14. maja leta 1987 je v Ljubljani umrl pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Vitomil Zupan. Bil je vsestranski slovenski kulturni delavec, pogosto nerazumljen, za oblast moralno sporen, a kljub temu eden najbolj plodovitih književnikov. Rojen na leto prve svetovne vojne (1914), pisal že kot otrok, bil dijak ljubljanske gimnazije in vnet boksar pri Slovanu. Po nesreči je ustrelil svojega prijatelja, zaradi česar je bil osumljen umora, a nato oproščen.
Kljub začetemu študiju na Tehniški fakulteti se je za nekaj let odpravil po svetu kot popotnik in priložnostni delavec. Kurjač na ladji v angleški mornarici, smučarski učitelj v Bosni, pleskar v Franciji in graditelj strelovodov. Prepotoval je celotno Sredozemlje in se ob zori druge svetovne vojne vrnil v domovino. Kot sokol se je včlanil v Osvobodilno fronto, a so ga kmalu zajeli Italijani in ga poslali v taborišče. Po kapitulacije kraljevine Italije se je pridružil partizanskemu odporniškemu gibanju. Svojo partizansko medvojno izkušnjo je nato ubesedil v znamenitem romanu Menuet za kitaro, po katerem je bil posnet tudi film. V času NOB je spisal več novel in dram enodejank, ki so bile uprizorjene na ljubljanskih gledaliških odrih v prvih mesecih po vojni.
Po osvoboditvi Ljubljane je prevzel mesto vodje kulturnega programa Radia Ljubljana. Leta 1947 je postal svobodni književnik, že naslednje leto pa so ga zaprli in obsodili na 18 let ječe zaradi nemorale, pijančevanja, seksualne svobodomiselnosti, poskusa posilstva in umora, sovražne propagande, vohunstva in izdaje domovine, torej »izpodkopavanja družbeno-političnih in kulturnih osnov družbene ureditve«. Leta 1954 je bil izpuščen in je dokončal študij gradbeništva. Vse dotlej je delal kot svobodnjak. Bil je dvakratni prejemnik Prešernove nagrade, napisal več romanov, novel, otroških del, esejev, filmskih scenarijev, prevode, ocene, radijske in televizijske igre ter lirska besedila.
Vitomil Zupan (FOTO: Wikipedia)