Evstahij Baloh je bil predvojni slovenski boksar, ki se je od začetnika do jugoslovanske reprezentance prebil v zgolj dveh letih. Znanje mu je prav prišlo tudi med II. svetovno vojno, ko je uril elitno enoto narodnoosvobodilne vojske.
Borbe z udarci so stare kot je staro človeštvo. Poznali so jih prve visoke civilizacije, od Sumercev, Egipta, Indije do antične Grčije in Rima. V naših krajih je dvoboj s pestmi upodobljen na znameniti vaški situli iz 6. stoletja pr. n. št., o bojih na Ljubljanici v 13. stoletju pa je v Slavi vojvodine Kranjske pisal Janez Vajkard Valvasor. Domovina modernega boksa je sicer Anglija, kjer so se v drugi polovici 19. stoletja uveljavila pravila, ki veljajo še danes, pod njimi pa se je panoga leta 1904 uvrstila tudi na moderne olimpijske igre.
Na Slovenskem so borilne veščine v svoj telovadni repertoar vključevali že sokoli, ki so v Matiji Benčanu leta 1891 dobili slovanskega prvaka v rokoborbi. Pravi organizacijski razvoj pri nas se je, tako kot šport nasploh, začel v obdobju med obema svetovnima vojnama in se nadaljeval po II. svetovni vojni vse do danes. Na tej poti so bili vzponi in padci, vsako obdobje pa je zaznamovalo nekaj dobrih borcev. A če danes širša javnost bolj kot ne pozna le nedavne uspehe Dejana Zavca, tisti bolj navdušeni in starejši morda tudi Janeza Galeta in njegove borce, pa ostaja vedenje o slovenskem boksu pred vojno precejšnja neznanka. Po krivici, še posebej, če v to zgodbo vključimo slovenske izseljence kot je bil Edvard Simončič, ki je v Združenih državah Amerike kot Eddie Simms napravil izredno boksarsko kariero in se med drugim leta 1936 pomeril z znamenitim »črnim bombarderjem« Joe Louisom. Več o njem kdaj drugič.
Prvo dvoboj leta 1921 in predvojni val dobrih boksarjev
Na tej strani luže v Kraljevini SHS/Jugoslaviji sta ledino orala predvsem Zagreb in Beograd. Če so bila dvajseta leta iskanja in neorganiziranosti, je red vzpostavila ustanovitev Jugoslovanske boksarske zveze v Zagrebu leta 1934 in njena vključitev v mednarodne zveze. Že istega leta so organizirali prvo državno prvenstvo, na katerem so nastopili tudi Mariborčani. V Sloveniji sta bili glavni središči Maribor in Ljubljana, kjer se je v začetku dvajsetih let vse skupaj začelo. V obeh mestih je po poročanju časopisov septembra 1921 potekal prvi (revialni) dvoboj, v Ljubljani sta se najprej dvakrat pomerila avstrijski prvak v boksu, plavalec in atlet Mirko Vrbančič ter boksar in dvigovalec uteži Albin Ross, oba iz Gradca. Nekaj dni kasneje sta se pomerila še v Mariboru, potem ko je v prvi rundi Vrbančič najprej položil mladega Mariborčana Štoka. Kot zanimivost naj dodamo, da so v teh letih boks priporočali kot del rednega nogometnega treninga.
V Ljubljani so s treningi začeli v kleti znane kavarne Evropa, med boksarskimi pionirji pa srečamo nogometaše in atlete. Prvim boksarskim sekcijam ljubljanskih klubov Hermes in Ilirija ter mariborskega Merkurja so se v naslednjih letih pridružili ljubljanski Slovan, mariborski Železničar, Svoboda in Maraton, trboveljski Rudar, Litija, Kamnik, Jesenice in drugi. Iz njih je izšlo kar nekaj dobrih borcev, na čelu z Ljubljančanoma Evstahijem Balohom in Ivanom Hellerjem, Mariborčani Jožetom Ipavcem, Štrukljem in Drozgom ter Jeseničanom Zupanom. Ti so predvsem v težjih kategorijah posegali v sam državni vrh, Heller in Ipavec sta bila tudi državna prvaka, in se posledično uvrščali v jugoslovansko reprezentanco.
Slovan sproži boksarsko mrzlico v Ljubljani
Med njimi prav posebej zanimivo zgodbo gotovo nosi Evstahij Baloh (1917–1986), ki se je rodil v Pulju, medtem ko sta starša prihajala s Primorske. Evstahijev oče Jožef se je rodil v kraju Stanovišče v bližini Kobarida in je bil po poklicu policijski stražnik, mati Antonija pa se je rodila v Vremskem Britofu pri Divači in je delala kot trgovka. Po italijanski okupaciji Primorske se je družina novembra 1918 preselila v Ljubljano, kjer se jim je tri leta kasneje pridružil nov član družine Eduavard in sestrična Lidija Berginz.
Živeli so za Bežigradom, družina pa je bila očitno naprednih nazorov, saj je Evstahij hodil v tamkajšnjega Sokola Ljubljana III. Kot se je spodobilo za priseljenca s Primorske, ki ga zanima šport, se je včlanil tudi v ljubljanski Akademski športni klub Primorje. Slednji je imel atletski in nogometni stadion na mestu današnje bencinske črpalke nasproti Centralnega oziroma Plečnikovega stadiona. Evstahij je tam gojil atletiko in bil kot mladinec dober v skoku v višino, daljino, teku na 1500 m, metu krogle in diska, kar je kazalo, da bi se lahko razvil v dobrega deseterobojca.
Vendar pa je leta 1936 »kraljico športa« zamenjal za boks, za katerega naj bi se navdušil iz časopisnih člankov. Ti so namreč navdušeno poročali o pravem športnem »boomu« v Ljubljani, ki ga je v letih 1935–1937 sprožila boksarska sekcija SK Slovana. Njihove tekme v Delavskem domu je spremljalo številčno občinstvo, tudi po 500 gledalcev, medtem ko so treninge v osnovni šoli na Ledini ob delavski mladini začeli obiskovati še telovadci, atleti in plavalci, torej srednješolci in študenti.
Med bolj znanimi Slovanovci so bili Darko Marušič, Leo Skapin, Janez Vipotnik, Marjan Tepina, Vitomil Zupan in Ivan »Fic« Heller, ki je takrat veljal za enega najboljših jugoslovanskih boksarjev v srednji kategoriji in bi, če ne bi prišlo do bojkota s strani Jugoslovanske boksarske zveze, nastopil na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936.
Jugoslovanski Schmeling
Prav Heller je bil tisti, ki je pod svoje okrilje vzel Evstahija in ga že v štirinajstih dnevih pripravil na prvi dvoboj proti rutiniranemu nasprotniku Štruklju iz Maribora. Sledil je izredno hiter razvoj in že na prvem nastopu na izboru za jugoslovansko reprezentanco leta 1937 je premagal prvaka Zagreba Albinija, uro kasneje pa le po točkah izgubil proti izkušenemu Hrvatu Ivanu Hladnemu. S slednjim se je Evstahij ponovno pomeril leta 1938 v državnem prvenstvu, srečanje pa je hkrati veljalo za izbirno za tekmovanje Male antante v Pragi. Po sodniški odločitvi je dvoboj izgubil, s čimer pa se ni strinjalo niti občinstvo niti Baloh, ki je potrt prenehal z vadbo. Vendar pa je nato od Jugoslovanske boksarske zveze prejel vabilo na še eno srečanje v Zagrebu, kjer je zmagal in se uvrstil v reprezentanco. V Pragi so ga napovedovali kot jugoslovanskega Maxa Schmelinga, eden najboljših takratnih boksarjev in svetovni prvak v letih 1930–1932. Vendar pa je zvezni kapetan na koncu v boj namesto Baloha poslal Hladnega. Slovenskemu borcu sta v tolažbo ostala dva dvoboja na poti v Prago, in sicer v Brnu in Bratislavi, kjer je slavil v težki kategoriji, čeprav je spadal v poltežko.
Leta 1939 je Evstahij izstopil iz Slovana in se pridružil zagrebškemu klubu Herkules, ki je bil ob Croatii med prvimi in najstarejšimi zagrebškimi in hrvaškimi boksarskimi klubi. Največji uspeh tistega leta je bila zmaga nad nekdanjim nemškim reprezentantom Bartlom v Zagrebu, nad Italijanom Della Caso v San Remu in nad Nagyjem v Budimpešti na dvoboju med Madžarsko in Jugoslavijo. V San Remu je skorajda prestopil med profesionalce, saj je bil povabljen na tekmo proti profesionalcu v Monte Carlo, a mu je druga svetovna vojna prekrižala načrte. Konec leta je nastopil (gostoval) za zagrebško Croatio proti Hladnemu (Herkules) in izgubil. V teh letih so ga označevali za enega najboljših jugoslovanskih amaterskih boksarjev.
Leta 1940 je premagal državnega prvaka v težki kategoriji Mariborčana Ipavca in Beograjčana Pejakovića. Istega leta je izstopil iz Herkulesa in se pridružil novi boksarski sekciji ŽŠD Hermesa iz Ljubljane. Kmalu je zaradi nove službe odšel na Jesenice, kjer se je kot ekonomat zaposlil v Kranjski industrijski družbi (KID). Vključil se je v tamkajšnje športno življenje in postal član ter trener pri jeseniškem SK Bratstvu. Med drugim je nastopil na II. športnih igrah KID avgusta 1940 v skoku v višino, troskoku, metu krogle in metu diska.
Borec elitne enote narodnoosvobodilne vojske
Začetek druge svetovne vojne pri nas je zarezala tudi v Evstahijevo življenje. Med vojno se je pridružil udarni četi 31. divizije, ki je bila ustanovljena decembra 1944. Šlo je za elitno enoto zelo mladih, a izkušenih borcev. Sprva so delovali pod vodstvom pod Ivana Lebna – Franc Kovačič, v kateri je bilo ves čas okoli 100 borcev. V vasi Komen so se urili urbanega vojskovanja, pri čemer je pri učenju samoobrambe pomagal Evstahij. Imeli so precej večjih in manjših spopadov po Polhograjskih dolomitih in na Krasu z domobranci, četniki in SS enotami, prodirali so globoko v zaledje sovražnikovih vrst in med prvimi osvobajali in vstopili v Trst. Imeli so velike uspehe, sovražniku zadali veliko žrtev, medtem ko so sami imeli le dobrih deset mrtvih in nekaj deset ranjenih. Med slednjimi je bil tudi Evstahij, ki je bil ranjen v ramo.
Po vojni se je vrnil k prvi športni ljubezni – boksu. Med drugim je nastopil na tekmi med slovensko in hrvaško reprezentanco, ki je maja 1951 potekala na kopališču Kolezija. Evstahij je izgubil v poltežki kategoriji proti Bandi, skupno pa je zmagala Hrvaška. Leta 1952 Evstahija srečamo v komisiji Boksarske zveze Slovenije (ustanovljena 1950) za pripravo olimpijskih kandidatov, nadalje pa ga v časopisju ni več zaslediti. Umrl je leta 1986.