7. oktobra leta 1965 je v Ljubljani umrla slovenska in jugoslovanska atletinja in igralka hazene Fanči Bernik. Stara je bila 58 let.
Za razvoj ženske telovadbe in športa na Slovenskem je vodilno vlogo odigral Sokol, kjer so že od začetka poudarjali pomen telesnega zdravja tudi za ženske. Reformator sokolstva Viktor Murnik je že proti koncu 19. stoletja naredil temeljite korake k ženski vadbi. V Ljubljani je bilo leta 1901 ustanovljeno Žensko telovadno društvo, ki je izšlo iz ženskega odseka Ljubljanskega Sokola. V ozadju je bilo tudi gibanje za emancipacijo žensk, vodja društva je bila Franja Tavčar, sposobna žena poznejšega ljubljanskega župana in staroste Ljubljanskega Sokola Ivana Tavčarja. To je bilo povsem v skladu s sokolskimi vrednotami in gojenjem enakosti med spoloma kot med pripadniki naroda. Na velikem sokolskem zletu leta 1904 se v Ljubljani tudi ženske predstavijo s svojimi vajami. V dvajsetih letih 20. stoletja telovadke že delujejo avtonomno znotraj Sokola, drugih samostojnih ženskih telovadnih društev pa ni več, v športu je bil eden redkih organiziran Ženski športni klub Atena, v katerem so članice igrale atletiko, tenis, pozneje še smučanje.
Članica Aten je bila tudi Ljubljančanka Fani (Fanči) Bernik, ki je že pri svojih dvajsetih letih v Zagrebu leta 1926 dosegla nov državni rekord v suvanju s kroglo. Pet kilogramov težko železno kroglo je vrgla kar 8 metrov in 67 centimetrov daleč, enako kot takratni veljavni svetovni rekord. V športnem klubu pa je bil osrednji šport predvsem hazena – takratna oblika ženskega rokometa, danes pozabljena igra. Hazena je bila skupinska igra z žogo, ki je nastala na Češkem v začetku 20. stoletja. Tudi ime je češko – hazeti pomeni vreči žogo. Igra naj bi nadomestila nogomet, ki mu sokolsko vodstvo ni bilo pretirano naklonjeno, a je že po nekaj letih postala izključno ženska igra.
Hazeno je igralo sedem igralk na travnatem pravokotnem igrišču, razdeljenem na tri polja. Igralka je usnjeno žogo lahko nosila največ tri korake in jo držala največ tri sekunde. Igrali so dvakrat po 25 minut z desetminutnim odmorom. Leta 1911 je hazeno kot šport priznal Češki olimpijski odbor, ki je deloval samostojno v okviru Avstro-ogrskega olimpijskega odbora. Že leta 1920 je bila v okviru SK Ilirije (Športni klub Ilirija) v Ljubljani ustanovljena sekcija za hazeno, naslednje leto v Parizu pa še Mednarodna federacija ženskih športov, ki je hazeno uvrstila v program svetovnih športnih igre žena.
Med letoma 1923 in 1924 so bile odigrane prve mednarodne tekme v hazeni, posebej med reprezentancami Češkoslovaške, Francije, Poljske in Jugoslavije. Na tretjih Svetovnih športnih igrah žena v Pragi leta 1930 so izvedli tudi prvo Svetovno prvenstvo v hazeni. Naslov prvakinj je osvojila ekipa Češkoslovaške, ki je v finalu premagala jugoslovansko ekipo. Na naslednjih Svetovnih športnih igrah žena v Londonu leta 1934 je zlato medaljo osvojila ekipa Kraljevine Jugoslavije, ki je v finalu premagala Češkoslovaško z rezultatom 6:4. Za jugoslovansko ekipo so nastopile tri Slovenke, med njimi tudi stalna članica državne reprezentance Fanči Bernik. Po teh igrah je bila Mednarodna zveza za ženske športe razpuščena, to pa je vplivalo tudi na upad zanimanja za hazeno.
Izjemna ljubljanska športnica Fanči Bernik, ki je bila po poklicu krznarka, se je v svoji športni karieri preizkusila tudi v šprintu in nogometu, saj je bila v tridesetih letih 20. stoletja članica zagrebške ženske nogometne ekipe. Izmed številnih športnih zgodb tudi njena dokazuje, da je ženski šport na Slovenskem prisoten že več kot stoletje in stopa ob bok svetovnemu razvoju.
Fanči Bernik (FOTO: Wikipedia)
