Ljubljana letos praznuje šestdeseto obletnico od prvega pohoda ob žici. Poleg tega mineva tudi 75 let odkar so italijanske okupacijske oblasti mesto ogradile z bodečo žico.
Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče. Žični obroč, visok tudi do osem metrov, je bil prostor nasilja in trpljenja, danes pa je del prostora spomina, tradicije in druženja.
Italijanska okupacija mesta
Vse se je začelo z okupacijo slovenskega ozemlja v aprilu leta 1941. Kraljevini Italiji je bila dodeljena Ljubljana z okolico in večina Dolenjske ter Notranjska. Italija je zasedeno ozemlje združila v Ljubljansko provinco in jo kot takšno v začetku maja 1941 priključila Kraljevini Italiji. V mestu je bila vzpostavljena civilna okupacijska oblast z Emiliem Graziolijem na čelu.
Začel pa se je tudi odpor proti okupaciji v okviru Osvobodilne fronte, ki je v strogi javnosti organizirala sabotaže, zbiranje pomoči za partizansko vojsko in organizirala pomoč za svoje aktiviste.
Utrjevanje Ljubljane in sklenitev obroča
Zaradi akcij pripadnikov NOB-ja so se okupacijske enote v Ljubljani počutile vse bolj ogrožene, poleg tega pa so želele preprečiti pretok logistične, materialne in kadrovske podpore, ki jo je prebivalstvo mesta izvajalo za odporniško vojsko. Italijanske oblasti v Ljubljani so se zato odločile, da mesto ločijo od okolice in vzpostavijo strog nadzor nad prehajanjem v in iz mesta.
Devetnajstega februarja 1942 je začela italijanska vojska z izvajanjem načrta, da obkroži mesto z bodečo žico. Utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziolija in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija. Postavljali so nadzorne točke na cestah in poteh, nameščali so prve španske jezdece prepletene z bodečo žico. Prvotna gradnja, ki je bila zgolj začasna (bodeča žica, koli …), je bila končana naslednjega dne ob 14. uri.
Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še prepoved izhoda iz mesta Ljubljane, z ukazom pa tudi omejil prehajanje meje na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), ki so jih lahko prečkale le osebe z dovoljenjem komisariata. Tako je že prvega dne na prehodih prihajalo do zapletov in pravih osebnih dram otrok, ki so se vračali iz šole, ali ljudi, ki so želeli na delo. Dobesedno čez noč so bili pretrgani tudi osebni in družinski stiki.
Ker meščani niso več imeli dostopa do svojih vrtov izven žice, se je mesto kmalu začelo soočati še z vse večjim pomanjkanjem osnovnih dobrin. Sledilo je stopnjevanje nasilja okupatorjev, spomladi leta 1942 pa so se začela vrstiti še streljanja prvih talcev. Bodeča žica je meščanom Ljubljane dala jasno sporočilo, da so ujetniki na lastni zemlji in v lastnem domu.
Skozi čas se je obroč transformiral v »živi organizem«, se večkrat premaknil in razširil. Začetni obroč je obsegal 18 kilometrov, na vrhuncu pa kar 32 kilometrov. Italijani so neprestano povečevali tudi gradnjo bunkerjev in utrjenih postojank, ki jih je koncu bilo več kot 70. Kar okoli 150 je bilo teh tudi v mestu na izpostavljenih delih in v bližini lokacij, ki so imele za okupatorje strateški pomen. V samem mestu so gradili cestne prepreke in stražarnice. Avgusta 1942 je v mestu bili 34 stražarnic.
Oktobra 1942 so dokončali notranji obroč, za kar so po poročilu iz februarja 1943 porabili 225 španskih jezdecev. Nekatere bunkerje so postavili na novo, nekatere pa so zgradili tako, da so iz hiš, ki so stale v neposredni bližini žične ograje, izselili prebivalstvo, zazidali okna, dozidali zidove in v tako utrjen objekt vselili vojaške posadke.
Sprva so izselili le 12 hiš, zaradi slabe kvalitete gradnje obroča pa so poleti 1942 izselili še 42 hiš, v katerih je skupaj živelo 57 družin s preko 320 prebivalci. A to vseeno ni ustavilo prehajanja partizanov in drugih prebivalcev, ki so spretno koristili skrivne prehode.
Če ne upoštevamo obdobja od 8. do 10. septembra 1943, to je od kapitulacije Italije do prihoda nemških enot v Ljubljano, je bilo mesto od zaledja skupaj odrezano kar 1171 dni.
Ilegalno odporništvo in čas solidarnosti meščanov Ljubljane
Pomanjkanje osnovnih dobrin so oblasti skušale rešiti, tako, da so tistim, ki so bili za mestno oskrbo pomembni, podelili dovolilnice za prehod blokov. Vendar se je dotok hrane v mesto vseeno zmanjšal. Razlog se je skrival tudi v tem, da je v bližini žičnate ograde v Šiški in na desnem bregu Save potekala nova nemško-italijanska državna meja, ki je Ljubljano ločila od pomembnega dela poljedelskega zaledja.
Številnim Ljubljančanom je v spominu zato ostalo pomanjkanje kvalitetne hrane. Na drugi strani žice so medtem ljudje pogostokrat imeli več hrane, ki so jo sorodnikom v mestu pošiljali po legalnih ali ilegalnih kanalih. Čeprav je bil namen žičnega obroča okoli Ljubljane predvsem oslabiti odporniško gibanje, je odpor v mestu deloval v različnih oblikah. Po mestu je bilo več ilegalnih tiskarn, nekaj časa je na več lokacijah v Ljubljani oddajal radio Kričač, odporniško gibanje pa je tudi organizirano skrbelo za otroke ilegalcev, partizanov in internirancev.
Osvoboditev
8. maja 1945 ob 23. uri se je pričel umik nemških oboroženih sil in sil Slovenskega domobranstva iz Ljubljane. Naslednji dan ob 3. uri zjutraj so prve partizanske izvidnice iz sestave 11. in 14. brigade 29. hercegovske divizije dosegle Karlovški most, medtem ko so pozneje istega dne vstopile tudi v celotno Ljubljano. Večina prebivalstva Ljubljane se je osvoboditve veselila. 26. maja 1945, na dan ko je v Ljubljano prišel Josip Broz Tito, je ljudska oblast Ljubljano odprla in s tem dokončno omogočila neomejen prehod.
V mesecih po osvoboditvi so Ljubljančani, v okviru udarniških akcij, z lastnimi rokami podirali bunkerje in utrdbe okoli mesta. Za marsikoga je bil to tudi osebni obračun s časom strahu, negotovosti in stiske. Ljubljana je 9. maja leta 1970, na 25. obletnico zmage nad fašizmom v Evropi, kot prvo mesto v Jugoslaviji dobila častni naziv »mesto heroj«.
Pot spominov in tovarištva
Leta 1957 je bil v okviru prvega festivala telesne kulture organiziran tudi »partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane«. Tako je po več kot desetletju od konca vojne, na podlagi spomina na okupacijo in teror na eni strani ter tovarištvo in boj za svobodo na drugi, nastala nova tradicija pohodov, tekaških ali drugih prireditev.
Pot je nastajala in se razvijala več desetletij. Prvi urejeni odseki in signalizacija so nastali že leta 1959, prav tako tudi prvi spomeniki ob poti, bolj obsežno pa se je pot začela urejati po letu 1972, ko je začela nastajati peščena pot z drevoredi kakršno poznamo še danes. Občina Ljubljana je na 40-obletnico osvoboditve 9. maja leta 1985 uredila in odprla pešpot, ki jo zaznamujejo številni spomeniki in spominski kamni.
V času Jugoslavije je bila udeležba vsakoletnega pohoda obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in delavce, ki so praviloma naredili tudi živi obroč okoli mesta. Po nastanku samostojne Republike Slovenije je postala udeležba na pohodu neobvezna, kljub temu pa se številni prebivalci še naprej odločijo za to pot.
Danes nad potjo bdi društvo Zeleni pristan, ki organizira pomembno vsebinsko dopolnitev na poti – sajenje dreves, ki imajo vsako svojo zgodbo in svoj pomen. Tako nastajajo drevoredi spominov, obeležitev in počastitev naših skupin, večinoma pa čisto osebnih zgodb in usod. Vse pa žal ni bilo tako rožnato. Kot je v svoji knjigi Mesto brez spomina zapisal profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti Božidar Jezernik, so v času tranzicijske Slovenije »neznanci« vandalsko oskrunili najlepši javni spomenik – Pot spominov in tovarištva. Spravili so se celo nad drevesa ob poti in jih grobo polomili. Na srečo se takšne stvari ne dogajajo več in upamo, da se nikoli več tudi ne bodo.
