Leta 1938 se je v Ljubljani odvila prva in edina mednarodna ženska nogometna tekma pred II. svetovno vojno. Pomerila sta se brnski in zagrebški klub, za katerega so nastopile tudi tri Slovenke, sicer odlične atletinje in hazenašice.
V času med obema svetovnima vojna je (moški) nogomet v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in z njo v Sloveniji doživljal pravi razcvet, potem ko je svoje korenine pognal že v prvih letih 20. stoletja. Središče nogometa v državi in športa nasploh je bilo v Zagrebu, ob njem pa so se razvili novi močni športni centri, predvsem v Beogradu, čemur je sledila tudi organizacija. Njen vrh je predstavljala Jugoslovanska nogometna zveza s sedežem v Zagrebu, nižje so bile podzveze, ki niso bile zaokrožene po narodnih teritorijih, temveč po transportnih povezavah, z izjemo Ljubljanske nogometne podzveze (LNP). Mimogrede v Ljubljani je bil tudi sedež Jugoslovanske zimsko-športnega zveze, Jugoslovanske sokolske zveze (do 1929) in Jugoslovanske orlovske zveze.
Ženski nogomet v Angliji
Temu pa za razliko od nekaterih drugih evropskih držav ni sledil ženski nogomet. Na Otoku je denimo od konca 19. stoletja ta naglo rasel kljub sprva negativnim komentarjem, da ta šport ni primeren za ženske. Še posebej mu je zalet dala I. svetovna vojna, ko se je ob odsotnosti moških, ki so odšli v strelske jarke, povečalo zaposlovanje žensk, tudi v tovarnah, kjer so delavke ponekod odmore preživljale ob brcanju žoge. Razvili so se klubi, ki so privabljali vse več gledalcev, celo do 50.000. V začetku 20. let naj bi v Angliji tako delovalo okoli 150 klubov, leta 1920 pa se je angleški klub prvič pomeril na mednarodni tekmi s pariško ekipo. A leta 1921 je ob že omenjenih kritikah o neprimernosti tega športa za ženske sledil še hladen tuš s strani britanske nogometne zveze (FA), ki je prepovedala igranje ženskih tekem na igriščih klubov članov zveze. To je prekinilo naraven razvoj panoge, sledil je upad, a ne tudi njegov konec, čeprav je bila prepoved v veljavi kar pol stoletja, vse do leta 1971.[1] Tega leta je nato UEFA priporočila nacionalnim zvezam naj pod svoje okrilje vzamejo ženski nogomet, kar je povzročilo njegovo rast in razvoj po evropskih državah.
Ženska telesna kultura v Jugoslaviji
Razmere za razvoj ženskega nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji so bile nekolike drugačne od otoških oziroma razvitejših zahodnih sosed. Država na prehodu iz starega v moderno se je le počasi modernizirala, bila je strogo centralistična, hkrati pa je večina prebivalstva živelo na podeželju in se preživljalo s kmetijstvom. To je narekovalo tudi odnos in vlogo ženske v družbi. Seveda so bile razmere po državi zelo različne, zato je bil tudi ta odnos različen. Če pogledamo samo slovensko telesno kulturo, je ženska že od začetka zasedala pomembno vlogo v Sokolu pa tudi v katoliškem Orlu, saj so oboji telesna aktivnost obeh spolov izpostavljali kot temelj zdravemu in močnemu narodu.
Enako je veljalo za šport. Slovenska revija Sport je konec leta 1920 zapisala, da je konec časov, ko so »smatrali ženo samo za nežno, idealno bitje polno sentimentalnosti«, saj danes vodijo »važne vloge človeštva«. Ob izpostavljanju zdravstvene komponente, v reviji niso pozabili omeniti zabavne vloge športa, a dodali tudi, da ženska v športu ne sme biti »razuzdana«, mora polagati »precejšnjo važnost na gracijoznost, eleganco in elasticiteto gibov, ker bi se bilo sicer bati, da preide v surovost«. Kot najprimernejšo panogo so priporočali lahko atletiko, od drugih športov pa še posebej plavanje in turistiko (hoja v hribe). Nogomet iz moralnega ozira so nasprotno označili za neprimernega, čeprav se je ta ponekod v večjih tujih mestih že pojavljal.[2] Kot priporočljive panoge za ženske so sicer predlagali tudi tenis, jahanje, kriket in pa hazeno.[3] Pomisleki o udeležbi žensk v drugih športih kot sta že omenjeni nogomet ali pa na primer hokej so v večini leteli na surovost igre, ki lahko ženskam škodujejo iz zdravstvenega vidika, predvsem kot bodoče matere, četudi so že dokazale, da jih lahko uspešno izvajajo.[4]
Prvi ženski nogometni klubi v državi
V drugi polovici 30. let se je politična in gospodarska slika v jugoslovanski državi – konec šestojanuarske diktature in okrevanje po gospodarski krizi – nekoliko spremenila, kar se je odrazilo tudi na družbenem polju. Znanilec sprememb na nogometnem polju so bili časopisni članki iz druge polovice 30. let, ki začnejo prinašati novice o formiranju ženskega nogometa v sosednjih državah, od Avstrije, Češkoslovaške pa do Romunije. Prelomno je bilo verjetno gostovanje dveh avstrijskih ženskih ekip (Austria in Vindobona), ki sta na svoji turneji leta 1937 odigrali tekmo v Zagrebu in Borovu pri Vukovarju. To je sprožilo snovanje ženske nogometne sekcije istega leta, pri čemer so se najprej obrnili po pomoč na Jugoslovansko nogometno zvezo, ki pa jih je zavrnila z izgovorom, da ta šport ni primeren za ženske. Tako jim ni preostalo drugega kot da s snovanjem klubov začnejo samostojno »od spodaj«.[5]
Turneja HŠK Zagreb in DFK Brno
Razvoj je sočasno stekel iz več središč. Eden takih je bil kraj Borovo, kjer je moderno tovarno postavila podružnica znane češke tovarne obutve Bata. Leta 1937 je zaposlovala preko 4000 delavcev iz cele države, ki so ob finančni pomoči podjetja oblikovali moško nogometno sekcijo, žensko sekcijo hazene in druge. V matični tovarni na Češkem je v tem času delovala tudi ženska nogometna sekcija, verjetno po vzoru katere se je oktobra 1937 kot prva v Jugoslaviji oblikovala še v Borovu. Le mesec dni kasneje so jim sledili v Zagrebu, kjer so iniciativo prevzeli v Hrvatskem športskem klubu (HŠK) Zagreb. Med prvimi igralkami tega kluba srečamo tri Slovenke: Marico Cimperman, Fani Bernik in Anico Oman. Sledilo je ustanavljanje ženskih sekcij pri zagrebških klubih HAŠK, HŠK Maksimir in SK Jugoslavija ter pri varaždinski ŠK Slaviji.[6]
V želji po populariziranju te igre po državi je HŠK Zagreb skupaj s Prvim češkoslovaškim ženskim nogometnim klubom Brno (První Československý Dámský Fotbalový Klub – 1. čsl DFK Brno) v juliju in avgustu leta 1938 izpeljal manjšo turnejo po jugoslovanskih nogometnih središčih. Brnski klub je takrat obstajal že tri leta in premagoval dobre domače klube in klube iz sosednje Avstrije. Prva uradna mednarodna ženska nogometna tekma med omenjenima kluboma je potekala 23. julija 1938 na stadionu HAŠK-a na Maksimiru pred 12.000 gledalci, zmagoviti gol za zagrebški klub pa je dosegla Marica Cimperman. Ekipi sta se nato pomerili še v Varaždinu, Banjaluki, Beogradu in na koncu v Ljubljani. Novinarski odzivi so bili različni, od navdušenega pisanja v Varaždinu do znanih kritik, da nogomet ni za ženske v beograjskem in ljubljanskem tisku. Do podobnih nasprotnih pogledov je sicer prihajalo tudi po drugih evropskih državah.[7]
Prva mednarodna ženska nogometna tekma v Ljubljani
O omenjenih tekmah so na kratko poročali tudi osrednji slovenski časopisi dnevniki. A če so bili sprva članki večinoma brez (konkretnih) kritik ženskega nogometa, pa z negativnimi besedami niso več varčevali po tekmi v Ljubljani. Ta se je ob pomoči SK Ljubljane, osrednjega mestnega kluba, odvila 7. avgusta 1938 na njegovem bežigrajskem stadionu.[8] Pred približno 1000 gledalci,[9] enako kot v Beogradu, je najprej potekala predtekma med rezervnim moštvom SK Ljubljane in SK Reko z Viča, nato pa je sledila prva mednarodna ženska nogometna tekma na Slovenskem. Ta se je končala z 2:2, pri čemer sta za zagrebški klub gol dosegli Slovenki Marica Cimperman in Fani Bernik.
Če pobliže pogledamo osrednje ljubljanske/slovenske časopise, liberalni Jutro in Slovenski narod ter katoliški Slovenec, so si bili enotni v prepričanju, da je ženski nogomet neprimeren, »in nuce nogometna karikatura, izrodek, ki je bil v športno resnih državah že odstranjen – ali pa je vse napeljano, da bo v kratkem odstranjen«.[10] Jutro in Slovenec sta v daljših prispevkih pošteno okrcala tehnično in taktično (ne)znanje igralk, njihovo fizično pripravljenost in hitrost. »Micke so letele za žogo, jo dvigale kakor s »šefljo«, tekale tja, kamor žoga po pametnem prevdarku zanesljivo ne bi mogla priti, se stiskale v jate kakor piaščeta, padale in lovile sapo,«[11] je bil posmehljiv Slovenec. Nič kaj manj piker ni bilo niti Jutro, ki je tekmo označilo za primer »kako so igrali nogomet naši predniki« in prikaz »problemov, s katerimi so se borili pradedje, ko so orali nogometno ledino«.[12] Ob tem naj bi se gledalci izredno zabavali, čeprav so prireditev zapuščali z mešanimi občutki. Nekateri so menili, da igra ni primerna za ženske, drugi nasprotno, da naj tudi njim prinaša veselje, spet tretji, da je zadeva »prav prijetno zabavna«.
Pisec Jutra se je postavil na stran nasprotnikov ženskega nogometa, s pripombo, da je »nerazumljivo, zakaj peščica že tako maloštevilnih žensk v našem športu sili v panogo, ki še med moškimi ne spada med najbolj neoporečne, bodisi s telesno ali duševno vzgojne strani«.[13] Edino svetlo točko so videli v dobri igri slovenskih nogometašic, ki jih je navdušeno pozdravilo ljubljansko občinstvo.
Slovenke, ki so pustile velik športni pečat
Kako jih tudi ne bi, ko pa gre za dekleta, ki so v 20. in 30. letih pustile velik vtis v slovenskem in jugoslovanskem športu. Marija (Marica) Cimperman, Frančiška (Fani) Bernik in Anica Oman so bile vsestranske športnice, v prvi vrsti atletinje in hazenašice ter svetovne prvakinje na drugem svetovnem prvenstvu v hazeni, ki je potekalo v okviru četrtih Ženskih športnih iger v Londonu leta 1934. Več o njihovih izjemnih športnih poteh bomo pisali kdaj drugič, a na kratko naj izpostavimo, da so vse nastopale za državno reprezentanco tako v atletiki kot hazeni, Cimpermanova tudi v namiznem tenisu, sicer pa v različnih disciplinah dosegale slovenske in državne rekorde, Bernikova celo neuraden svetovni rekord.
V boj za jugoslovansko žensko nogometno zvezo
Na valovih uspehov so hrvaški ženski nogometni klubi že pred turnirjem začeli razmišljati o ustanovitvi lastne nogometne zveze in prvenstva. Na pobudo HŠK Zagreb je 14. junija 1938 potekal ustanovni zbor Jugoslovanske ženske nogometne zveze (Jugoslovenski ženski loptačko-nogometni savez – JŽLNS), na katerem so sprejeli predlog pravil, ki so bila posnetek pravil Jugoslovanske nogometne zveze, in jih poslali v potrditev pristojnim organom. Policija je pravila potrdila, zataknilo pa se je pri potrjevanju na Ministrstvu za telesno vzgojo. V času njegovega odločanja se je pojavilo več naklonjenih in nasprotujočih časopisnih člankov in mnenj. Proti ženskemu nogometu so med drugimi nastopili tudi Zveza ženskih športov (Savez ženskih sportova) in njena beograjska podzveza[14] ter nekatere uveljavljene športne delavke.
Ministrstvo se je obrnilo po dodatno strokovno mnenje še na Glavni sanitetni svet pri Ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje, v katerem so sodelovali najuglednejši zdravniki v državi. Tudi ti so konec leta 1938 podali negativno mnenje, predvsem v luči bodoče škode pri nosečnosti in nasploh nastopili proti težkim športom kot so poleg nogometa še boks, rokoborba, skakanje in rekorderska atletika. Marca 1939 je Ministrstvo dokončno zavrnilo pravila JŽLNS in pozvalo k preprečitvi širjenje tega športa, s čimer je bil dejansko obsojen na propad.[15]
Viri in literatura
- Jutro
- Slovenec
- Sport
- Stipica Grgić, Kratka povijest ženskoga nogometa u Hrvatskoj/Jugoslaviji u međuratnom razdoblju. V: Časopis za suvremenu povijest, let. 50, št. 3, 2018, str. 557–581
- John Simkin, History of Women’s Footbal, https://spartacus-educational.com/Fwomen.htm; https://www.thefa.com/womens-girls-football/histor
- Eduard Hemar – Slovenci v hrvaškem športu. Zagreb: Slovenski dom, 2014.
______________________________
[1] John Simkin, History of Women’s Footbal.
[2] Sport, 24.10.1920, str. 1–2, Žena in sport.
[3] Sport, 17.10.1920, str. 2, Rokomet.
[4] Sport, 11.2.1921, str. 52, Nogomet in ženske, Sport, 11.3.1921, str. 81, Ženski sport.
[5] Stipica Grgić, Kratka povijest ženskoga nogometa u Hrvatskoj/Jugoslaviji u međuratnom razdoblju, str. 564–565. V: Časopis za suvremenu povijest, let. 50, št. 3, 2018, str. 557–581.
[6] Prav tam, str. 565–569.
[7] Prav tam, str. 569–572.
[8] Stadion oziroma igrišče je stalo nasproti (nekdanjega) bežigrajskega Centralnega (nekdanjega orlovskega) stadiona približno na mestu današnjega Petrola. Odprli so ga maja 1921, na katerem sta si prostor delila (A)SK Primorje in SK Sparta. Ko je bil slednji naslednje leto razpuščen, je na stadionu domovalo le še Primorje.
[9] Slovenec je poročal o 1500, Jutro pa o blizu 900 gledalcih.
[10] Slovenec, 8.8.1938, str. 3, Zagreb : Brno 2 : 2.
[11] Prav tam.
[12] Jutro, 9.8.1938, str. 7, Šala in resnica o ženski tekmi.
[13] Prav tam.
[14] Slovenec, 4.8.1938, Belgrajska podzveza ženskih športov proti ženskemu nogometu.
[15] Grgić, Kratka povijest ženskoga nogometa, str. 572–577.
