Mestne oblasti v Ljubljani so se v drugi polovici 19. stoletja odločile zajeziti problem stekline. Ker je veliko okužb prihajalo zaradi ugrizov steklih živali, so vpeljale pasji davek.
Pretekle zgodbe pričajo o precej pereči problematiki napadov živali na prebivalce. Še posebno zaskrbljujoče je bilo veliko število žrtev, ki so jih napadle stekle živali, v večini primerov psi. Oblasti so zato iskale načine kako preprečiti, da bi se psi s steklino sploh okužili. V drugi polovici 19. stoletja je prevladalo mnenje, da lahko razširjenost stekline zmanjša lepo ravnanje s psi. V tem obdobju so namreč posamezniki, ki so se začeli povezovati v društva za zaščito živali (v Ljubljani prvo leta 1899), vse glasneje opozarjati na problematiko pravilnega ravnanja in skrbi za živali. V dogajanje se je vključila tudi država in začela zakonsko urejati to področje.
V Ljubljani je občinska oblast pod županovanjem Mihaela Ambroža za zmanjšanje števila psov, s tem pa nevarnosti stekline, uvedla pasji davek. Zakon je začel velja 10. julija 1863 in je določal, da vsak gospodar za svojega psa letno prispeva 2 goldinarja davka.
Čeprav naj ta ne bi bil namenjen polnjenju občinske blagajne, so na rotovžu predvidevali, da naj bilo v mestu kar okoli 1000 davku podvrženih psov, kar bi skupaj naneslo 2000 goldinarjev dodatnega prihodka. A izračun se jim ni izšel, saj je zakon ob nastopu zajel le 605 psov, medtem ko se številni očitno odločili, da ga ne bodo poravnali. Med njimi naj bi bili tudi vojaški uradniki in častniki.
Koliko je bilo potepuških psov ni podatka, a četudi jih je bilo še enkrat več od predvidevanj relativna številka ne doseže zdajšnje. Ljubljana je namreč v šestdesetih letih imela okoli 23.000 prebivalcev, medtem ko smo za primerjavo leta 2010 v Sloveniji imeli kar 223.260 registriranih štirinožnikov.
O pasjem davku sicer poročajo že v letu 1850. Takrat je lastnik v zameno za plačilo dobil posebno pasjo značko, ki je psa obvarovala pred konjedercem. Ta je po pogodbi z magistratom dvakrat tedensko polovil klateške pse brez nagobčnika in značke, ter jih, v kolikor jih proti plačilu niso prišli prevzeti gospodarji, usmrtil.
Viri:
– Kmetijske in rokodelske novice, 3. junij 1863, str. 176.
– Kmetijske in rokodelske novice, 22. julij 1863, str. 235.
– Dragica Čeč, Pruski kralj Friderik II. veliki in njegovi vrabci: O zgodovini varstva živali. Zgodovina za vse, 2000, št. 1, str. 5-18.
Foto: Dragica Čeč, Pruski kralj Friderik II. veliki in njegovi vrabci: O zgodovini varstva živali, str. 8. Zgodovina za vse, 2000, št. 1, str. 5-18.
