Večkrat smo že pisali o temah povezanih z jugoslovansko notranjo in zunanjo politiko po II. svetovni vojni. Tokrat se bomo posvetili zavezništvu (Balkanski pakt), ki je neposredna posledica spora Jugoslavije z Informbirojem.
Najprej je treba opomniti, da t. i. Balkanskega pakta iz časa po II. svetovni vojni ne smemo enačiti z istoimenskim zavezništvom Kraljevine Jugoslavije, Romunije, Grčije in Turčije iz februarja 1934. Glavni namen slednjega je bil zavarovati se pred ozemeljskimi zahtevami Bolgarije, ki je izgubila velik del ozemlja po I. svetovni vojni s pogodbo v Neuillyu, in imperialistično politiko fašistične Italije. Paktu sta naravno nasprotovali Italija in Bolgarija ter države v regiji kot sta Albanija in Madžarska. Posledično se zavezništvo med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo po II. svetovni vojni v zgodovinopisju omenja tudi kot II. balkanski pakt.
Po sporu z Informbirojem in evropskimi socialističnimi državami leta 1948 se je Jugoslavija znašla v težkem ekonomskem in varnostnem položaju ter se posledično obrnila na Zahod po vojaško in gospodarsko pomoč. Kljub temu je v delu jugoslovanske politike obstajal strah, da ta pomoč ne bo dovolj in da je vojaška premoč ZSSR in njenih zaveznic prevelika, obenem pa je v državi obstajala močna »peta kolona«, del prebivalstva, ki je bil lojalen Sovjetski zvezi in Stalinu.
Ustanovitev Nata
Leto 1949 je prineslo nekaj pomembnih dogodkov, ki so vplivali na bodoče delovanje jugoslovanske zunanje politike. Aprila je nastala zveza Nato (več v članku 70 let od ustanovitve zveze NATO), istega leta pa sta se s porazom komunistov končali državljanski vojni v Grčiji in Turčiji. Ti dogodki so omogočili Jugoslaviji, da premisli o alternativnih rešitvah, ki bi lahko zagotovili njeno varnost in suverenost. Zavezništvo s Turčijo se je nekaterim zdelo skorajda naravno, vzpostaviti dober odnos z Grčijo pa je bil trši oreh, saj je Jugoslavija leta po II. svetovni vojni vojaško in logistično podpirala komuniste v državljanski vojni, kar je bil tudi eden glavnih vzrokov za spor med Titom in Stalinom.
Balkanski pakt
Milovan Đilas je leta 1951 sprejel ameriškega novinarja C. L. Sulzbergera in mu dejal, da se Jugoslavija pripravlja na začetek pogovorov s Turčijo in Grčijo o oblikovanju skupne obrambe v primeru sovjetske agresije, ki bi se lahko končali z obrambno zvezo. ZDA so potencialno zavezništvo podprle, Italija pa mu je ostro nasprotovala zaradi tržaškega vprašanja in tedaj še nerešene zahodne jugoslovanske meje. Turčija je zavezništvo podprla, po nekaj obotavljanja in nezaupanja do Jugoslavije pa tudi Grčija. Obrambna zveza je dobila ime t. i. Balkanski pakt.
Sredi septembra 1951 pa so se stvari spremenile, saj je bila na zasedanju v Ottawi sprejeta odločitev o naglem sprejemu Grčije in Turčije v zvezo Nato. S sprejetjem teh držav v severnoatlantsko zvezo bi bil Sovjetski zvezi preprečen izhod na Sredozemsko morje, preko Turčije pa bi Nato dobil kopensko mejo s Sovjetsko zvezo (z gruzijsko in armensko SSR). Sprejetje teh dveh držav v Nato je pomenilo, da se mora Jugoslavija pogajati z ostalimi članicami Nata, če želi podpisati Balkanski pakt. Sprejetje v Nato pa bi pomenilo, da bi FLRJ izgubila svoj socialistični značaj, pod vprašajem pa bi bil tudi monopolni položaj KPJ. Tako so se možnosti za sklenitev obrambne zveze med tremi državami s popolno drugačnimi državnimi ureditvami konec leta 1951 še bolj zapletle.
Pogovori med Natom in JLA
Leta 1952 so v Jugoslaviji potekali pogovori med generali Nata in JLA. V vodstvu severnoatlantskega zavezništva niso imeli zaupanja v socialistično Jugoslavijo, JLA pa je bila izrazito protizahodno orientirana, zato so pogajanja propadla. Kljub vsemu so zunanji ministri FLRJ (Koča Popović), Grčije (Stephanos Stephanopoulos) in Turčije (Mehmet Fuad Köprülü) v Ankari 28. februarja 1953 podpisali balkanski pakt, ki je v veljavo stopil 29. maja 1953. Pet dni po podpisu pogodbe je umrl Stalin in počasi se je začela normalizacija odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Več si lahko preberete v našem članku Beograjska deklaracija, eden največjih Titovih političnih uspehov.
Vojaško sodelovanje med državami je bilo dogovorjeno na Bledu avgusta 1954. Podpisnice so se dogovorile, da bodo mednarodne spore reševale po diplomatski in ne vojaški poti, vzajemni vojaški pomoči, če bi bila ena od držav napadena, dogovorjeni pa so bili tudi sestanki članic dvakrat letno za naslednjih dvajset let. Dva meseca kasneje je celo Izrael izrazil zainteresiranost, da se priključi zavezništvu zaradi svojega vojaškega spora z Egiptom. Medtem se je situacija na mednarodnem področju začela spreminjati, prišlo je do izboljšanja odnosov med FLRJ in ZSSR ter do poslabšanja odnosov med Grčijo in Turčijo leta 1955 zaradi ciprskega vprašanja.
Turški premier Adnan Menderes je maja 1955 obiskal Jugoslavijo (le nekaj tednov pred obiskom Hruščova) in od Tita dobil zagotovila, da Jugoslavija trenutno ni zainteresirana za poglabljanje vojaškega sodelovanja med državami. Tito je sicer po dogodkih na Madžarskem leta 1956 sprožil iniciativo, da oživi zavezništvo in ponudil mediacijo med Turčijo in Grčijo zaradi konflikta na Cipru, a pozitivnih odgovorov na predloge predsednika FLRJ ni bilo. Tito se je kasneje posvetil politiki »neuvrščenosti«, več o tem pišemo v članku 60 let od I. konference neuvrščenih.
Pakt ni zaživel
Pogodbi med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo iz let 1953 in 1954 sta sicer vzpostavili balkanski pakt, nikoli pa nista povzdignili vojaškega sodelovanja na operativno raven, tako da zavezništvo nikoli ni dejansko zaživelo. Razlogov za to je bilo več: spreminjajoča se situacija na mednarodnem vojaškem in političnem področju, popolna politična in ideološka raznolikost držav podpisnic ter skeptičnost predvsem v vrhu KPJ (kasneje ZKJ) in grškem vodstvu, ki sta ena na drugo še nedolgo nazaj gledali kot sovražnici. Zdi se, da je bila zavezništvu še najbolj naklonjena Turčija. Na dolgi rok seveda tako raznoliko zavezništvo ni moglo zaživeti in je leta 1960 tudi popolnoma zamrlo, a je bilo dober pokazatelj, kaj vse so bile države pripravljene sprejeti, da si zagotovijo svojo politično in varnostno suverenost ter neodvisnost v negotovem obdobju blokovsko razdeljenega sveta hladne vojne in konstantnih vojaških konfliktov po vsem svetu.