Temo Slovenk v Severni Afriki sem začel raziskovati po naključju. Lansko poletje me je v Trstu pozdravil starejši gospod in vprašal od kod prihajam.
Rekel sem mu, da prihajam iz Ljubljane, zato mi je odgovoril v tekoči slovenščini. Pohvalil sem ga za odlično znanje slovenskega jezika, na kar mi je odgovoril, da je to samoumevno, saj je njegova mati aleksandrinka. Po tem zanimivem srečanju sem se zgodbo aleksandrink odločil raziskati bolj podrobno.
Leta 1869 je bil po desetih letih del odprt Sueški prekop, ki je povezal Sredozemlje in Rdeče morje oziroma Evropo in Azijo. Projekt, na kateremu je življenje izgubilo več tisoč prisilnih delavcev je sprva bil pod jurisdikcijo francoske vlade. Trgovina med kontinentoma je živela, v Egiptu pa so se odprla nova delovna mesta.
Staro egipčansko mesto Aleksandrija
To je motiviralo številne Slovenke iz Primorske (in kasneje iz Koroške), da so se odpravile v Egipt. Tam so opravljale predvsem delo hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah. Ime so dobile po kozmopolitanskem mestu v Egiptu – Aleksandrija, ki ga je daljnega leta 331 pr.n.š. ustanovil makedonski in grški vojskovodja Aleksander Veliki.
Čeprav je bilo aleksandrinkam težko, so dela opravljale za preživetje. Velikokrat se tudi niso vrnile iz Egipta, saj je bila tam večja možnost za preživetje, četudi so zelo pogrešale može ter otroke. Iz Egipta so po navadi prišle bolj izobražene in so to znanje delile tudi z ostalimi. Tiste, ki se niso vrnile domov, pa so ostale v stiku z svojimi bližnjimi v domovini in so jim pisale pisma. Enako pomembna kot pisma je bil tudi denar, ki so ga aleksandrinke pošiljale svojim sorodnikom.
Pred vojno več tisoč aleksandrink
Kljub temu, da so živele daleč od svojih domov, so aleksandrinke ostale zveste svojemu poreklu in so preko literarnih večerov, koncertov in učenja slovenskega jezika ohranjale svojo kulturno dediščino. Po koncu I. svetovne vojne in prihodu Mussolinija na oblast v Italiji leta 1922 se je novi val Slovenk iz Primorske odpravil v Egipt in se pridružil aleksandrinkam. Ob začetku II. svetovne vojne je tako v Egiptu živelo okoli 7.000 aleksandrink.
Aleksandrinke pa niso prihajale samo iz Primorske. V Egiptu so bivale in bile zaposlene od začetka 20. stoletja tudi nekatere koroške Slovenke iz Spodnje Ziljske doline na avstrijskem Koroškem. Enostavna obrazložitev njihove življenjske poti je, da so Ziljani kot furmani že od nekdaj bili navezani na Trst in imeli tam trgovine ali obrti, tako da so ziljske aleksandrinke preko teh tradicionalnih vezi izvedele za možnost zaposlitve v Egiptu.
Aleksandrinka je bila tudi babica nedavno preminulega bivšega generalnega sekretarja ZN-a Butros-Butros Galija, znanega zaradi svojega (ne)delovanja v času vojn na Hrvaškem in BIH.