V letu 2018 bomo obeležili 75 let od prelomnih dogodkov v Jugoslaviji med II. svetovno vojno, katerim se bomo posvetili tudi na našem portalu. Tokrat je na vrsti bitka na Sutjeski.
Ker okupatorju v bitki na Neretvi, ki je potekala med januarjem in marcem 1943, ni uspelo uničiti vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ), so v nemškem generalštabu spomladi istega leta začeli z načrtovanjem nove ofenzive proti partizanom. Operacija je dobila ime »načrt črno« (Fall Schwarz), cilj pa je ostajal enak kot pri »načrtu belo« (Fall Weiss – Bitka na Neretvi), to je uničiti vrhovni štab partizanske vojske in ujeti Josipa Broza Tita. V jugoslovanskem in sovjetskem zgodovinopisju je bitka na Sutjeski poimenovana tudi kot »peta neprijateljska (sl. sovražnikova) ofenziva«.
Ko ti nasproti stoji petkrat večja vojska
Sile osi so v bitko poslale 127.000 mož s podporo preko 300 letal. Največjo vojaško silo je prispevala Nemčija, svoje pa so dodale še Kraljevina Italija in Bolgarija ter domače kolaborantske enote ustašev in četnikov. Na strani Nemčije so se borile tudi posamezne enote ruskih kozakov, ki so se odločile pridružiti silam osi po invaziji na Sovjetsko zvezo. Največjo grožnjo partizanom je brez dvoma predstavljala elitna SS divizija Prinz Eugen. Enotam sta poveljevala generala Alexander Löhr in Rudolf Lüters. Na drugi strani je partizanska vojska štela približno 22.000 borcev. Pri partizanih je tedaj gostovala tudi zavezniška ekspedicijska misija, v kateri sta bila kapetana William Stuart in William Deakin.
Bitka se je začela 15. maja in končala 16. junija 1943, skupaj torej 32 dni. Boji so potekali v jugovzhodni Bosni, Sandžaku in severni Črni gori v bližini hribovja Durmitor. Ob začetku ofenzive so partizani sprva načrtovali, da se ranjenci umaknejo v smeri Srbije, Sandžaka in Kosova, torej na jugovzhod. Manjši del enot vključno z vrhovnim štabom pa bi se umaknil na zahod v smer Hercegovine. V začetku junija so sile NOVJ pri Tjentištu prešle reko Sutjesko, vendar so imele dalmatinske brigade, ki so ščitile smer načrtovanega preboja, velike izgube in so se bile prisiljene umakniti. S tem so se sile NOVJ v dolini Sutjeske znašle v celoti obkoljene.
Odločilna poteza Koče Popovića
Ključni trenutek bitke predstavlja (samovoljna) odločitev Koča Popovića, komandanta elitne 1. proletarske divizije. Medtem, ko je vrhovni štab NOVJ s Titom vztrajal na preboju na zahod preko položajev dalmatinskih brigad, ki so jih nemške sile že prebijale, se je Koča Popović odločil za preboj na severovzhod v smer vzhodne Bosne.
Popović je s svojo divizijo 9. junija zasedel položaje na Zelengori in poslal 1. proletarsko brigado komandanta Danila Lekića v izvidnico z nalogo poiskati možno mesto preboja. V jutranjih urah 10. junija je brigada v jurišu prebila nemške položaje in s tem odprla vrzel v nemškem obroču. Nadaljevali so z prebojem in divizija je še istega dne prodrla globoko na področje pod nadzorom okupacijskih sil. Na poziv Koče Popovića je skozi ozek koridor preko Zelengore prodrla še 2. proletarska divizija in v naslednjih dneh še glavnina sil NOVJ.
Pes med bombardiranjem rešil Tita
Kmalu po preboju so nemške SS enote ponovno zaprle obroč in s tem onemogočile preboj drugi skupini NOVJ z glavno bolnico. Trem brigadam in osrednji bolnišnici s preko 2000 ranjenci se umik ni posrečil. Na Hitlerjev ukaz je nemški glavni general Alexander Löhr dal pobiti vse partizane, vključno z neoboroženimi ranjenci in zdravniškim osebjem. Po bitki so nemške enote pobile še okoli 2500 bosanskih in črnogorskih civilistov, ki naj bi bili simpatizerji partizanskega gibanja.
Med enim izmed nemških bombardiranj se je 9. junija 1943 med ranjenimi znašel tudi Josip Broz Tito. Zgodba iz tega časa govori, da mu je življenje rešil njegov nemški ovčar Luks s tem, ko je skočil na bombo, ki je padla v Titovi bližini.
Padla tretjina armade
Veliko ljudi pa ni imelo te sreče, partizanske izgube so bile namreč izredno velike. Partizani so izgubili okoli 7.500 bojevnikov, kar je predstavljalo tretjino celotne armade. Približno enako število je bilo ranjenih. Partizani so ob tem trpeli tudi zaradi pomanjkanja hrane in zdravil, veliko mrtvih je bilo tako posledica trebušnega tifusa. V bitki sta življenje izgubila tudi narodni heroj Sava Kovačević in britanski kapetan William Stuart. Na drugi strani so izgube sil osi bile razmeroma majhne, vse skupaj so izgubili približno 1000 mož, 2500 je bilo ranjenih, 2000 pa jih je bilo pogrešanih v bojih.
Bitka na Sutjeski se je končala z ukazom nemškega poveljnika Rudolfa Lütersa 15. junija. Boji so prenehali naslednji dan. Nemec je partizane je opisal kot »komunistične upornike«, ki imajo dobro organizirano vojsko z visoko bojno moralo in izkušenim vodstvom.
Tako kot v bitki na Neretvi so tudi v tej bitki sile osi na bojišču dosegle taktično zmago, a jim ni uspelo doseči zastavljenega cilja, ujeti Tita in uničiti vrhovni štab NOVJ. Slednji se je po preboju iz nemškega obroča podal proti vzhodni Bosni. Tam so osvobodili številna mesta, med drugim Srebrenico, Zvornik, Olovo, Vlasenico in Kladanj, kjer se je partizanom priključilo mnogo rekrutov. S tem so skušali nadoknaditi izgube, ki so jim jih sile osi prizadejale v bitkah na Neretvi in Sutjeski.
Tehtnica se začenja prevešati na drugo stran
Rezultati bitk na Neretvi in Sutjeski so pomenili prelom dotedanjega stanja na jugoslovanskem bojišču. Okupatorjem in kolaboracionističnim enotam ni več uspevalo z represalijami razbiti žarišča partizanskega upora. Tudi na strateškem področju je iniciativa vse bolj prehajala na stran partizanov. Zaradi informacij britanskega častnika Williama Deakina, ki je s partizani preživel bitko, in o dejanskem stanju na jugoslovanskem bojišču seznanjal britanskega premierja Winstona Churchilla, je slednji kmalu ukazal vzpostaviti neposreden stik z vrhovnim štabom NOVJ, kar je bil velik korak k mednarodnemu priznanju narodnoosvobodilnega gibanja.
Bitka je postala tudi pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in trdno moralo partizanov. Leta 1973 je bila posneta filmska projekcija Bitka na Sutjeski, v katerem je glavno vlogo odigral slavni hollywoodski igralec Richard Burton, ki je v filmu upodobil maršala Tita. Leto kasneje so v spomin na bitko na Tjentištu postavili impresiven spomenik.
