Družina Dolničar je bila najpomembnejša ljubljanska meščanska družina intelektualcev 17. in 18. stoletja, ki je tlakovala pot ljubljanskemu baroku in zanimanju za antično Emono.
Leta 1626 se je rodil ljubljanski mestni sodnik in župan Janez Krstnik Dolničar. Izhajal je iz šentjanškega predmestja, ki obsega območje današnje Trubarjeve ceste, kjer so bivali predvsem obrtniki in rokodelci. Tudi njegov oče, ki se je ukvarjal z usnjarstvom, je imel tam svojo trgovino. Janez Krstnik se je šolal na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, po očetovi smrti leta 1646 pa je odpotoval na Dunaj. Po krajši zaposlitvi in dodatnem izobraževanju v cesarski prestolnici, se je novembra 1649 vrnil v Ljubljano ter se poročil z Marijo Ano, hčerko ljubljanskega župana Ludvika Schönlebna, s katero sta imela šest otrok. Čez dve leti so ga kot sina ljubljanskega meščana sprejeli brez plačila, nadvse hitro pa se je povzpel v hierarhiji mestne uprave.
Leta 1651 je postal član mestnega zunanjega sveta, nato nižji špitalski mojster in kmalu zatem še kot notranji svetnik član notranjega mestnega sveta. V vlogi višjega mestnega blagajnika je sodeloval pri sprejemu novega cesarja Leopolda I. leta 1660 in slavnost opisal v svoji kroniki, ki jo je pisal od sredine 17. stoletja.
Pozlačena ladja za cesarja
Sredi julija 1660 je cesar Leopold I. sporočil deželnim stanovom, da bo osebno sprejel njihovo poklonitev. Cesarjev prihod je bil zaželen dogodek za domače plemstvo, visoke cerkvene dostojanstvenike, mesto in za prebivalce. V mestu so se začele priprave. Z dežele so pripeljali 38 velikih sodov dragocenih vin, meščani pa so darovali še šestnajst sodov laškega vina, sod malvazije, šest debelih volov in sto vreč ovsa za cesarjevee konje. Cesarjevi služabniki so po ljubljanskih hišah pripravili prenočišča za cesarjevo spremstvo, ki je proti Ljubljani potoval iz Celovca, na svoji poti pa se je ustavil v Tržiču in Kranju. Pred prihodom v Ljubljano je Leopold 6. septembra potrdil mestne pravice. Na današnji dan pred 360 leti je cesar popoldne prispel v Šentvid, kjer je bil slovesni sprejem z oboroženim meščanstvom.
Ko se je cesar približal mestnemu obzidju, ga je nagovoril župan Janez pl. Steringer in mu na baržunasti blazini izročil mestne ključe, vsi notranji mestni svetniki pa so cesarju poljubili roko. Nato se je cesar pod zelo dragocenim baldahinom, ki ga je nosilo osem notranjih svetnikov, odpravil od vicedomskih vrat na lontovž, kjer je stala oborožena skupina meščanov pod poveljstvom Ludvika Schönlebna, od tod pa čez most na trg v stolnico sv. Nikolaja. Cesar je prenočeval v škofijskem dvorcu, kjer ga je zbor meščanov stražil noč in dan. Ob tej priložnosti je bilo mesto slavnostno okrašeno, ponoči pa potopljeno v morje luči. V naslednjih dnevih so potekale posvetne in cerkvene slovesnosti, stanovi pa so se cesarju poklonili 13. septembra. Kranjska gospoda je za to priložnost zbrala 15 ladij. V čast cesarju so naročili italijanske tesarje, ki so naredili ladjo, s katero se je vozil Leopold. Ladje so vodili italijanski čolnarji, cesarjeva ladja pa je bila bogato izrezljana, poslikana in pozlačena, njeno notranjost je krasilo rdeče sukno, mize in klopi pa rdeči žamet. Na jamboru so bila tri jadra iz rdeče in bele tkanine, na obeh koncih ladje sta bila topova, na kljunu pa je kip boginje Fortune s svilenim jadrom.
Na tej ladji so se vozili poleg cesarja še vojvoda in najvišji dostojanstveniki s služinčadjo. Cesarski ladji je sledilo 15 manjših s spremstvom in kranjsko posvetno in cerkveno gosposko. Mestna ladja je bila zelena, na njeni špičasti strehi pa je orel držal v krempljih mestni grb. Konvoj ladij se je vozil eno uro gor po Ljubljanici, ob vračanju v večernih urah pa so z gradu pozdravljali z grmenjem topov. Cesar se je iz Ljubljane odpeljal 15. septembra na prekrasni ladji do Vrhnike, od koder je odpotoval proti Gorici. Zvečer 4. oktobra se je Leopold na ladji vrnil v Ljubljano, ki ga je spet slavnostno sprejela.
Ljubljanska kronika treh generacij Dolničarjev
Janez Krstnik Dolničar je v svojo kroniko vpisoval tudi podatke o ljubljanskem dogajanju, to pisanje sta nadaljevala sin Janez Gregor in vnuk Jožef Anton. V mandatih 1663/64 in 1667/70 je opravljal funkcijo ljubljanskega mestnega sodnika. Po odstopu svojega predhodnika je septembra 1672 prvič postal ljubljanski župan, županoval pa je še v letih 1673–1675, 1679–1681 in bil še leta 1692, štiri mesece pred smrtjo izvoljen. Po strahotnem požaru leta 1660 je Janez Krstnik Dolničar pripomogel, da so začeli zidati cerkev sv. Florijana na Gornjem trgu in bil tudi njen prvi ključar. Leta 1665 je kupil hišo poleg ljubljanskega magistrata, t. i. Dolničarjeva ali Galetova hiša je leta 1891 prešla v mestno lastnino in je danes sestavni del mestne hiše kot njen desni trakt, v njo pa po začasno naselili mestni stavbni urad, vodovodno upraviteljstvo in Mestno hranilnico ljubljansko, ki je dobila svoje prostore v pritličju.
Janez Krstnik Dolničar je pod vplivom svaka Schönlebna poskrbel za odlično izobrazbo obeh sinov doma v avstrijskih deželah kot v Italiji in tako posredno omogočil razvoj baročne umetnostne in kulturne dejavnosti v Ljubljani. Leta 1688 je cesar Janezu Krstniku in sinovoma podelili plemiški naziv von Thalberg. Naslednje leto je s sinovoma postal član nove verske družbe Societas Unitorum, imenovane tudi Bratovščina sv. Dizme, kateri člani so smeli postati samo »poplemenitniki in doktorji«. Janez Krstnik Dolničar je umrl leta 1692, njegov pogreb pa so v sprevodu do stare stolnice sv. Nikolaja, kjer so ga položili poleg žene, pospremili številni ljubljanski meščani.
Ljubljansko baročno vrenje preobrazi mesto
Njegova sinova pravnik Janez Gregor in duhovnik Janez Anton sta zaslužna, da je Ljubljana v začetku 18. stoletja dobila baročno prenovo z novo ljubljansko stolnico, semeniško knjižnico kot prvo javno znanstveno knjižnico na Kranjskem in bila med ustanovitelji znamenitih akademij.
Javne in zasebne knjižnice, ki so jih kranjski plemiči in meščani obiskovali v času svojih študijskih potovanj (fr. Grand Tour) in poslovnih obiskov tujine, so postale vzor tudi za nastanek prve javne knjižnice v Ljubljani in na Slovenskem. Že leta 1693 ustanovljena Academia operosorum, družba humanistično izobraženih plemičev, meščanov in cerkvenih dostojanstvenikov, si je med drugim zadala cilj ustanoviti in zgraditi javno znanstveno knjižnico. To se je zgodilo 30. maja 1701, ko so operozi ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, prošt Janez Krstnik Prešeren in dekan Janez Anton Dolničar podpisali ustanovno listino Javne škofijske knjižnice.
Tovrstne akademije so nastale po zgledu renesančnih in humanističnih ustanov, ki so vzcvetele od 15. stoletja naprej v italijanskih državah, kasneje pa zazvenele tudi drugod na evropskem kontinentu. Z nastankom Accademie operosorum se tudi Ljubljana odpre novi umetnostni smeri iz Italije. Čas prve polovice 18. stoletja je v mestu zraslo nešteto novih baročnih palač, cerkva, poslikav in drugih umetnin. Med letoma 1701 in 1706 je po načrtih rimskega arhitekta Andrea Pozza, najslavnejšega italijanskega arhitekta tedanjega časa, zrasla današnja stolnica, šele 1841 pa je dobila tudi kupolo. Notranjščino cerkve so okrasili tedanji vrhunski umetniki in kiparji, med katerimi je bil tudi slikar Giulio Quaglio. Sloviti slikar je najpomembnejši predstavnik baročnega slikarstva na Slovenskem in avtor iluzionistične poslikave ljubljanske stolnice. Stolnici je podaril več svojih oljnatih slik, s freskami pa je okrasil dvorano ljubljanske palače grofa Ferdinanda Barba na Gosposki ulici.
Prvi ljubljanski umetnostni zgodovinar
Aleš Žiga Dolničar (Alexius Sigismund Thalnitscher von Thalberg) je bil sin pravnika in zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja, glavnega tajnika Akademije operozov in nečak stolnega dekana Janeza Antona Dolničarja. Aleš Žiga Dolničar pl. Thalberg je bil kljub kratkemu življenju eden najpomembnejših operozov. Že od majhnega je odraščal v intelektualno spodbudnem okolju in kmalu postal poznavalec sodobne italijanske umetnosti in kulture. Svojo prvo izobrazbo je prejel na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, nato pa je študiral filozofijo v Gorici. Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Italiji na študiju in popotovanjih. Študij v Perugii, kjer je dosegel doktorat civilnega in cerkvenega prava, je izbral zato, ker je tu od 1701 živel upokojeni ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, s katerim so Dolničarji sodelovali pri prenovi Ljubljane. V Rimu je postal član prestižne Akademije Arkadijcev, kjer se je posvečal govorništvu, preučevanju umetnosti in risanju.
V domačo Kranjsko je očetu pošiljal pisma z nasveti gradnje nove stolnice, ki jo je vodil njegov stric. Aleš Žiga je veliko svojega časa posvetil branju in študijem risanja ter umetnosti, zlasti cerkvene arhitekture. Že ob skupnem potovanju z očetom v Gorico, Benetke in Padovo leta 1703 je verjetno nastal načrt za ustanovitev ljubljanske umetnostne in risarske akademije. Aleš Žiga Dolničar velja za prvega opisovalca umetnostnozgodovinskih spomenikov in avtorja več potopisnih spisov. Za seboj je pustil obsežno knjižno zbirko in več lastnih rokopisnih del s pretežno retorsko in umetnostno vsebino, med njimi opise Benetk, Padove, Perugie in Rima, ki so danes deloma ohranjeni v Semeniški knjižnici.
Zadnje potovanje na jug Italije je bil zanj usodno, saj je v Neaplju, kjer si je nameraval ogledati mestne znamenitosti in umetnostno kulturne spomenike, komaj triindvajsetletnega pokopala mrzlica. O mestu umetnikov in filozofov, monumentalnih palač in trgov je dolgo časa veljal rek za vse njegove obiskovalce: videti Neapelj in umreti. Mesto je veljalo za enega najlepših in najstarejših v Evropi, tam pa je svoje zadnje dneve preživel tudi mladi ljubljanski pravnik, ki je v prestolnici ob Vezuvu izdihnil 6. oktobra 1708.
»Ljubljana, izmed avstrijskih mest najstarejša«
Po nepričakovani smrti mladega intelektualca so bili rokopisi in knjige poslani k očetu v Ljubljano, ki je nekaj let zatem v sinovem spisu o opisu Benetk, pripisal znamenito hvalnico Ljubljani: »Ljubljana, izmed avstrijskih mest najstarejša, nadvse sloveča po prijetnosti, odličnosti, znanostih in škofiji, preslavnega zgodovinarja Schönlebna domovina, vrvi od ljudi. Trdnjava, ki se dviga nad njo, je bila dovolj odlična, da je bila nekoč sedež tribunalov.« S temi besedami se je navezoval na starodavne korenine ljubljanske mestne naselbine, ki so segale od Jazonovih argonavtov do Emone in izoblikoval idejno podlago za znanstveno, kulturno in umetnostno prenovo Ljubljane v duhu baroka po vzoru občudovanih italijanskih mest.