V letu 2018 bomo obeležili 75 let od prelomnih dogodkov v Jugoslaviji tekom II. svetovne vojne. Slednjim se bomo posvetili tudi na našem portalu, začenjamo pa z »bitko na Neretvi«, ki je potekala od 20. januarja do sredine marca leta 1943.
Po spremembi vojaškega položaja v severni Afriki in porazu sil osi v II. bitki pri El-Alameinu oktobra 1942 ter ustanovitvi Bihaške republike mesec dni kasneje, je nemško poveljstvo postalo zaskrbljeno, da bi lahko sledilo zavezniško izkrcanje na Balkanu.
Bihaška republika je obsegala približno 50.000 kvadratnih kilometrov, s čimer je bila večja od Belgije ali Švice, to pa bi v primeru zavezniškega izkrcanja na Balkanu, predstavljalo zelo velik trn v peti nemškim enotam pri načrtovanju obrambe. Adolf Hitler je zato 16. decembra ukazal generalu Alexandru Lohru, da naredi načrt, s katerim bi uničil Bihaško republiko. Lohr in italijanski general Mario Roatta sta se sestala v Zagrebu 8. januarja 1943, kjer sta izdelala podroben načrt ofenzive. Enote sil osi bi udarile po partizanih v treh smereh:
- napad na Cazinsko krajino (današnja SZ BiH) in Liko na Hrvaškem,
- napad v središče Bihaške republike – Drvar, Glamoč, Livno, Ključ in Jajce,
- napad na vzhodno Hercegovino in Črno goro (ta del načrta je bil odpovedan v začetku februarja 1943).
Operacija Fall Weiss
Z napadom sil osi 20. januarja 1943 na Bihaško republiko se je tako začela Bitka na Neretvi. To je bila četrta ofenziva sil osi proti partizanom, ki je dobila kodno ime Fall Weiss (načrt belo). Glavni cilj je bil uničiti komandni center partizanskega gibanja – Centralni komite KPJ in glavno partizansko bolnišnico. Operacija Fall Weiss je potekala tudi v času t.i. »četniškega marša na BiH«, kateri je imel za cilj iztrebljenje Bošnjakov v Bosni in Hercegovini ter Sandžaku.
Sile osi (Nemčija in Italija) so zbrale približno 90.000 mož, podporo pa so jim še dajali domači kolaboratorji. Prisotne so bile enote marionetne NDH in predvsem četniške enote (med 12.000 – 15.000 mož), ki so svoje operacije podrobno koordinirale z Italijani. Zračno podporo je silam osi nudilo 12 letalskih eskadrilj.
Na drugi strani so partizanske enote štele približno 20.000 mož. V dvomesečnih bojih so partizani, kljub ogromnih izgubam in stradanju civilnega prebivalstva, uspeli pobegniti iz obroča, ki so jim ga pripravile okupacijske enote. Čeprav so med bitko morali skrbeti še za 4000 ranjencev, je Tito zaukazal njihovo reševanje, saj je menil, da morajo ranjenci deliti usodo ostalih partizanov. Po uspešnem preboju skozi obroč, so v začetku marca 1943 za seboj porušili vse mostove na reki Neretvi.
Sile ose s taktično zmago
Čeprav so v taktičnem pogledu sile osi dosegle zmago, uničile Bihaško republiko in partizanom prizadejale velike izgube, niso uspele doseči svojega glavnega cilja. To pa je bil uničiti vrhovni štab partizanske vojske, ujeti ali ubiti Tita, Kočo Popovića in ostale vodje NOVJ ter uničiti partizansko bolnišnico. Bosanski in Hrvaški korpus Narodno-osvobodilne vojske Jugoslavije je zadržal nadzor nad velikim delom osvobojenega ozemlja.
Povrh tega so le nekaj tednov po koncu bojev, ob začetku pomladi, partizani nadaljevali z operacijami. Partizanska divizija pod komando Vrhovnega štaba je na jugovzhodu BiH prešla v protiofenzivo in do sredi maja 1943 osvobodila dele Hercegovine, Črne gore, Sandžaka in vzhodne Bosne.
Polom četništva
Tekom bitke na Neretvi je popolno katastrofo doživelo četniško gibanje, kateremu so partizani prizadejali ogromne izgube (med 2.000 in 3.000 vojakov). Po bitki se nikoli več niso uspeli mobilizirati v tako velikem številu. Bitka na Neretvi je bila tudi vrhunec četniške kolaboracije s silami osi, čeprav je kraljeva vlada v Londonu zaveznike skušala prepričati v nasprotno. Draža Mihailović je med vojaško operacijo celo preselil svoj štab iz Črne gore v Kalinovik (rojstna vas Ratka Mladića) v vzhodni Hercegovini, da bi po od bližje spremljal potek bitke.
Nekaj mesecev kasneje so Stalin, Churchill in Roosevelt v Teheranu priznali partizane kot edine, ki se v okupirani Jugoslaviji borijo proti silam osi. Neuspeh operacije in razbitje četniških enot so nemško komando prisilile, da je začela načrtovati 5. ofenzivo, znano kot Fall Schwarz (načrt črno).
Velike izgube med partizani
Partizani so v bitki izgubili okoli 10.000 – 12.000 vojakov, med 2.000 in 2.500 jih je bilo ujetih. Tekom bitke je življenje izgubilo še preko 3000 bosanskih in hercegovskih civilistov, okoli 2000 pa jih je po bitki bilo poslanih v koncentracijska taborišča.
Izgube sil osi niso bile velike, razen izgub četnikov. Nemci in Italijani so skupaj izgubili nekaj več kot 2.000 mož, enote NDH pa nekaj več kot 100 vojakov. Partizani so uspeli ujeti še približno 1000 italijanskih vojakov. Bitka na Neretvi je zapisana v zgodovini kot ena od najbolj humanih v zgodovini človeštva in jo pogosto imenujemo tudi kot bitka za ranjence.
Film Bitka na Neretvi
Spomnimo še, da je bil leta 1969 posnet znameniti film Bitka na Neretvi. Veljal je za najdražji posneti film z zgodovinsko tematiko v zgodovini kinematografije. V njem so igrali znani hollywoodski filmski igralci kot sta Orson Welles in Yul Bryner ter znani sovjetski igralec in režiser Sergej Bondarčuk. Film je bil tudi nominiran za prestižno nagrado oskar. Film si lahko ogledate here.
