa niso podpisali mirovne pogodbe. Severnokorejsko vodstvo kljub temu trdi, da je zmagalo v vojni, čeprav je meja praktično na istem mestu kot je bila junija 1950 ob začetku vojne. Njihovo trditev diskreditira tudi izjava sovjetskega voditelja Brežnjeva, ki je izjavil, da je socializem v korejski vojni doživel neuspeh, saj ni uspel združiti obeh Korej in v njej vzpostaviti socialistični sistem.
Vojna terja grozovito število žrtev
Število žrtev v vojni je bilo grozovito, saj je umrlo med dva in tri milijone civilistov. Enote OZN in južnokorejska vojska so izgubile več kot 170.000 mož, preko 30.000 je bilo pogrešanih in preko pol milijona ranjenih. Na drugi strani so bile izgube še večje. Med 400.000 in 600.000 severnokorejskih in kitajskih vojakov je izgubilo življenje, skoraj 150.000 je pogrešanih. Nekaj žrtev so utrpeli tudi Sovjeti v prvem letu vojne. »Socialistični bok« je imel v vojni skoraj 700.000 ranjenih vojakov. Korejska vojna je bila prvi konflikt hladne vojne, v kateri sta se spopadla socializem in kapitalizem. Po njenem koncu je tisoče vojnih ujetnikov ostalo v taboriščih ene in druge strani, tisoče družin so bile ločene, nekatere za vedno. Svet je bil zelo blizu jedrski vojni. Vojna je bila uvod v dolgo igro obeh velesil, ki sta se v naslednjih 40 letih spopadla še na številnih drugih bojiščih kot so Kuba, Vietnam in Afganistan.
