Letos obeležujemo 20 let od terorističnih napadov na ZDA. Napade 11. septembra 2001 in njegove posledice štejemo za ene najpomembnejših dogodkov v tretjem tisočletju.
Zgodovinarji, predvsem tisti mlajši, se večinoma ukvarjamo z dogodki iz preteklosti, ki jih osebno nismo doživeli. Čeprav me je osebno od nekdaj najbolj zanimala moderna zgodovina, nisem doživel nobene od svetovnih vojn, niti konfliktov tekom hladne vojne. Razpad Jugoslavije in vojne na Balkanu v devetdesetih letih sem doživel od blizu, a je spomin zaradi mladosti precej bled in selektiven. Ob napadu na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra (World Trade Center – WTC) v New Yorku pred dvajsetimi leti pa sem bil že gimnazijec, zato se mi je dogodek in poročanje svetovnih medijev dodobra vtisnil v spomin.
Po prihodu domov iz šole smo imeli družinsko kosilo in, kot je običaj pri balkanski družini, je bil televizor prižgan, četudi ga ni nihče gledal. Tokrat je bilo drugače. Vse televizije so poročale o napadih na Svetovni trgovinski center. Prvo letalo je treščilo v severni stolp ob 8.46 zjutraj, v južnega pa 17 minut kasneje oziroma po našem času šest ur kasneje. V manj kot dveh urah sta se obe stolpnici zrušili, škoda na okoliških zgradbah je bila ogromna. Kmalu so mediji sporočili, da sta bila s strani teroristov ugrabljena še dve letali. Eden se je zaletel v center ameriške vojaške moči Pentagon v Virginiji, četrto letalo pa je strmoglavilo v Pensilvaniji. Nad slednjim so potniki poskušali prevzeti nadzor in so s svojim herojskim dejanjem preprečili napad še na četrto tarčo, najverjetneje washingtonski Kapitol ali celo Bela hiša.
Zmeda v ameriški vladi je bila popolna. Predsednik Bush mlajši je bil na Floridi na obisku šole v Sarasoti. Le štirinajst minut pred napadom na prvi stolp je bilo potrjeno, da je vsaj eno letalo ugrabljeno. Večina vodilnih ameriških politikov na čelu s podpredsednikom Dickom Cheneyem, Condoleezzo Rice in ministrom za obrambo Donaldom Rumsfeldom so bili evakuirani na varno območje. Cheney je brez posvetovanja z Bushem dal ukaz, da se lahko sestreli katerikoli komercialno letalo, za katero obstaja sum, da so ga ugrabili teroristi. Ukaz je do vojaških pilotov prišel šele po koncu terorističnih napadov.
Opozorila Putina na Brdu pri Kranju
Zvečer sta Američane nagovorila tako predsednik Bush kot Donald Rumsfeld. Podporo ZDA so izrazili vsi zahodni zavezniki, članice zveze NATO in tudi države, ki z ZDA niso imele najboljših odnosov (Iran, Kitajska, Rusija) ali so se tudi same bojevale proti islamskemu terorizmu (Izrael, Filipini, Indonezija itd.). Omeniti gre, da je le nekaj mesecev pred napadi na srečanju na Brdu pri Kranju ruski predsednik Vladimir Putin svojega ameriškega kolega Busha opozoril na nevarnost, ki preti ZDA.
Naslednji dan je v šoli bila (vsaj med moškimi) le ena tema pogovorov – teroristični napadi na ZDA. Nekateri so iskreno izražali zadovoljstvo z napadi, drugi so mislili podobno, a tega niso izražali na glas, spet tretji, bolj prozahodno usmerjeni, pa so napade označili za nekaj monstruoznega in nesprejemljivega. Sam sem bolj razmišljal v smeri, kakšen bo odgovor Washingtona. Vlada Busha ml. je bila sestavljena iz številnih t. i. neokonservativcev, ki so sledili politiki Ronalda Reagana in so bili v zunanji politiki izredno agresivni. Ker socialističnega bloka in Sovjetske zveze, ki naj bi bila največja grožnja za ZDA, ni bilo več, so želeli izkoristi napad za vojaško intervencijo na Irak. Rumsfeld je prvi predlagal, da bombardirajo Sadama Huseina. Ameriški obveščevalci pa so, nasprotno, predsedniku predočili dokaze, da za napadi stoji teroristična skupina Al Kaida in ne Irak. Kot so pokazale dolgotrajne preiskave, je bilo med devetnajstimi ugrabitelji letal petnajst Savdijcev, dva iz Združenih arabskih emiratov in po en iz Egipta ter Libanona.
Do tedaj manj znana teroristična skupina Al Kaida je prvič prišla v središče pozornosti z napadi na ameriški rušilec Cole leta 2000 in ameriško veleposlaništvo v Keniji leta 1998. Njen vodja Osama Bin Laden je ZDA napovedal vojno zaradi njene zunanje politike – vojaške prisotnosti v arabskih državah, podpore Izraelu, sankcij proti Iraku, podpori ruski in indijski vladi ter njunim politikam v Kašmirju in Čečeniji. Središče delovanja Al Kaide je bil Afganistan. Številni njeni borci in simpatizerji so bili veterani vojne v Afganistanu, kjer so se z arabsko in (ironično) ameriško pomočjo borili proti socialistični vladi v Kabulu in njenim sovjetskim zaveznikom. Leta 1996 so v Afganistanu na oblast prišli talibani, ki so dovolili Al Kaidi, da na njihovem ozemlju vzpostavi vadbišča za urjenje.
Vojna proti terorju
Tri dni po napadih je ameriški kongres potrdil zakon, ki dovoljuje uporabo sile v boju proti terorizmu, predsednik Bush pa je pozval talibansko vlado v Afganistanu, naj izroči Osamo Bin Ladna in odpove gostoljubnost teroristom. Ker so to ni zgodilo, so 7. oktobra 2001 ameriške in britanske zračne sile začele bombardirati položaje talibanov in Al Kaide. S tem datumom lahko označimo tudi začetek »vojne proti terorju«, v kateri je sodelovalo preko 40 držav. Američani so v Afganistanu našli sodelavce, večinoma je šlo za uzbeške, hazarske in tadžiške skupnosti, ki so živeli na severu države izven oblasti talibanov, in oblikovali t. i. Severno zavezništvo. Skupaj z Rusijo, ki je svojo vojno proti islamskem terorizmu bojevala na severnem Kavkazu, so oborožili Severno zavezništvo, to pa je ob podpori iz zraka prešlo v ofenzivo. Medtem ko se je intervencija v Afganistanu že začela, pa so se v ZDA začeli napadi na civilno ameriško prebivalstvo muslimanske veroizpovedi. Številni so bili pretepeni, nekateri tudi ubiti, med njimi celo predstavniki indijske skupine Sikhov, ki nosijo turbane in so jih Američani asociirali z muslimani. Ameriška vlada pa je konec oktobra 2001 sprejela še t. i. patriotski zakon, ki dejansko dovoljuje nadzorovanje in snemanje telefonskih pogovorov civilistov.
Medtem se je vojna v Afganistanu hitro končala. Talibani so zapuščali mesto za mestom. Če predaja prestolnice Kabula ni bila presenečenje, pa je to bil hiter padec Kandaharja, tradicionalne baze talibanov in Paštunov, 7. decembra 2001. Tako so le dva meseca po začetku bombardiranja talibani izgubili oblast in se podali v gore. Ameriške oblasti so po zavzetju Afganistana stotine borcev Al Kaide in talibanov poslale v zloglasno taborišče Guantanamo Bay na Kubi, kjer so jim bile kršene pravice, ki jim pripadajo po mednarodnih konvencijah. Ameriške oblasti so izvajale tudi pritisk na druge države, da jim izročijo potencialne teroriste. V naši soseščini je najbolj znan primer alžirske skupine v BiH, ko so skupino državljanov arabskega porekla izročili ZDA in so številni končali v Guantanamu. Šlo je za ljudi, ki so v Jugoslavijo povečini prišli v času gibanja neuvrščenih, nekateri med njimi so delali kot uveljavljeni zdravniki. Taborišče Guantanamo tudi dvajset let napadu na Afganistan ostaja odprto.
Teroristični napadi terjali 3000 žrtev
Napadi 11. septembra 2001 veljajo za najbolj smrtonosen teroristični napad v zgodovini. V le nekaj urah je življenje izgubilo skoraj 3000 ljudi, od tega 265 v letalih, pri zrušitvi WTC-ja preko 2600 in 125 v Pentagonu. Večina žrtev so bili civilisti, med njimi preko 300 gasilcev. Žrtve so bili državljani več kot 90 držav, med njimi seveda največ ameriških (2605). Dvajset let po napadu WTC še ni dokončno obnovljen, Kompleks je bil sestavljen iz sedmih zgradb, dvojčka nebotičnikov in petih manjših zgradb. Putin je v znak solidarnosti z ZDA v New York poslal velikanski spomenik »boju proti svetovnemu terorizmu«, znamenitega ruskega kiparja Zuraba Tsertelija.
Na drugi strani je »vojna proti terorju« v zadnjih dvajsetih letih v Afganistanu, Iraku in drugod povzročila stotine tisoče mrtvih, večinoma civilistov, in milijone izgnanih. ZDA so z zavezniki Afganistanu vzpostavili vlado, ki jim je bila naklonjena. Čeprav je bil v določenih segmentih narejen napredek, predvsem pri sekularizaciji države, izobraževanju, popularizaciji športa, in emancipaciji žensk, pa večina državljanov Afganistana, predvsem Paštuni, niso sprejeli nove države in ideologije
ZDA so do leta 2003 opravile z Al Kaido v Afganistanu, leta 2011 je bil v Pakistanu ubit Osama Bin Laden, 2013 pa je umrl vodja talibanov Mula Muhamed Omar. Umik iz Afganistana je postopoma začel že Obama, njegov naslednik Trump pa je napovedal popoln umik. Oba sta zatrjevala, da je afganistanska vojska dobro izurjena in da se lahko učinkovito bojuje proti katerimkoli nevarnostim.
Sedanji predsednik Biden je spomladi napovedal umik do 11. septembra 2021, kasneje pospešeno do 31. avgusta. Takoj ko so se ameriški in ostali zavezniški vojaki začeli umikati, so talibani začeli zavzemati afganistanska mesta in 15. avgusta z zavzetjem Kabula vzpostavili oblast na več kot 90 odstotkih ozemlja države. Američani so sicer uspeli zdesetkati Al Kaido v Afganistanu in ubiti njenega vodjo Bin Ladna, a so v državi pod Hindukušem doživeli večjo sramoto kot Sovjeti pred nekaj desetletji. Sovjetski umik je postopoma trajal dve leti in pol, Kremelj pa je afganistansko vojsko usposobil veliko bolje kot so jo Američani, saj je socialistična vlada v Afganistanu še tri leta po njihovem umiku uspešno bila bitko z mudžahedinskimi uporniki. Če ne bi prišlo do razpada Sovjetske zveze in posledičnega prenehanja vojaške in logistične podpore vladi v Kabulu je vprašanje, če bi sploh prišlo do mudžahedinske zmage. Po drugi strani pa je vlada, ki jo je podpiral Washington, razpadla v trenutku, ko so bile zahodne sile še prisotne v Afganistanu. Čas in zgodovina bosta pokazala, ali bo Afganistan pod talibani ponovno postal zavetišče za islamske teroriste in ali bomo spet priča terorističnim napadom in dogodkom, ki so jim sledili.
