V zadnjih dveh letih smo na portalu v sklopu rubrike »Kulturne sledi manjšin v Ljubljani« opisali več osebnosti, ki so z svojim delovanjem vplivali na razvoj Ljubljane na področju kulture. Sedaj se bomo posvetili še opisu nekaterih skupnosti, ki so živele ali še živijo v slovenski prestolnici. Tokrat je na vrsti židovska skupnost, ki je v Ljubljani pustila pomemben pečat v obdobju od začetka 13. pa vse do začetka 16. stoletja.
Prvi podatki iz leta 1325
Židi naj bi se v Ljubljani naselili že v začetku 13. stoletja. Prvi zanesljivi dokumenti pričajo, da je bilo leta 1325 skupini Židov dovoljeno, da v Ljubljani vodijo banko za posojila. Ti so v mesto prišli z Goriške, a ostali zgolj kratek čas. Naslednja skupina priseljenih Židov se nato omenja leta 1350, potem pa do konca 14. stoletja ni zaslediti večjega dokumentiranega prihoda Židov v Ljubljano. Nova skupina Židov se sledi spet v prvi polovici 15.stoletja.
V Ljubljani so se Židje naselili na Novem Trgu, ki je bil eden izmed treh delov srednjeveškega ljubljanskega mesta. Njihova četrt je obsegala okoliš današnje Židovske ulice in Židovske steze. Bila je ob mestnem obzidju in ob Ljubljanici v bližini vicedomskega dvora. Židje so živeli še na Jurčičevem trgu, Čevljarski in Gosposki ulici. Na Židovski stezi 4 naj bi stala sinagoga, čeprav je o njej znano zelo malo. Židovska četrt ni bila nekakšen geto, kjer bi Židje živeli ločeno od ostalega prebivalstva.
Bančništvo in posojanje denarja
Čeprav stereotipi govorijo drugače, pa vsi Židje v Ljubljani niso bili bankirji, ampak je bilo med njimi tudi kar nekaj zdravnikov. V drugi polovici 15. stoletja so jih začeli počasi izpodrivati iz kreditnega denarnega poslovanja, v katerem so se vse bolj uveljavljali kristjani. Pravni in gospodarski položaj Židov se je zato znatno poslabšal.
Najbolj dejavni pri posojanju denarja so bili v drugi polovici 14.st. Njihovi klienti so bili najpremožnejši plemiči in duhovščina, kar govori o njihovi moči v tem času. V 15. st. se je njihova klientela spremenila, večino so sestavljali kmetje in rokodelci.
Leta 1515 sledi izgon iz Ljubljane
Od srede 15. stoletja je v avstrijskih deželah začelo naraščati protižidovsko razpoloženje. Židom, ki so se medtem začeli ukvarjati tudi s trgovino, je bila slednja dejavnost leta 1513 prepovedana. Le dve leti kasneje pa so bili z ukazom cesarja Maksimilijana še izgnani iz Ljubljane.
Čeprav židovska naselbina številčno in gospodarsko ni bila močna, je bila v srednjeveški Ljubljani eden izmed členov družbenega in gospodarskega življenja. Največjo vlogo so imeli takoj po naselitvi, ko so se ukvarjali z bankirskimi posli za deželnega kneza. Pozneje se je njihova vloga manjšala in po ponovni naselitvi v 19. stoletju ni več dosegala tistega iz časa srednjega veka.
Čeprav se po letu 1515 niso več smeli naseljevati na Kranjskem, so Židje še vedno obiskovali Ljubljano kot obrtniki in trgovci. Nekateri so se lahko v Ljubljani zadržali tudi po nekaj tednov. Klub temu je bil položaj Židov v Avstriji izjemno slab vse do reform Marije Terezije in Jožefa II.
Povrnitev pravic za čas Ilirskih provinc
S prihodom Francozov in Ilirskih provinc v začetku 19. stoletja se je bilo Židom spet dovoljeno naseljevati v Ljubljani, a so bile te pravice že leta 1813 z vrnitvijo Avstrije spet ukinjene. Mnogi so se zato odselili, le nekaterim je bilo dovoljeno ostati. Od leta 1825 pa nato ponovno sledimo počasni rasti števila Židov v Ljubljani.
Med vidnimi židovskimi prišleki v tem obdobju sta bila brata Heimann, ki sta odprla trgovino z manofakturnim blagom na Spittalski, današnji Stritarjevi ulici. Podjetništvo bratov Heimann je nadaljeval nečak Simon, ki je postal eden najbolj znanih Židov v zgodovini Ljubljane. Znan je bil predvsem po svoji poštenosti in skromnosti. Leta 1842 so njemu in njegovi družini dovolili, da se za stalno nastanijo v Ljubljani.
Da bi si zagotovili pravico do nemotenega delovanja v mestu, se je mnogo Židov do leta 1848 pokristjanilo, nato pa je bila z marčno revolucijo uveljavljena svoboda veroizpovedi, ki pa še naprej ni omogočala stalne naselitve. Od leta 1848 do 1865 je prišlo v Ljubljano okoli dvajset Židov, ki so se ukvarjali z krošnjarstvom. Na drugi strani je mesto v tem času zapustil Simon Heimann, tako da je v njem, pri čemer ne štejemo tistih, ki so se spreobrnili, imel stalno prebivališče le še en Žid – Alexander Schneider.
Sprostitev pravil po letu 1867
Z letom 1867 in ustanovitvijo Avstro-Ogrske je bilo Židom končno dovoljeno prosto naseljevanje v Ljubljani. Ukvarjali so se večinoma s trgovino in industrijo, ki je tedaj cvetela. Trije Židje so sedeli v upravnem odboru ljubljanske pivovarne, šest jih je bilo zaposlenih v papirnici Vevče.
Popis prebivalstva iz leta 1900 je v Ljubljani naštelo 84 prebivalcev židovske veroizpovedi. Mnogi židovske družine ki so se tedaj naselile v Ljubljani, so nemoteno delovale vse do leta 1941. Vendar pa v tem čem obdobju niso organizirali nobenega društva in so večinoma ostajali nezainteresirani za širjenje sionističnih idej o naseljevanju Palestine.
Prihod Hitlerja na oblast poveča prihod Židov
Po razpadu avstro-ogrske monarhije in formiranju Kraljevine SHS je število Židov v Ljubljani ostalo približno enako, to je okoli 100. Število je se povečalo po prihodu Adolfa Hitlerja na oblast v Nemčiji, tako da v Ljubljani leta 1935 zasledimo preko 150 Židov.
Med njimi je bil npr. poljski državljan Joahim Šapira, ki je leta 1929 odprl trgovsko agenturo, jo dve leti zatem zaprl in odprl trgovino z galanterijskim, konfekcijskim in kratkim blagom. Pod vplivom židovskega kapitala je bil prvotno tudi Kreditni zavod za trgovino in industrijo. Nasploh so bili Židje udeleženi pri mnogih bančnih, zavarovalnih in industrijskih podjetjih.
V času okupacije je bila večina Židov deportirana, usmrčena ali je spremenila vero. Nekateri so se skrivali, drugi so se pridružili partizanom in komunistični partiji ter tako dočakali osvoboditev leta 1945. Po vojni so se vrnili le redki, medtem ko so se preostali preselili v svojo novo državo Izrael, ali se porazgubili po zahodnoevropskih državah in ZDA. Danes židovska skupnost v Ljubljani šteje približno sto članov.
Literatura:
- Valenčič, Vlado: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992.
