Ko pomislimo na december, se nam pred očmi prikažejo zimska idila, dedek Mraz, Miklavž, praznovanje božiča in novega leta ter vsesplošno veselje. Prav tako je bilo tudi po drugi svetovni vojni v Ljubljani, sicer v prvih letih obarvano s pomanjkanjem dobrin, a vedno polno optimizma. Praznična podoba decembra pa ni bila takšna kot jo poznamo danes. Čas po vojni je namreč prinesel nove oblike praznovanja pod površjem stare vsebine.
V skorajda enem stoletju se je praznična pokrajina na Slovenskem korenito spremenila zaradi političnih, ekonomskih in družbenih transformacij, v zadnjih desetletjih pa tudi zaradi vse tesnejše vključenosti v globalne tokove (globalizacija in amerikanizacija). Spremembe ne zadevajo le uradnega prazničnega koledarja, ki navadno označuje dogodke, s katerimi naj bi se identificirala državna skupnost. V socialističnem obdobju so bili nekateri verski prazniki s koledarja izbrisani in so znova pridobili položaj na njem v posocialističnem času. Prazniki nenehno zasedajo nova prizorišča, se dotikajo različnih generacij in pridobivajo nove pomene na ravni političnih, lokalnih, generacijskih in drugih plasteh družbene in kulturne identitete, vendar ne za vse enako in enako intenzivno.
Prazniki so in bodo ideološko pogojeni
Po drugi svetovni vojni spremenjeni ideološki nazori so v skladu z družbeno-ekonomskimi spremembami in tehnološkim razvojem vplivali na medsebojne odnose, na človeško doživljanje okolja, med drugim tudi praznikov. Oblast je s koledarjem, s prazniki, torej s časovno natančno določeno rutino, poskušala posegati v življenja ljudi in jih usmerjati. Prazniki so bili, in vedno bodo ideološko obarvani. A vendar tradicije in človekove biti ni mogoče spreminjati z dekreti.[1] Partija je poskušala praznike napolniti z novo ideološko vsebino oziroma pomenom in na ta način zamenjati stvari, na katere je bilo treba paziti.[2] Spreminjala se je oblika šeg in navad. Toda vprašanje je, koliko so se dejansko spremenili prazniki in katere simbole ter elemente je prevzel socialistični družbeni red iz tradicije in jih pod krinko nove ideologije uporabil za njeno manifestacijo.[3]
Najpomembnejše razvojne faze, ki so v povojnem razvoju zaznamovale vsakdanjost in praznike Ljubljane je vodilna politična elita, ki je bila usmerjena zelo »razsvetljensko«, prav z uvajanjem novih socialističnih praznikov in spominskih slovesnosti skušala oblikovati novo »urbano« identiteto, ki so po letu 1945 najprej množično prihajali iz ruralnih območij; najprej najbližjih vaških območij, po letu 1960 pa predvsem iz Bosne in Hercegovine, Kosova in drugih nekdanjih »nerazvitih« republik in pokrajin SFRJ.
Ti prosvetiteljski nameni političnih elit, ki so si želeli ustvariti skovati »novega socialističnega človeka«, so ves čas skušali povezovati elemente različnih folklornih tradicij in novih političnih mitov, a so ostajali večinoma omejeni na šole in šolsko mladino in na moške. Moške politične elite so namreč imele odločilno vlogo v organizaciji državnih ritualov in komemoracij. Na drugi strani pa so ženske večinoma ostajale zaščitnice in nosilke starejših etničnih in verskih tradicij, ki so se v varnem zavetju domov in umaknjene od javnosti ohranjale vse do 90. let 20. stoletja, ko so spet postajale bolj javne.
Nova praznična podoba po drugi svetovni vojni
V obdobju po letu 1945 se je izrazito spremenila praznična podoba. Praznovanje cerkvenih praznikov je bilo ukinjeno ali pa prilagojeno novim razmeram (dedek Mraz namesto Božička, dan mrtvih namesto Vseh svetih). »Odkar so se komunisti polastili oblasti, so drugega za drugim ukinjali praznike, razen seveda svojih proletarskih.«[4]
Poleg ustanavljanja novih državnih praznikov socialistične Jugoslavije, je ideološka zavesa prekrila tudi predvojna imena vasi, mest, ulic in trgov iz arzenala pomembnih mož iz mednarodnega delavskega in revolucionarnega gibanja, slovenskih in jugoslovanskih komunistov, padlih partizanskih junakov in slavnih NOB bitkah, novih državnih organizacij ter najpomembnejših državotvornih obletnic.
Veseli december
Po vojni je oblast na najrazličnejše načine poskušala posegati v življenja ljudi, njihovih dolgoletnih šeg in navad. »Potem, na zimo prihodnjega leta, je prišel naslednji, popolnoma nepričakovan udarec: mama mi je previdno povedala, da letos ne bo Miklavževega semnja na Kongresnem trgu. Nisem mogel verjeti, saj je bil vendar del leta, tako kakor pride za pomladjo poletje, za njim jesen in tako naprej, tako je prišel v prvih dneh decembra Miklavžev semenj; brez njega življenje ne bi imelo svojega prijaznega, dobrotljivega obraza, v katerega sem v tistem času še verjel – preden sem mnogo pozneje spet začel verjeti! – in vanj zaupal, zaupal v njegovo dokončnost in nespremenljivost, v stalnico tega sveta. Komu je bilo na poti to majhno mesto majhnih ljudi, dečkov s šibami in korobači v naročju in s klicem na ustih, katerega melodijo in čisto posebni zvok sem si ohranil v spominu do tegale dni, komu tiste malovredne reči, ki so jih prodajali na stojnicah in so se že s tem, da so bile del semnja, kakor hostija pri maši spremenile v prinašalke skrivnostnega sporočila, pričakovanja sreče, ki je bilo sreča sama.«[5]
Običaje obdarovanja je kmalu po vojni obogatil nov »dobri mož«, dedek Mraz, oblekli so ga v belo in za njegovo domovanje določili Triglav. Podobo dedka Mraza, sicer vzeta iz sovjetske Rusije za ideološke potrebe, je za slovenske potrebe oblikoval slikar Maksim Gaspari.[6] Na glavo mu je postavil značilno polhovko in ga ogrnil v bel, izvezen plašč, ki izhaja iz ljudske noše.[7] Prav tako so ga Ljubljančani udomačili, saj naj bi po eni od variant prihajal kar izpod Krima.[8]
Praznovanje božiča za štirimi stenami
Za Božič leta 1945 otrokom ni bilo treba oditi v šolo ne njihovim staršem v službo. Državna politika je postavila jasno mejo laičnosti in strogo izolirala Cerkev, tako tudi Božič ni bil državni praznik.[9] Še v letih 1945 in 1946 je časopisje veliko pisalo o Božiču, medtem ko ga leta 1947 ne omenja več.[10] Leta 1953 je bila izdana sprememba uredbe o dela prostih dnevih v Ljudski republiki Sloveniji, ki Božiča ni več obravnavala kot dela prostega dneva.
Javno praznovanje novoletne jelke
Naraščalo pa je število javno organiziranih slovesnosti. Prirejene so bile množične manifestacije, ki naj bi utrjevale zaupanje in vero v novi politični red. Silvestrovanje (s praznovanjem novoletne jelke) je postalo politično obarvano, praznovanje Božiča pa se je popolnoma umaknilo v zasebno sfero. Mestni odbor OF je leta 1947 organiziral praznovanje novoletne jelke na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je bila označena kot socialistični praznik, pri katerem naj bi se delavci veselili zmag v preteklem letu in hkrati z veseljem vstopili v novo leto petletke.[11]
Za fasado politične ideologije pa so ljudje še vedno obhajali stari krščanski praznik, rojstvo Jezusa. Prebivalci Ljubljane so se kot mnogokrat v njeni bogati zgodovini znašli in na črno po stanovanjskih vežah na skrivaj kupovali smrekice. Mnogi so po drugi svetovni vojni praznovanja prilagodili spremembam družbenopolitičnega režima, a so hkrati obdržali svojo preteklo dediščino in tradicijo. To je veljalo predvsem za Božič, ki so ga ljudje še vedno praznovali, prav tako pa tudi politična elita. Praznovanje Božiča se je predvsem v mestu v tem času dogajalo zelo naskrivaj, ljudje, ki so ga praznovali, pa so bili v nemilosti oblasti, ki ni dopuščala vidnega prakticiranja religioznih čustev.[12]
Komunistična ideologija namreč ni bila naklonjena religiji (veri), še posebno pa je bilo to značilno za povojno Slovenijo. Vero je Marx razumel kot opij za ljudstvo : »Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva. Odprava religije kot iluzorne sreče ljudstva je zahteva njegove dejanske sreče.«[13] Vernikov se sicer ni preganjalo pri nas tako ostro kot v Sovjetski zvezi, vendar ni bilo priporočljivo v javnosti se izpostavljati ali karkoli omenjati v zvezi z vero.
Vsak verski praznik je postal delovni dan, za Božič so šolarji celo pisali teste. V kolikor si bil del prosvete, ni bilo smiselno hoditi k maši, saj je prihajalo do primerov, ko so učitelji izgubili službo. V novih delavskih naseljih so redkokdaj postavili novo cerkev. Ker naj bi bil Božič preveč povezan z vero, so želeli odkrito in prikrito ukiniti Miklavža in Božič in namesto njiju so uvedli dedka Mraza, ki je delil darila za Novo leto. Oblast je dedka Mraza tako rekoč le dodala slavnostnemu vzdušju božično-novoletnega časa.[14]
Dedek Mraz – dobri mož izpod Krima
V predsilvestrskem času po drugi svetovni vojni so v Ljubljani krožile različne okrožnice z natančnimi navodili za pripravo novega praznika: »Tak družinski praznik, ki izraža skrb in ljubezen družine do otrok, je v nasprotju z individualističnim praznovanjem verskih praznikov (Božič, Miklavž), ki bi ji naj Novoletna jelka nadomesti, ena izmed oblik, s katerimi se krepi čut za skupnost.«[15]
Posebne pozornosti je bil deležen lik dedka Mraza. Obdariti je moral vse otroke. Na več mestih pa je bilo poudarjeno, da smisel in pomen njegovega obstoja nista v obdarovanju: »Pri darovih je potrebno posebno paziti, da se Novoletna jelka ne izrodi v Miklavževanje.«[16] praznovanje novega leta in dedka Mraza je po drugi svetovni vojni organizirala sekcija mati in otrok odbora AFŽ. Prek mater in otrok je oblast propagirala politično-kulturni program. Tako so bili otroci pri uvajanju nove »tradicije« njeni posredniki.[17]
Praznovanje novoletne jelke
Mestni odbor Osvobodilne fronte je na primer leta 1947 organiziral praznovanje »novoletne jelke« na Kongresnem trgu, kjer je bil v ospredju dedek Mraz, medtem ko se je na ulice in trge vrnila praznična okrasitev. »Teden dni pred silvestrovim so prižgali lučke, križišča so bila okrašena s smrekami, po ulicah se je slišala glasba iz zvočnikov na Cankarjevi cesti in Ajdovščini. Trgovci so prodajali blago v pomožnih pravljičnih hiškah, a ljudje so se pritoževali nad izbiro, ki ni bila pestra.«[18]
Za zabavo je skrbel dedek Mraz s pingvini, snežnimi možmi, belimi medvedki in zajčki. V šestdesetih letih, zlatih letih, je dedek Mraz v mesto prijahal na konju. Njegova vloga je bila takrat osrednjega pomena. Poleg številnih prispevkov v časopisju je to dokazovala tudi okrasitev mesta. Okrašene in razsvetljene so bile predvsem tiste ulice in ceste, kjer je hodil.[19]
Silvestrovanje v Ljubljani
V prvi polovici 20. stoletja je silvestrovanje potekalo v senci praznovanja božičnega večera. Po prvi svetovni vojni so se silvestrske prireditve razmahnile v javni prostor, postale popularnejše in elegantnejše. Smokingi in svilene obleke pod kristalnimi lestenci Ljubljančani so v obdobju med obema vojnama novo leto najraje pričakali na silvestrovanjih v okviru različnih društev, v Mestnem in Narodnem domu, tudi v Kazini in Hotelu Union.[20] »To je bil trenutek, ko so na dan prišli fraki in smokingi, pa svilene obleke in lakasti čevlji. V trenutku, ko so se zaprle trgovine, je postalo po ulicah nenavadno živahno. Ljudje so hiteli domov, hitro povečerjali in se še hitreje preoblekli,«[21] razkriva starejša Ljubljančanka.
Med drugo svetovno vojno so silvestrske veselice v Ljubljani zamrle. »Blagodejno notranje čustvo, ki nas je običajno pretreslo na pragu novega leta, nam je postalo skoraj neznano,« je avtor prvega januarja 1944 zapisal v Slovencu.[22]
Po drugi svetovni vojni, zlasti od šestdesetih let naprej, se je pri Ljubljančanih večinoma udomačila formula, ki še danes velja: Božični večer v krogu družine, silvestrovanje v družbi prijateljev.[23] »Bližalo se je novo leto 1952, kar je pomenilo med prijatelji veliko razpravo, kako in kje ga bomo kar najsvečanejše preživeli. Po dolgi razpravi smo se odločili, da bi se to zgodilo na Gorenjskem v kakšnem hotelu, ne pa kot vedno, v planinski bajti na Konjščici za Veliko planino.«[24]
____________________________
[1] Gabrič, Aleš, Božič, Novo leto in ideologij; Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril…, Delo, 23. 11. 1989, str. 20.
[2] Prav tam.
[3] Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002, str. 35.
[4] Sirc, Ljubo, Med Hitlerjem in Titom, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992, str. 372.
[5] Hudeček, Jože, Ulice mojega predmestja, Karantanija, Ljubljana, 2000, str. 194.
[6] Ovsec, Damjan J., Trije dobri možje. Resnična zgodovina svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza, Kmečki glas, Ljubljana, 2000.
[7] Brdnik, Žiga, Ko so gospodinje vzpostavile diktaturo, Dnevnik, 24. december 2014.
[8] Rebolj, Janja (ur.), Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, 6. december 2001 – 3.marec 2002, str. 13.
[9] Gabrič, Aleš, Božič, Novo leto in ideologij; Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril…, Delo, 23. 11. 1989, str. 20.
[10] Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002, str. 36.
[11] Gabrič, Aleš, Božič, Novo leto in ideologij; Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril…, Delo, 23. 11. 1989, str. 20.
[12] Prav tam.
[13] Marx, Karl, H kritiki Heglove pravne filozofije, Uvod.
[14] Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002, str. 37.
[15] Prav tam, str. 36.
[16] Gabrič, Aleš, Božič, Novo leto in ideologij; Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril…, Delo, 23. 11. 1989, str. 20.
[17] Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002, str. 36.
[18] Rokavec, Živa, 2000 let Emone: Silvestrovanja v frakih in lakastih čevljih, Dnevnik, 31. december 2014.
[19] Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002, str. 37.
[20] Rokavec, Živa, 2000 let Emone: Silvestrovanja v frakih in lakastih čevljih, Dnevnik, 31. december 2014.
[21] Rebolj, Janja (ur.), Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, 6. december 2001 – 3.marec 2002, str. 13, str. 12.
[22] Rokavec, Živa, 2000 let Emone: Silvestrovanja v frakih in lakastih čevljih, Dnevnik, 31. december 2014.
[23] Rebolj, Janja (ur.), Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, 6. december 2001 – 3.marec 2002, str. 13, str. 12.
[24] Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910 – 2002), samozaložba, Ljubljana, 2004, str. 170.
LITERATURA IN VIRI
- Brdnik, Žiga, Ko so gospodinje vzpostavile diktaturo, Dnevnik, 24. december 2014.
- Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
- Gabrič, Aleš, Božič, Novo leto in ideologij; Le bogate je obdaril, reveže je vse prevaril…, Delo, 23. 11. 1989.
- Hudeček, Jože, Ulice mojega predmestja, Karantanija, Ljubljana, 2000, str. 194.
- Marx, Karl, H kritiki Heglove pravne filozofije.
- Ovsec, Damjan J., Trije dobri možje. Resnična zgodovina svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza, Kmečki glas, Ljubljana, 2000.
- Rebolj, Janja (ur.), Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, 6. december 2001 – 3.marec 2002.
- Rokavec, Živa, 2000 let Emone: Silvestrovanja v frakih in lakastih čevljih, Dnevnik, 31. december 2014.
- Sirc, Ljubo, Med Hitlerjem in Titom, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992.
- Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana (1910 – 2002), samozaložba, Ljubljana, 2004.
- Vodopivec Nina, Srečno Novo leto! V: Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, Katalog ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana, Kulturno-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana, Ljubljana, Mestni muzej, 2002.