10. oktobra leta 732 je v bližini francoskih mest Poitiers in Tours potekala bitka med krščanskimi in muslimanskimi vojskami. Bitka je dobila v zgodovinopisju več nazivov: Bitka pri Toursu, bitka pri Poitiersu ali celo Bitka pri Palači Mučencev (arabski naziv). Krščanska vojska je slavila zmago in tako ustavila širjenje islama v Zahodno Evropo.
Krščansko vojsko sta sestavljali predvsem frankovska in burgundska vojska, pod poveljstvom Karla Martela (manjše regimente sta poslali še Švabija in Langobardsko kraljestvo). Martel je poveljeval vojski s približno 20.000 vojaki, čeprav nekateri zgodovinarji navajajo številko celo 80.000 vojakov. Na drugi strani je muslimanska vojska Umajdskega kalifata štela 25.000 vojakov, arabski zgodovinarji pa navajajo številko 50.000 ob začetku vojaškega pohoda. Združeni arabsko-berberski vojski je poveljeval Abdul Rahman Al Gafiki, ki je v bitki izgubil življenje. Franki so v bitki prepričljivo zmagali, čeprav niso imeli konjenice. Izgubili so le med 1.000 – 1.500 vojakov. Izgube Umajdskega kalifata, ki se je moral umakniti iz Francije, so štele približno 12.000 vojakov.
Letopisci iz 9. stoletja so zmago razlagali za božjo sodbo in dali Karlu vzdevek Martellus – Kladivo. Kasnejši krščanski letopisci in zgodovinarji do 20. stoletja so Martela poveličevali kot branilca krščanstva, bitko samo pa so imeli za prelomnico v vojni proti islamu oziroma bitko, ki je ohranila krščanstvo kot verstvo Evrope. Bitka je tudi utrla pot popolni dominaciji Frankov v Zahodni Evropi v naslednjem stoletju in pol ter postavila temelje za ustanovitev Karolinškega imperija.
Bitka pri Toursu, delo nemško-francoskega slikarja Charlesa de Steubena (FOTO: Wikipedia)
