V Ljubljani je 28. oktobra 1905 odprl svoja vrata znameniti Hotel Union, ki je v svoje sobe, kavarno in dvorane sprejel številna znana imena.
Leta 1895 je prestolnico Kranjske prizadel grozovit potres, najhujši v njeni zgodovini. Leto dni kasneje je župan Ljubljane postal Ivan Hribar, ki je prevzel ambiciozen projekt obnove mesta. Obnova ne bi bila mogoča brez podpore državne oblasti na Dunaju.
Cesar Franc Jožef je Hribarju obljubil finančno podporo pri obnovi mesta in ga tudi sam obiskal v času prenove, zaradi česar je leta 1908 dobil spomenik v današnjem Miklošičevem parku. Projekt je v Ljubljano popeljal najboljše arhitekte v Avstro-Ogrski kot so bili Koch, Sigmundt, Von Spindler, Fabiani itd.
Sarajevski arhitekt v Ljubljani pustil pečat
Eden od njih je bil tudi Josip Vancaš, najbolj znan sarajevski arhitekt, ki je v Ljubljani med drugim postavil Hotel Union. Vancaš se je rodil v mestu Sopron, na ozemlju Madžarske, v BiH pa je deloval vse od Avstro-Ogrske aneksije.
Med drugim je v Sarajevu dizajniral zgradbi predsedstva BiH in glavne pošte, ki je zgorela v agresiji na BiH leta 1992 in katoliško katedralo Srca Jezusovega. Ko je prispel na Kranjsko, je leta 1903 začel delo na treh projektih. Na Bledu je skupaj Friedrichom von Schmidtom dizajniral župnijsko cerkev sv. Martina, v Ljubljani pa Mestno hranilnico na Čopovi in že omenjeni Union.
Hotel Union postal največja stavba v mestu
Leta 1904 je bila dokončana zgradba Mestne hranilnice, ki je obenem največja secesijska palača na Čopovi ulici. Leto kasneje je bil svečano odprt Hotel Union, ki je tedaj za nekaj časa bil celo največja zgradba v mestu.
Ob otvoritvi je imel 120 sob (zdaj jih je 327), salone, veliko koncertno dvorano z jekleno streho, restavracije, kavarno, vinsko klet, električno razsvetljavo, telefon, dvigalo, centralno ogrevanje, vrt in garažo za avtomobile (najprej so bili hlevi za konje). V koncertni dvorani, ki so jo leta 1935 preuredili, je 90 let deloval kino Union. Zgodovinski del hotela je bil obnovljen leta 2010.
Hotel je najbolj poznan po svoji osupljivi secesijski arhitekturi, bil pa je tudi zbirališče najpomembnejših slovenskih umetnikov in intelektualcev, med njimi so bili slikarji Rihard Jakopič, Hinko Smrekar in Ivan Čargo ter književniki Ivan Tavčar, Ivan Cankar in Oton Župančič.
Pred prvo svetovno vojno je bil Union nekakšna trdnjava slovenske katoliške stranke SLS, ki je že leta 1906 dobila telovadnico. Okoli nje so oblikovali centralni odsek Orla, katoliške telesnovzgojne organizacije, antipod liberalnega Sokola. Union je bil prizorišče tudi številnih strankarsko-političnih shodov, manifestacij in drugih dogodkov, ki so bili povod, da so pred stavbo občasno zapele pesti političnih nasprotnikov.
Že kmalu nova lepotica preko ceste
Istega leta (1905) je Vancaš dokončal tudi gradnjo neogotske župnijske cerkve sv. Martina na Bledu, svoje ustvarjanje pa nadaljeval z gradnjo stavbe nasproti Hotela Union, ki je postala dom Ljudske posojilnice (1907–1908). Tipično secesijsko pročelje stavbe zaznamujeta keramična obloga v slogu dunajskega arhitekta Otta Wagnerja in plitvi balkoni, ki spominjajo na slog Maksa Fabianija, še enega velikega arhitekta z bogato zapuščino v slovenski prestolnici.