Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani opisuje osebnosti, ki so s svojim delom vplivali na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Gabrijel Gruber, ki ga je pot v mesto zanesla pred četrt tisočletja.
Gabrijel Gruber se je rodil v habsburški prestolnici 6. maja 1740, prav v letu, v katerem je Marija Terezija začela svojo štirideset letno vladavino v monarhiji. Gruber je se pridružil jezuitom, ko je bil star 15 let. Svojo mladost je preživel na Štajerskem, kjer je sprva študiral latinščino in grščino v Leobnu (1757-58), nato pa se je preselil v Gradec (Graz), kjer je študiral teologijo, matematiko in filozofijo.
Ko je vstopil v svojo tretjo dekado svojega življenja, se je na kratko vrnil na Dunaj, kjer je izpopolnil svoje znanje tujih jezikov, kmalu pa je sledila selitev na Slovaško v mesto Trnava, kjer se je spet posvetil matematiki. Leta 1763 se je ponovno vrnil na Dunaj na dodatni študij teologije, ki ga je uspešno zaključil leta 1767. Vmes je leta 1766 postal duhovnik v Gradcu.
Sanjal je o gradnji pristanišča
Leta 1769 se je Gruber preselil v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, inženirstvo, mehaniko in hidravliko na stolici za mehaniko, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska kmetijska družba. Nekateri zgodovinski podatki trdijo, da se je v mesto preselil že konec leta 1768, zagotovo pa je začel poučevati v letu 1769. Med letoma 1772 in 1781 je bil direktor navigacijske direkcije v Ljubljani, ki je skrbela za izboljšanje plovbe po Ljubljanici, Savi in Kolpi.
Gruber je prav tako poučeval študente o izgradnji ladij, nadejal pa se je tudi, da bo nekoč lahko zgradil pristanišče na eni od kranjskih rek ali celo na Jadranu. Od rane mladosti je bil namreč obseden z izdelovanjem modelov ladij. Modele, ki jih je izdelal v obdobju poučevanja na šoli za mehaniko, so bili sprva shranjeni v ljubljanskem Narodnem muzeju, sedaj pa jih hrani pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu. Ker je bil projekt pristanišča predrag, se Gruberju na koncu ni uresničil, se je pa zato lotil nekaterih drugih ambicioznih projektov.
Gruberjev kanal
Leta 1772 je začel graditi po njem imenovan prekop za ljubljanskim grajskim gričem, s katerim so želeli rešiti mesto pred poplavami in omogočiti odvodnjavanje Ljubljanskega barja. Gruberjev kanal je bil dokončan leta 1780 po zaslugi inženirja in gradbinca Vincenca Struppija.
Gruberja je namreč cesarica Marija Terezija leta 1777 odstavila z mesta vodje projekta potem, ko je preiskovalna komisija ugotovila številne finančne malverzacije pri graditvi prekopa. Vodo v novozgrajeni prekop so prvič spustili 25. novembra 1780, na vstopu v prekop pa so bile postavljene regulacijske zapornice. Prekop so leta 1829 poglobili.
Gruberjeva palača
Le leto po začetku graditve prekopa je Gruber na robu Levstikovega trga izdelal načrte za poznobaročno palačo, ki je bila končana leta 1777. V njej je vodil že omenjeno šolo za mehaniko in hidravliko, imel knjižnico za mehaniko ter poljedelsko stroko, zbirko ladijskih modelov ter rudninske in naravoslovne zbirke. Šola je imela celo astronomsko opazovalnico.
Od leta 1965 je ta t. i. Gruberjeva palača sedež Arhiva Republike Slovenije, konec 19. stoletja pa so v njej ustanovili jugoslovansko socialdemokratsko stranko, v kateri je tedaj ta mlada stranka tudi občasno delovala. Leta 1774 je Gruber kupil še pristavo Viderčanov grad (Rosenbüchel) na Glincah v Ljubljani (zdaj Vila Podrožnik). V času svojega bivanja v Ljubljani je bil Gruber tudi dvorni inženir cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije. Leta 1784 se je Gruber presenetljivo preselil v Rusijo na dvor cesarice Katarine Velike in na dražbi prodal omenjeno palačo.
Selitev v Rusijo
V Rusiji je deloval v mestu Polotsk (današnja Belorusija), na meji z Poljsko-litovsko kneževino. Tam je do 1799 predaval arhitekturo, mehaniko, kemijo, inženirstvo, slikarstvo in fiziko na Jezuitskem kolegiju. Po njegovih načrtih so v mestu tudi zgradili nekaj stavb. Gruber je bil v dobrih odnosih tudi z naslednikom Katarine Velike, carjem Pavlom. Ta ga je leta 1800 postavil na mesto prvega rektorja Jezuitskega kolegija (Aristokratski kolidž) univerze v Sankt Peterburgu, avgusta 1802 pa je postal jezuitski general ruske province. Veliko je pripomogel tudi k papeževemu priznanju jezuitskega reda v Rusiji (1804). Ko leta 1805 že planiral potovanje na Kitajsko, da razširi delovanje jezuitskega reda v Aziji, je njegova rezidenca v ruski cesarski prestolnici zagorela in Gruber je umrl 7. aprila leta 1805.
V spomin na tega znamenitega jezuita, so v naši prestolnici v naselju Prule ob Karlovškem mostu po njem poimenovali nabrežje. Leta 2014 so v njegovo čast postavili tudi spominsko ploščo na državni univerzi v Polotsku, kjer je Gruber več let poučeval. Kot zanimivost naj še omenimo, da je bil Gruber učitelj našega znamenitega vojaškega časnika, matematika in fizika, Jurija Vege.
