V seriji člankov bomo v naslednjih tednih orisali kako je potekalo vsakdanje življenje v Ljubljani v prvih dveh desetletjih po 2. svetovni vojni. Tokrat predstavljamo gostilne in kavarne.
V prostem času so meščani med drugim zahajali v gostilne in kavarne, na plese in slavnostne sprejeme. Od prve polovice 19. stoletja in vse do druge svetovne vojne so bile priljubljene oblike obiskovanja čajanke, vrtne zabave in literarni krožki. Lokali in kavarne so bile tudi po vojni jasno razdeljeni oziroma kot se pošali Matija Barl, je bila Ljubljana v tem času zelo »pregledna«. »Igralci in režiserji so imeli svoj štab v Kolovratu, Pri Amerikancu na Gornjem trgu misleci in kak literat, Tavčarjev hram je gostil sodnike in odvetnike, Hotel Turist pa ekipo z RTV in delno filmarje, ki so se najraje zbrali v lokalu Bunker na tamkajšnjem vrtu. Če si tam eno uro pil kavo, je gotovo prišel mimo, kogar koli že si čakal ali želel videti. Operna klet je bila zbirališče ljudi iz opere, unionsko kavarno in Figovec pa so zasedali večinoma mlajši.«
Kava, vino ali žganje
Repertoar napitkov, vsaj tistih dostopnih povprečnemu obiskovalcu, ni bil širok: kava, vino in žganje. »Žganje je bilo ene vrste, vino pa dveh: belo in rdeče, pa nikoli nisi bil prepričan, kaj točno piješ. Po mojem so tiste ostanke na koncu kar skupaj zlili,« pripoveduje Barl. Veliko se je tudi kadilo, saj so bile cigarete zelo poceni. Nekoliko dražja je bila kava, ki jo je bilo treba uvažati. »A na srečo smo imeli neuvrščene prijatelje v Egiptu,« hitro doda. Oblast je zaradi preganjavice pred zarotami, ki naj bi jih te družbe v ljubljanskih lokalih kovale, vsake toliko katerega od njih zaprla, pod pretvezo, da je inšpekcija našla miši in ščurke.
Hrana in pijača je bila po gostilnah predvsem zaradi družabnosti. Obstajale so lovske, strelske, ribiške, umetniške gostilne. V Ljubljani je bilo moč naročiti divjačino, kozle, teletino koštrune, perutnino, mesto pa je ohranjalo tradicijo dobrih gostiln in kavarn. »Na primer kavarna Slon je bila zelo imenitna, zbirali smo se ob sredah kulturniki, glasbeniki in tam smo se pogovarjali, se spoznavali tudi s puncami, pač družabna srečanja. Potem se je začel tudi klub književnikov-Mikličev klub. Tam smo jedli bolj eksotično hrano npr. avokado, pomaranče, banane, kraljeva solato, florentinski zrezek, ki je tehtal slabo klico. Ob ponedeljkih so bili slikarji in književniki kot Božič, ki se je takrat že malo odvadil pijače in se je delal ob soku, kot da pije vino. Tam se je vodila vsa ljubljanska politika, bilo je zelo pestro in zanimivo,«[1] se spominja znani slovenski etnolog Boris Kuhar, sicer rojen Mariborčan.
Kavarne v Ljubljani že več kot 300 let
Kavarništvo in pitje kave ima v Ljubljani večstoletno tradicijo, o pitju kave je pisal že Valvasor, že leta 1713 pa je dobila tudi Ljubljana svojo prvo kavarno. Ob koncu 18. stoletja, ko je mesto štelo nekaj deset tisoč prebivalcev, je bilo možno piti poživljajoč napitek že v sedmih kavarnah. Proti koncu 19. stoletja, malo pred pred rušilnim velikonočnim potresom leta 1895, je bilo v Ljubljani 173 krčem in vinotočev ter 14 kavarn. Po prvi svetovni vojni je bilo gostiln in kavarn že skoraj 300, kar je glede na število prebivalstva (50 tisoč) pomenilo ena gostilna na 183 ljudi.[2]
Pred več kot stotimi leti je v ljubljanske kavarne, tako kot danes, zahajal bolj ali manj redno skoraj vsak. Damjan Ovsec v svoji knjigi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne piše, da so pred prvo svetovno vojno moški vsak dan v kavarno hodili okrog šestih popoldne, seveda samo določen sloj, predvsem lastniki, »kajti ostali so imeli do sedmih ali pol osmih službo«.[3] V kavarni so brali časopise, naročilo pijače ob tovrstnem početju pa ni bilo obvezno. Lahko so torej le sedeli, prebirali tisti čas najbolj priljubljene časopise, kot Wiener Journal, pa Die Neue Freie Presse in Der Welt Spiegel, ter uživali v svežih novicah, ena najbolj obiskanih kavarn pa je bila Evropa.[4]
Primat pripadal Narodni kavarni
V kavarnah so navadno naročali predvsem belo in črno kavo in pa kapučino.[5] Primat med kavarnami je leta 1898 Evropi prevzela Narodna kavarna, ki je stala poleg Kazine. Izredno priljubljeni so bili še Union, takrat najmodernejši hotel s kavarno in restavracijo, pa kavarne Emona, Merkur, Štrukelj in Slon.[6] Do leta 1940 je Ljubljana imela že 23 kavarn. Večina kave je prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo. V kavarnah so se zbirali intelektualci, umetniki, premožnejši in ostali napredno misleči ljudje.
Po drugi svetovni vojni se je število kavarn v Ljubljani začelo zmanjševati. Zadnja kavarna in pražarna nasproti Evrope je zaprla vrata konec šestdesetih: »Kavarna Evropa je bila malomeščanska kavarna, bilo pa je tudi zbirališče drugih, saj je bila odprta do dveh ponoči tam sem srečal tudi profesorja predvojaške vzgoje, ki se je zelo čudil kaj sem tam počel«.[7] Zaton klasičnih meščanskih kavarn v Ljubljani, katerim v času socializma splošno družbeno ozračje ni bilo naklonjeno zaradi meščanskega pridiha, pa še zdaleč ne pomeni, da so se zapirale vse po vrsti in da se ljudje niso družili in srečevali ob kavi.
Menze za tiste z manj globokim žepom
Gostilne, menze, pivnice, slaščičarne, kavarne in druge oblike gostinskih prostorov so še vedno predstavljali osrednjo mesto družabnega življenja, tako v mestih kot na podeželju. »Hodili smo v Petriček, Rio, Daj dam, pa v Triglavsko restavracijo, tam smo veliko igrali, bila je nekakšna študentska menza, a ob sobotah so bili tam plesi. V tistih časih sem bil eden redkih, ki je imel denar, imel sem pač redno službo, ustanovil sem si svojo zasedbo, veliko smo igrali in bil sem zaželen v družbi verjetno tudi zato, ker sem imel denar« [8] obuja spomine slovenski skladatelj Mojmir Sepe, »poleg tega pa sploh smo se takrat vsi poznali, zelo malo so ljudje hodili po gostilnah, le boemi in glasbeniki smo bili tam.
Za tiste z manj globokim žepom pa so bile na volju tudi menze: »študentje in uslužbenci pa so se hranili v menzah, še danes me vonj menz odbija, na Miklošičevi je bila velika menza za 200 ljudi, kjer je dišalo oziroma smrdelo, v glavnem je bila juhica, malo, zelo malo mesa, malo praženega krompirja pa kaka solata vsa poležana, si dal bon, pa si bil sit do večera. Zvečer pa smo šli v Daj dam na oksen flajš – esih flajš, to je bil goveji gobec narezan in s čebulo in oljem v solati narejen pa kos kruha, pa je bila večerja«.[9]
Kasneje so bile zelo popularne gostilne, kjer so imeli ocvrte piščance »a ker ni bilo veliko avtomobilov je bil to pravi izlet in seveda takrat še ni bilo testiranja šoferjev za alkohol«,[10] pa pripoveduje že pokojni igralec Polde Bibič o času, ko je v Ljubljani študiral igralstvo. »Kasneje sem lahko zaživel študentsko boemijado ker sem dobil prvi denar za prve predstave. Privoščil sem si tudi tatarski biftek v takratni Unionski kleti, to je bila takrat pljučna pečenka. To še ni bilo v navadi, a tudi ljudje so nas čudno gledali, ko smo jedli surovo meso. Jedli smo tudi biftek na poseben način narejen«.[11] V glavnem se je jedlo po majhnih gostilnah: »Hodili smo tudi v gostilno Breskvar, kjer je bil balinarski klub Jadran in tam je bilo vedno zelo veliko ljudi. Stregli so hrano kot na primer segedin, pečenice, krvavice z zeljem, golaži, vampi, svinjska pečenka in bila je okusna in poceni. Otroci smo pili malinovec, odrasli pa vino, točeno pivo in razne špricerje.«[12]
Šumi – lokal velikih emocij in številnih spominov
Vsaka gostilna v Ljubljani pa ni bila za vse, vedelo se je, kam greš na ribo, kam na pohanega piščanca, kam na potičko, tortico, štruklje. »Na tortico smo pa šli k Petričku na Cankarjevo ulico, pa na kavico dopoldan«[13]. Druga prav tako znana slaščičarna je bila na slaščičarna Gris, ki je domovala na Starem trgu in je bila precej majhna, zlasti za današnje razmere: »v njej se je drenjalo nekaj tistih tipičnih rumenih miz z vzorčkom fine bele mrežice in kovinskimi nogami ter prav takih, zaobljenih stolov, tipičnih za šestdeseta leta. Vsi ti stoli in mize so bili po navadi zasedeni s sladkosnedimi gosti. Centralni magnet vsega prostora je bila vitrina z neštetimi, izjemnimi slaščicami zakonskega para Gris, prijazne gospe in prijaznega gospoda, ki sta se sprehajala ves dan med kuhinjo in prodajalno in polnila sladkobno ozračje s prijaznimi klepeti« [14] pripoveduje režiserka in scenografinja Barbara Kapelj Osredkar.
Med bolj zanimive družabne prostore pa je bil seveda Šumi – lokal velikih emocij in številnih spominov v bidermajerski stavbi nekdanje tovarne bonbonov in peciva Jožefine Schumi, v kateri je bilo legendarno shajališče ljubljanskih umetniških ustvarjalcev od šestdesetih z vrhuncem v sedemdesetih pa vse do velikih družbenih sprememb v devetdesetih letih.
Tam so se med drugim zbirali gledališčniki, literati, slikarji, bogati otroci funkcionarjev in naključni gosti: Polde Bibič, Barbara Levstik, Boris Cavazza, Marjana Brecelj, Dušan Jovanović, Radko Polič Rac, Blaž Ogorevec, Mate Dolenc, Zvonka Makuc, Tomaž Kralj, Matjaž Kocbek, Peter Božič, Karpo Godina, Milan Jesih, Ivo Svetina, Dimitrij Rupel, Pavel Gantar, Branimir Štrukelj[15] in kot se spominja eden izmed bratov Polič, dr. Svetozar Polič, znan tudi kot Cvero: »V gimnazijskih letih, ko sem hodil na šubiško gimnazijo sem začel hoditi v Šumija, kamor sem hodil še v študentskih letih. Fenomen lokala Šumi je bil v tem, ker takrat v Ljubljani ni bilo dosti lokalov, hodili smo še v Rio, Mesink, Slonček, Petriček, ampak v Šumiju smo lahko govorili vse kar smo hoteli. Bilo je veliko različnih ljudi največ je bilo umetnikov. Od tu izhaja vsa takratna umetniška smetana npr. Karpo Godina, Mate Dolenc, Matjaž Vipotnik, Deklejeva ….Obstajal je trikotnik takratnih lokalov na kupu: Šumi, Koper in Mrak, tu se je zbirala tudi filmska akademija in filofaks. Družil sem se z igralci posebej pa s Karpo Godinom, v teh lokalih ni bilo nobenega od tehnične inteligence razen mene, zato so se moji kolegi iz Inštituta zelo čudili zakaj se družim z temi umetniki. V tem druženju ni šlo le za zorenje, levičarsko zorenje, diskutiranje, tle so se dogajale tudi prve ljubezni, tudi jaz sem obe ženi tu spoznal, tudi moja druga žena je bila ta prava šumijevka. Še preden sem ju spoznal in sem si v tem ljubljanskem trikotniku iskal partnerico za vesele popoldneve«.[16]
Ob tem znanstvenik, okoljevarstvenik in nekdanji igralec nadaljuje svojo zgodbo o dogajanju v Ljubljani: »ta trikotnik Koper-Mrak-Šumi, vsi so se zaprli ob polnoči, in potem so eni šli še v Nebotičnik, ostalo pa v Kolodvorsko restavracijo. Tam so bili od umetnikov do klošarjev, zjutraj se je tam dobil tudi golaž. Seveda sem jaz bolj pridno študiral, a včasih smo se tudi družili dolgo v noč in veliko diskutirali. Tudi Rio smo imeli, tam so se zbirali džezisti, imeli smo tudi gostilno Belvie, tam so se zbirali mladi intelektualci, bil je tam ples, pa tudi alkohol. Jesti se je pa hodilo v Operno klet in v Unionsko in Slonovo klet, cela AGRFT je tam hodila ali k Mraku, Žabarju, Slonu, pa Belvi je imel šolo kuhanja in krasno muziko in hrano. Tudi ni bilo zelo drago, tudi za nas študente. Študentje smo takrat dobro živeli, lokali so bili elitni lokali in poceni Šestica. Belvi je bil čudovit, čudovit pogled na Ljubljano«.[17]
*Članek je izsek poglavja iz nedokončane doktorske naloge Vsakdanje življenje v Ljubljani v letih 1945-65.
————–
[1] Moje ulice, tridesetič: Boris Kuhar.
[2] Nina Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 08.09.2012.
[3] Ovsec Damjan, Družabno življenje, številka strani, str. 12.
[4] Nina Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 08.09.2012
[5] Prav tam.
[6] Prav tam.
[7] Moje ulice, 7.del: dr. Svetozar Polič.
[8] Moje ulice, triindvajsetič: Mojmir Sepe.
[9] Moje ulice, tridesetič: Boris Kuhar.
[10] Moje ulice, devetnajstič: Polde Bibič.
[11] Moje ulice, devetnajstič: Polde Bibič.
[12] Lojze Petelin, Trnovo, 20.2.2015.
[13] Moje ulice, tridesetič: Boris Kuhar.
[14] Slastne slaščičarne, Barbara Kapelj Osredkar, http://www.lublana.si/blog/ljubljana/2012/03/20/slastne-slascicarne/.
[15] Bogo Zupančič, »Šumi was here«, Usode ljubljanskih stavb in ljudi, Delo, 25.03.2006.
[16] Moje ulice, 7.del: dr. Svetozar Polič.
[17] Moje ulice, 7.del: dr. Svetozar Polič
Viri in literatura:
- Ovsec Damjan, Družabno življenje.
- Nina Krajčinović, Ljubljansko ogledalo: Kje so ga žurali naši pradedki? Po kavarnah!, Delo, 08.09.2012
- Moje ulice: Boris Kuhar
- Moje ulice: dr. Svetozar Polič
- Moje ulice: Mojmir Sepe
- Moje ulice: Polde Bibič
- Ustno pričevanje: Lojze Petelin
- Slastne slaščičarne, Barbara Kapelj Osredkar, http://www.lublana.si/blog/ljubljana/2012/03/20/slastne-slascicarne/
- Bogo Zupančič, »Šumi was here«, Usode ljubljanskih stavb in ljudi, Delo, 25.03.2006.
