Mineva 162 let od smrti Andreja Čehovina, enega od najbolj znanih Slovencev, ki je služil v avstrijski cesarski armadi.
Andrej Čehovin se je rodil v kmečki družini 26. avgusta 1810 pri Rokčevih v Dolancih v Gornji Branici. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni. Leta 1827 je odšel v latinsko šolo (gimnazijo) v Gorico. Mati je želela, da bi postal duhovnik, on pa se je navduševal za vojaški poklic. Gimnazijo je dokončal leta 1830 v Novem mestu.
Po končani šoli se je prijavil naborni komisiji in prosil za sprejem v pehoto. Ker je bil telesno šibak, ga je naborna komisija zavrnila. Po številnih prošnjah je nato leta 1831 bil sprejet med topničarje. Šolanje je začel v Ljubljani in ga nadaljeval na Dunaju. Počasi, a vztrajno je napredoval, postal nadtopničar, leta 1835 pa je bil imenovan za bombardirja. Leta 1841 so ga povišali v ognjarja in leta 1847 v nadognjarja (oberfeuerwerker).
Vsa leta šolanja so ga vzdrževali starši. Oče Marko ga je večkrat prosil, naj prekine šolanje in se vrne domov. Čehovin pa je v vojski vztrajal in je želel postati častnik. Za kmečke fante je bil čin stotnika skoraj nedosegljiv, saj so častniške naslove dobivali le plemiški sinovi.
Čehovin se izkaže v vojni v Italiji
Leta 1848 se je Avstrija zapletla v vojno v Italiji in Čehovin je dobil priložnost za dokazovanje in napredovanje. Bojevanje proti neapeljskem kralju je vodil znameniti maršal Josef Radetzky. Čehovin se je zelo izkazal že v bitki pri Montanari 19. maja 1848. Z dvema havbicama je tako natančno in neutrudno obstreljeval močnejšega nasprotnika, da je Italijane zmedel in njihove topove onesposobil. Zajel je večje število vojakov in vojaško opremo. V tej bitki je bil tudi sam lažje ranjen.
Čez dva meseca se je v bitki pri Somma Campagni spet izkazal. S tremi topovi je prišel na pomoč Lichtensteinovi brigadi, ki se je že panično umikala. Čehovin se je vzpel na padlega nadporočnikovega konja, organiziral vojake in jih spodbujal v boju. Ker pa so v boju padli njegovi strelci topničarji, je razjahal in začel sam streljati. S tem je odločno vplival na potek bitke. Maršal Radetzky mu je sam pripel veliko zlato hrabrostno svetinjo.
Povišan v barona
Po zmagi v bližini mesta Volta so ga imenovali za poveljnika cele baterije. 21. marca 1849 se je v bitki pri Mortari spet izkazal. Pred bitko je Čehovin splezal na drevo, da bi opazoval sovražnikove premike. Po naključju so pod drevo prišli italijanski častniki in se posvetovali o spopadu. Te podatke je kasneje izkoristil v bitki. Dva dneva kasneje je sledila bitka pri Novari.
Vojsko Kraljevine Sardinije je vodil Wojciech Chrzanowski. Po poveljstvom je imel okoli 85.000 vojakov in preko 150 topov. Na drugi strani je maršal Radetzy poveljeval 72.000 mož veliki avstrijski vojski, katera je imela še okoli 150 topov. Na začetku bitke je Avstrijcem šlo slabo in dobili so ukaz za umik.
Čehovin je ostal na bojišču in z močnim topniškim ognjem omogočil umik pehotnemu polku in 9. bataljonu strelcev. Ostal mu je samo še en top, z njim pa je streljal in se upiral številčno močnejši sardinijski vojski, dokler na pomoč niso prišli avstrijski cesarski strelci. Bitka se je končala z avstrijsko zmago, sardinijski kralj Karel Albert pa je bil prisiljen abdicirati. Za zasluge je bil 13. junija 1850 s strani cesarja Franca Jožefa odlikovan z najvišjim vojaškim odlikovanjem – redom Marije Terezije in postal nadporočnik.
Dobitnik številnih odlikovanj
Po pravilih tega reda je bil hkrati 20. junija 1850 tudi povišan v baronski stan. Dve leti kasneje so ga povišali v stotnika. Čehovin je pridobil tudi druga odlikovanja: papeževo svetinjo, veliko srebrno ter že omenjeno veliko zlato medaljo za hrabrost (bil je prvi in edini v avstrijski vojski, ki je nosil vsa tri najvišja odlikovanja za hrabrost) in častni zaslužni križec. Toskanski nadvojvoda Leopold II ga je odlikoval z viteškim redom tretjega razreda, ruski car Nikolaj I. pa z viteškim redom sv. Jurija.
Čehovinu postavijo spomenik
Čehovin je na službovanju v Mantovi leta 1855 močno zbolel. Zdravit se je šel v znamenito avstrijsko zdravilišče Baden pri Dunaju. Terapije niso pomagale in umrl je 10. septembra 1855 star le 45 let. Pokopali so ga v Badnu z vsemi vojaškimi častmi, vojno ministrstvo pa mu je tam postavilo spomenik.
Čeprav je Andrej Čehovin dosegel visoko vojaško kariero in postal baron, ni pozabil svoje domovine. Redno je staršem pisal pisma in se rad vračal v rojstni kraj, kjer se je družil s prijatelji iz otroštva. V domačem kraju so mu leta 1898 v bližini rojstne hiše postavili spomenik. Načrt zanj je izdelal arhitekt Maks Fabiani, izdelala pa sta ga mojstra iz Gorice – oče Blaž in sin Anton Bitežnik. Kamnosek Blaž Bitežnik, naj bi izdelal podstavek, kipar Anton, šolan na milanski akademiji, pa je kip oblikoval.
Italijanski fašisti so spomenik oskrunili
Kip je bil postavljen na petdeseto obletnico vladavine Franca Jožefa I., ki je za kip doniral 400 tedanjih goldinarjev, medtem ko je celotna izdelava kipa stala preko 3000 goldinarjev. Po koncu I. svetovne vojne je Čehovinov rojstni kraj zasedla Italija in fašisti so spomenik poškodovali, zato so ga leta 1926 domačini razstavili in zakopali. Varno spravljen je bil vrsto let, dokler ga niso s pomočjo strokovnjakov iz Novogoriškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine leta 1987 znova postavili na isto mesto.
Ob spominski svečanosti ob 140. obletnici njegove smrti, ki je potekala v Dolancih 10. septembra 1995, so ga najvišji predstavniki slovenske vojske uvrstili med pomembne može slovenske vojaške zgodovine. Leta 2006 so postojnsko vojašnico preimenovali v vojašnico barona Andreja Čehovina.
Literatura:
Andrej Baron Čehovin: Ob spominski svečanosti 140. obletnice njegove smrti, september 1995. Komen: Občina, 1995