Letos obeležujemo 75 let odkar se je odvila bitka za Stalingrad, ena največjih bitk v zgodovini človeštva in bitka, ki je spremenila potek bojevanja na vzhodni fronti v II. svetovni vojni.
Uvod v leto 1942 je bilo nadvse uspešen za sile osi. Četudi pri prodiranju v Sovjetsko zvezo niso uspeli zavzeti Moskve, so v t.i. II. bitki pri Harkovu odbili napad Rdeče armade in jo po dolgotrajnih bojih prisilili v umik s Krima in polotoka Kerč. Uspehe so dosegali tudi v severni Afriki, kjer je nemški general Erwin Rommel zavzel Tobruk.
Adolf Hitler je vojski za cilj postavil osvojitev z nafto bogatih območij na Kavkazu in dal zeleno luč za začetek operacije Modro. Čeprav je bila operacija prvotno planirana za mesec maj leta 1942, je srdit odpor Rdeče armade na Krimu ta datum preložil na 28. junij, ko je armadna skupina Jug sprožila ofenzivo v južni Rusiji.
Nemci uspešni pri prodiranju na vzhod
Ofenziva se je za sile osi začela uspešno, že 5. julija 1942 je bil zavzet Voronjež, do konca meseca pa so prečkali reko Don in zavzeli Rostov na Donu. Nemci so razdelili bivšo armadno skupino Jug, ki je uspešno zavzela Kijev v začetnih mesecih vojne, na armadno skupino A in B. Prva je začela prodirati na Kavkaz, druga se je usmerila proti Stalingradu.
Armadna skupina A je kmalu zavzela Maikop in Novorossijsk ter se približala Groznemu. Nemški alpinisti so na vrh Elbrusa celo postavili nacistično zastavo, kar je močno dvignilo samozavest Hitlerja. Nacisti so ob tem na okupiranih ozemljih začeli graditi železnice, s katerimi bi oskrbovali enote, ki se bodo podali v boj za Stalingrad. Na drugi strani so sovjetski partizani skušali z raznimi gverilskimi napadi motili oskrbovalne poti sil osi.
Proti Stalingradu se napoti skoraj 300.000 vojakov
Proti Stalingradu se je napotila armadna skupina B, ki je julija 1942 štela 270.000 mož, 1200 letal, 500 tankov in 3000 topov. Na drugi strani je Rdeča armada imela na razpolago okoli 500 letal, 400 tankov in 2200 topov. V mestu je bilo 187.000 mož, z druge strani Volge pa še 360.000 v rezervi.
Sovjetsko vodstvo je hitro spoznalo, katero mesto je bilo glavni cilj operacij, zato je Stalin 28. julija 1942 izdal ukaz 227, ki se je glasil »Niti koraka nazaj!«. Drugi znani izrek se je glasil: »Za Volgo, za vas več ni zemlje!«. Stalin je za poveljnika jugovzhodne fronte imenoval maršala Jeremenka. Njemu in komisarju Nikiti Hruščovu je dal ukaz, da izdelata načrt obrambe Stalingrada. Za to so zadolžili 62. armado, katere poveljnik je bil polkovnik general Vasilij Čuikov.
Letalsko bombardiranje in napad na mesto
Sovjeti so vedeli, da je napad neizbežen, zato so iz mesta, ki je tedaj štelo okoli pol milijona prebivalcev, evakuirali 100.000 civilistov. Na vzhodni breg Volge so pripeljali velike zaloge žita in z njim ter drugim vojnim materialom skušali preko reke zalagati enote v Stalingradu. Načrt so jim Nemci z letalskimi enotami Luftwaffeja, ki so napadale sovjetske ladje na Volgi, skušali preprečiti. V precejšnji meri jim je to tudi uspelo.
Napad na mesto se je začel z masovnim bombardiranjem med 23. in 25. avgustom 1943. Pri tem naj bi umrlo do 40.000 ljudi umrlo, nemška vojska pa naj bi nad mesto odvrgla za kar 1000 ton bomb. V avgustu so sile osi imele premoč v zraku in sovjetsko letalstvo je v zgolj do konca meseca izgubilo okoli 100 letal.
Običajni ljudje čez noč postanejo vojaki
Po bombardiranju, katero je mesto spremenilo v ruševine, se je začel tudi kopenski napad. Začeli so se boji za vsako hišo, tovarno, šolo… Prebivalci mesta, ki so si pred vojno služili kruh kot delavci, so čez noč postali vojaki. Tovarna traktorjev v mestu je začela proizvajati tanke, ki so jih pošiljali naravnost v boj.
Velike izgube in moralen udarec so silam osi v mestu prizadejali sovjetski ostrostrelci. Rekorder po številu ubitih sovražnikov je bil Vasilij Zajcev z 242 uboji. V spomin nanj je bil posnet znani ameriški film Enemy at the Gates.
Pat pozicija
Boji pa niso prinesli resnega rezultata. Deli mest so v enem samem dnevu tudi po desetkrat zamenjali lastnika. Najbolj znane so bile bitke na Mamajevem Kurganu, kjer danes stoji velik spomenik braniteljem, in borbe za tovarno traktorjev Džerdžinski ter Rdeči oktober. Legendarna je postala Pavljovljeva hiša, v kateri se je 30 mož pod poveljstvom Jakova Pavlova zabarikadiralo in jo uspešno branilo dva meseca. Preživeli so le štirje možje. Čujkov se je po vojni šalil, da je več Nemcev umrlo v bojih za Pavljovljevo hišo kot za Pariz.
Sovjetska 62. armada je pomoč dobivala samo preko Volge, oskrbovalne poti pa so bile tarča napadov Luftwaffea. Do konca avgusta so sile osi dosegle reko Volgo severno od mesta in začele prodor proti notranjosti. Kljub napredku je nemška 6. armada v obdobju od 23. avgusta do 25. septembra 1942 izgubila 10 odstotkov mož. Po treh mesecih mestnega bojevanja so sile osi zavzele 90 odstotkov porušenega mesta, dosegle reko Volgo v notranjosti mesta in Sovjete obkolili v dva razdeljena obroča. Oskrbovalne poti po Volgi so v tem času še dodatno oteževali kosi ledu, ki so plavali po reki. Toda nemške enote so bile izčrpane. Dobivale so pomoč po le eni železniški progi. Novembra so še zadnjič poskušale zavzeti mesto, vendar neuspešno. Medtem so Sovjeti že začeli pripravljali na protinapad.
Protiofenziva Rdeče armade
Preobrat se je že dal zaslutiti v Stalinovem govoru ob 25. obletnici velike oktobrske socialistične revolucije, ko je dejal, da so Nemci za tako veliko ofenzivo morali premestiti številne enote z drugih bojišč, kar mora Rdeča armada izkoristiti.
Načrt je izdelal maršal Žukov, ki je mobiliziral veliko število enot. Sovjetski napad oz. operacija Uran se je začela 19. novembra 1942 z napadom na treh frontah: jugozahodni (poveljnik Nikolaj Vatutin), donski (poveljnik Konstantin Rokosovski) in stalingrajski (poveljnik Andrej Jeremenko). Sovjeti so napadli s preko milijon možmi, 1.350 letali, 1.500 tanki in 15.500 topovi. Sile osi so na drugi strani tedaj na bojnem polju imele okoli milijon vojakov (600.000 Nemcev), 1.200 letal, 650 tankov in 10.000 topov.
Paulusovi armadi so bočne položaje čuvale ostale članice sil osi, ki pa niso bile kos Rdeči armadi. Severni bok so branili Romuni in Madžari, južnega pa kontingent romunske 4. armade. Že 23. novembra 1942 so se sovjetske enote iz stalingrajske in jugozahodne fronte združile in tako obkolile sovražne enote.
Poveljnik nemškega Luftwaffea Hermann Goring se je odločil, da bo enote oskrboval s pomočjo letalstva, a se je to kmalu izkazalo za misijo nemogoče. Enote so namreč potrebovale vsaj 500 ton hrane in vojne opreme na dan, v povprečju pa so dobivale le 100 ton.
Nemški poskus prebitja
Hitler je postajal vse bolj obseden z zavzetjem mesta, ki je nosilo ime po njegovem največjem tekmecu Stalinu, zato je ukazal generalu Mansteinu, da mobilizira preostale enote armade skupine A in poskuša razbiti sovjetski obroč okoli Paulusa.
Manstein je Hitlerju sporočil, da je preboj mogoč le, če tudi Paulusova armada istočasno napade Sovjete, nato pa se obe armadi poskušata prebiti iz stalingrajskega bojišča. Hitler o umiku ni želel slišati, zato je von Paulusu ukazal, da nadaljuje z boji v mestu. Nemški tankovski napad je tako propadel, saj Manstein ni imel dovolj sil, da prebije obrambno linijo Rdeče armade.
Medtem so Sovjeti na voronježski in jugozahdoni fronti 16. decembra razbili 8. italijansko armado. Od 14. do 27. decembra je general Golikov na voronježski fronti obračunal še z 2. madžarsko armado in zajel 86.000 ujetnikov. Za božični dan leta 1942 so Nemci dobivali tako le še po 100 g kruha na dan in mnogi so umrli od lakote. Tedaj je bilo v sovjetskem obroču ujetih še 230.000 mož sil osi, od tega 190.000 Nemcev.
Kapitulacija sil osi
Zaradi neizbežnega poraza je Berlin ukazal umik armadne skupine A s Kavkaza. Sovjeti so januarja von Paulusu ponudili, da se preda z vsemi vojnimi častmi. Zaradi Hitlerjevega ukaza je Paulus to zavrnil, kar je 10. januarja 1943 pripeljalo do zadnje sovjetske ofenzive, v kateri je Rokosovski napadel s sedmimi armadami z donske fronte, medtem ko se je 62. armada še naprej bojevala v Stalingradu. 24. januarja so Nemci izgubili še zadnje letališče Gumrak, pet dni kasneje pa je Paulus podpisal predajo. Hitler ga je na drugi strani promoviral v feldmaršala in pričakoval, da bo storil samomor. 2. februarja 1943 so še zadnje enote sil osi položile orožje.
Rdeča armada je zajela 110.000 vojakov (91.000 Nemcev), 24 generalov in 2500 oficirjev. Okoli 6.000 se jih do leta 1955 vrnilo domov, Paulusu pa je bilo to dovoljeno že leta 1953. Kasneje je deloval na ministrstvu za obrambo Nemške demokratične republike.
Nemci so v Stalingradu izgubili 6. armado, uničene so bile še dve romunski in po ena italijanska ter madžarska armada. Madžari, Romuni in Italijani so od začetka sovjetske ofenzive 19. novembra 1942 izgubili 150.000 mož. V stalingrajski bitki so sodelovali tudi borci s področja bivše Jugoslavije. Tu so bili Slovenci, rekrutirani v Wehrmacht ob razkosanju Jugoslavije, na strani sil osi pa so se borile tudi enote NDH.
Ogromne človeške izgube
Sovjeti so od začetka ofenzive novembra 1942 izgubili 155.000 mož (ranjenih je bilo še 330.000), 3500 topov in 700 letal. Skupno število mrtvih (vojakov in civilistov) na celotnem bojišču v 200 dneh bitke je bilo med 1.7 in 2 milijona ljudi. Nemški uradni dokumenti po zajetju 6. armade v mestu govorijo o 150.000 žrtvah Wehrmachta in 500.000 žrtev Rdeče armade.
Žrtve Rdeče so samo v mestu dosegale do 750.000. Od 3500 ujetih sovjetskih vojakov v nemškem obroču je zmago pri Stalingradu doživelo le 20. Ostale so ubili na najbolj grozovite načine. Francoski zgodovinarji imenujejo stalingrajsko bitko tudi bitko za Verdun na Volgi, zaradi podobnosti s to krvavo bitko iz I. svetovne vojne.
Poraz sil osi pri Stalingradu je prinesel preobrat v II. svetovni vojni v Evropi. Istočasno pa so zavezniki prišli tudi do zmag pri Guadacanalu na Pacifiškem bojišču in v severni Afriki v II. bitki pri El-Alamienu.