Deveti maj je za Ljubljančane, Slovence in Evropejce nadvse pomemben datum in obletnica najpomembnejših dogodkov 20. stoletja. 9. maja 1945 je bila osvobojena Ljubljana, uradno je bila končana II. svetovna vojna na evropskih tleh, leta 1950 pa je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi, ki pomeni začetek EU.
Osvobojena Ljubljana. 9. maj 1945. Večkrat posneta, predvajana in opevana podoba ovekovečena na številnih fotografijah in filmskem traku ter popisana v člankih, knjigah in spominih. »Bilo je blešče majsko jutro. Topovi, ki so še prejšnji večer grmeli z Gradu proti Črni vasi in Krimu, so bili že, preden se zbudil, utihnili. Mirno je bilo. »Mir je,« je rekel oče. Vojne ni bilo več. Ko sem stekel na cesto, ni bilo več ne vlasovcev, ki so s svojimi konji in vozovi zasmrjali Rastoharjeve hleve in dvorišče ter lovili vse služkinje okoliških gospodarjev in jih vlačili nekam na seno, ne Nemcev in belih, ki jih je bilo še prejšnji večer polno vsenaokrog. Pogledal sem na Gruberjevo nabrežje: vozovi z begunci z Dolenjskega so odšli menda že sinoči. Mir je bil. Potem so pridrli ljudje na cesto, vsi, ki so se že dolgo prej raje tiščali v varnih ali vsaj pogojno varnih stanovanjih za zaklenjenimi vrati, po cesti so se začeli v mesto usipati partizani, ljudje so se smejali, jokali, vsi iz sebe so bili od navdušenja nad »mirnimi časi«, ki so očitno tu, zdaj, ko je konec vojne.«[1]
Poslednji boji za slovensko prestolnico
Zadnje tedne pred koncem vojne je Ljubljana preživela v pripravah na prihod osvoboditeljev. Oddelki Narodne zaščite[2] so bili pripravljeni, da sodelujejo v zadnjih bojih. Partizanske enote so se približale Ljubljani v začetku maja 1945. »Bili smo pred našo Ljubljano. Želja po osvoboditvi je bila velika. Osvobodimo Ljubljano. Na juriš! Šli bi kar naprej. Saj je skoraj konec vojne. Ampak proti sebi smo imeli en bataljon 19. polka SS in dva bataljona 17. policijskega polka SS. Z njimi so bili bataljon policijske šole SS ter četrti in peti domobranski bataljon. Na Ljubljanskem gradu je bila težka artilerijska baterija s 175-milimetrskimi topovi, 105-milimetrski topovi so bili na Golovcu, Šišenskem hribu, pri Iški vasi in na Barju. Ko smo se približali in je vse hkrati odprlo ogenj na nas, je nastal pekel. S hribov kanonade, rafalno in plotonsko streljanje z njihovih položajev. Minometi. Mi smo z našo artilerijo streljali nanje. Vsi hkrati. Nisi slišal drugega kot bobnenje. Grmelo je na naši fronti in v celi globini po rezervnih enotah in logistiki. Granata je padla na komando v Lisičjem gradu. Od topniškega ognja smo imeli največ izgub. Medtem smo z jurišem šli na njihove položaje. Bombaši pred nami, mi za njimi. Med strojnicami, topovi, minometi in ročnimi bombami nisi slišal niti samega sebe. Samo bobnenje. Zavzeli smo rove, bunkerje, oni nad nas s tankovsko rezervo. Naprej, nazaj. Dva dni brez predaha, brez počitka. Šestdeset mrtvih. Policijski bataljoni SS so imeli 120 mrtvih. Tako je bilo, dokler nismo zavzeli Sela in začeli prodirati proti Orlam. Tam se je ustavilo«[3], se spominja komandant ljubljanskega bataljona in osvoboditelj mesta Alojz Kajin.
7. maja so se razvneli hudi boji na vsej obrambni črti, najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada strla šele 9. maja ob treh zjutraj, čeprav je brezpogojna kapitulacija vseh nemških oboroženih sil začela uradno veljati že 8. maja ob 23. uri. »Zgodaj zjutraj 9. maja je prišla do nas novica, da so partizani prišli v Ljubljano … Bolj ko sva se bližala Ljubljani, bolj so bili ljudje videti navdušeni…Na ljubljanskih ulicah so bile množice ljudi; pozdravljale so vsakega partizana, ki se je pojavil in metale rože. Tedaj me je to zelo razjezilo in danes priznam, da je bila moja jeza krivična. Zakaj bi se ljudje navsezadnje ne veselili, ko pa so bili po štirih letih tuje okupacije spet svobodni? Zakaj bi se ne radostili prihoda tistih, ki so jih imeli za svoje osvoboditelje? Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo.«[4]
Slovenske zastave plapolajo v svobodi
Skorajda vsak prebivalec je imel določeno nalogo za sprejem partizanov, za vzpostavitev oblastnih organov ter za normalizacijo življenja. »Tisoče žena je v nočni tišini barvalo blago in šivalo dolge zastave, lepilo papirnate zastavice, pripravljalo transparente. Zbirale so cigarete in zadnje ostanke moke in sladkorja za priboljške za borce. V vsej tajnosti se je pripravljal in tiskal Slovenski poročevalec, da bo izšel ob uri osvoboditve.«[5] Ob peti uri zjutraj 9. maja sta sirena na glavnem kolodvoru in velika zastava na Gradu oznanili, da je konec štiriletne okupacije. Ob pol sedmih se je prvič oglasila znamenita kukavica radijske postaje – radia Svobodna Ljubljana. Kmalu zatem so se slavnostnemu razpoloženju pridružili zvonovi vseh ljubljanskih cerkva. Partizan Ljubljanske brigade Alojz Kajin je na belem konju 9. maja 1945 prijahal v Ljubljano in na Magistratu razvil zastavo z rdečo zvezdo ter s tem simbolično oznanil osvoboditev mesta.[6]
»Ljubljano je zajelo nepopisno navdušenje, vsa se je okrasila z zastavami in zastavicami, le kje so jih Ljubljančani medtem skrivali in Ljubljančanke šivale do tistega nepozabnega dne? Tudi jaz sem stekla na ulice, se smejala in jokala od navdušenja, ko so partizani v dolgih kolonah prihajali v mesto in smo jim ženske ponujale zadnje koščke svojega kruha. Vsi smo ponoreli od sreče«,[7] se spominja pisateljica Mira Mihelič. Vsa v zastavah in cvetju je Ljubljana 9. maja pozdravila borce oficirske šole Glavnega štaba NOV in POS, ki so prvi prikorakali v mesto, nato pa še enote XV., XVII. in XXIX. divizije.
»Glas se je hitro razširil po hišah. Ljudje so izvedeli, da prihaja Ljubljanska brigada. Na ulicah je bila gneča. Bili so razigrani in veseli. Pozdravljali so nas in metali cvetje. Šli smo od Karlovškega mosta in potem po levem bregu Ljubljanice do Magistrata. Pred Magistratom smo se zaustavili. Naše veselje bilo nepopisno. Veliko borcev je bilo Ljubljančanov, ki so se po dolgem času srečali s svojci. Bilo je tudi veliko solz, ker mnogi niso prišli nazaj. Nekateri so padli dan pred osvoboditvijo Ljubljane. Nekatera srečanja so bila težka. Prihod nas osvoboditeljev pa je bil svečan in poln radosti. Med vojno so trpeli meščani, trpeli smo tudi mi. Ljubljana se je upirala okupaciji, tako kot se mesto upre. Zalagali so nas z zdravili, obveščali so nas, informirali, skrbeli, da kot narod skupaj preživimo vojno. Meščani so nam pokazali, za koga smo se borili. Sprejeli so nas kot osvoboditelje. Šli smo v koloni in skoraj nismo verjeli, da je res. Ampak je bilo res«[8], opisuje razpoloženje takrat 22-letni komandant Alojz Kajin. Slovenski poročevalec pa je tistega dne na prvi strani prve številke zapisal, da je prišel dan »katerega smo tako težko pričakovali. Ljubljana je osvobojena, Ljubljana je resnično svobodna in se zbuja k novemu življenju. Hvala vam junaki«.[9]
Prvi povojni predsednik slovenske vlade Boris Kidrič
Dan osvoboditve, sončna sreda 9. maja, in naslednji dan sta bila praznična dneva. Naslednjega dne, 10. maja, je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Z balkona Univerze so spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade. Slovensko vodstvo je na Kongresnem trgu pričakala velikanska množica z zastavami, napisi in cvetjem.
»V Ljubljani, tovariši in tovarišice, je bilo spočeto tisto ponosno gibanje slovenskega naroda, ki žanje danes svojo popolno zmago … Ljubljani gre danes predvsem zahvala za nastanek in razvoj OF. Ljubljani gre danes predvsem zahvala za vse njene velike zmage. Ljubljani gre zahvala zato, da se je slovenski narod hkrati z drugimi jugoslovanskimi narodi uvrstil v našo ponosno, najslavnejšo, nepremagljivo, zmagovito Jugoslovansko armado …«,[10] je Kidrič z bleščečimi besedami v svojem pozdravnem govoru počastil boj mesta Ljubljane, ki je kasneje kot prvo jugoslovansko glavno mesto dobilo laskavi naslov mesto heroj. Dva dni kasneje je bila na Kongresnem trgu počastitev padlih, 13. maja pa je bil prvi partizanski miting na Taboru.
Znameniti Titov govor
Na večer Titovega rojstnega dne, 25. maja, so zagoreli kresovi na okoliških hribih[11], naslednji dan pa je Tito obiskal Ljubljano in spregovoril velikanski množici z balkona Univerze: »Zahtevamo, da bo vsak gospodar na svojem in nočemo plačevati tujih računov. Nočemo biti drobiž za podkupovanje. Nočemo, da nas mešajo v neko politiko interesnih sfer. Zakaj bi se našim narodom štelo v zlo, ker žele biti v vsakem pogledu neodvisni in nam hočejo zdaj to neodvisnost omejevati ali kratiti. Nočemo biti več od nikogar odvisni, in to ne glede na to, kar pišejo, kar govore, a piše se mnogo, piše se grdo, piše se nepravično, piše se nedostojno za one ljudi, ki žive v zavezniških državah. Krivica se dela s takšnim pisanjem naši izmučeni domovini. Ni tukaj samo Tito, tukaj je Jugoslavija, tu je Slovenija, tu je Hrvatska, Makedonija, Bosna, Hercegovina in Črna gora, tu so narodi, ki so dali milijon in sedemsto tisoč žrtev v tej vojni.«[12]
S temi besedami je bila zakoličena tako zunanja politika Jugoslavije (jugoslovanska suverenost, neuvrščenost, nasprotovanje politiki interesnih sfer, ozemeljska celovitost Slovenije), ki je v naslednjih letih pripeljala do znamenitega informbirojevskega spora in lastne jugoslovanske poti (samoupravni sistem) kot obračun z notranjimi političnimi nasprotniki: »kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bi naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.«[13]
_________________
[1] Hudeček, Jože, Ulice mojega predmestja, Karantanija, Ljubljana, 2000, str. 180.
[2] Po vojni se iz nje razvije milica.
[3] Hladnik – Milharčič, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?, Dnevnik, 9. 5. 2015
[4] Sirc, Ljubo, Med Hitlerjem in Titom, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992, str. 201.
[5] Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962, str. 66.
[6] Hladnik – Milharčič, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?, Dnevnik, 9. 5. 2015.
[7] Mihelič, Mira, Ure mojih dni, Založba Mladinska knjiga, ponatis. Ljubljana, 2000, str. 134.
[8] Hladnik – Milharčič, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?, Dnevnik, 9. 5. 2015.
[9] Slovenski poročevalec (SP), št. 1, Ljubljana na dan osvoboditve. Pozdrav arhitektov!
[10] Ljubljana 1945—1965, kronika Ljubljane, Kronika, št. 1, 1965.
[11] Marjan Drnovšek, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945—1947, Kronika, št. 27, 1979, str. 52.
[12] Propagandna komisija pri IO OF maja leta 1945.
[13] Prav tam.
Literatura
- Hladnik – Milharčič, Ervin, Alojz Kajin: Mi smo se uprli okupatorju, oni so se z njim borili proti nam. Kaj tukaj ni jasnega?, Dnevnik, 9. 5. 2015.
- Hudeček, Jože, Ulice mojega predmestja, Karantanija, Ljubljana, 2000.
- Ljubljana 1945—1965, kronika Ljubljane, Kronika, št. 1, 1965.
- Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962.
- Marjan Drnovšek, Graditev ljudske oblasti in obnova v Ljubljani v letih 1945—1947, Kronika, št. 27, 1979.
- Mihelič, Mira, Ure mojih dni, Založba Mladinska knjiga, ponatis. Ljubljana, 2000.
- Propagandna komisija pri IO OF maja leta 1945.
- Sirc, Ljubo, Med Hitlerjem in Titom, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992.
- Slovenski poročevalec (SP), št. 1, Ljubljana na dan osvoboditve. Pozdrav arhitektov!
- Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije
