Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani opisuje osebnosti, ki so svojim delom vplivali na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Ilija Arnautović.
Ilija Arnautović je bil slovenski arhitekt srbskega rodu. Rodil se je leta 1924 v Nišu (Kraljevina SHS). Slovensko in jugoslovansko urbano krajino je zaznamoval s tistimi prvinami arhitekturnega snovanja, na katere najpogosteje pomislimo ob omembi socialistične arhitekture.
Pod mentorstvom Edvarda Ravnikarja
Arhitekturo je študiral v Pragi na Čehoslovaškem v letih 1945–1948, nato pa do leta 1953 študij nadaljeval v Ljubljani. Leta 1952 je pod mentorstvom arhitekta Edvarda Ravnikarja, pridobil naziv magistra. Lahko rečemo, da je bil Plečnik za Ravnikarja, kar je bil Ravnikar za Arnautovića. Arnautović je preostanek življenja preživel v Ljubljani, kjer je leta 2009 umrl.
Znan je po mnogih projektih v času slovenskega socializma. Njegova dela obsegajo projektiranje in gradnjo mnogih stanovanjskih naselij v Ljubljani. Prvi znan projekt je bil kompleks zgradb in sejemski prostor Gospodarsko razstavišče ob Dunajski cesti za Bežigradom, ki je bilo zgrajeno leta 1955.
Savske stolpnice
Naslednji znan projekt Arnautovića so bili nebotičniki (Savske stolpnice) ob Linhartovi cesti v Savskem naselju zgrajene leta 1962. Leta 1970 je dizajniral stanovanjske bloke na Črtomirjevi ulici v Savskem naselju, leta 1973 pa štiri stanovanjske bloke znane pod imenom »Slepi Janez« na Šišenski ulici v Ljubljani.
Ti bloki so ime dobili po nekdanji znani gostilni Pri slepem Janezu, ki je stala na tem mestu. Nanjo še danes spominja tudi (zaprt) vodnjak ob velikem kostanju ob Celovški cesti, nedaleč od izvoza (iz smeri centra) za Mercatorjev hipermarket.
Od Beograda, Avstrije do Alžirije
V Ljubljani je najbolj znan po projektiranju kompleksa BS3 (Bežigrajska soseska 3) za Bežigradom, znan tudi pod imenom Nove Stožice. Kompleks je sestavljen od štirinadstropnih stanovanjskih blokov zgrajenih leta 1978 in velikih dvajset nadstropnih nebotičnikov dizajniranih leta 1981.
Razen v Ljubljani je Arnautović deloval tudi v Beogradu in Avstriji. V mestu Eisenkappel (Železna Kapla-Bela) je leta 1977 bil zgrajen Hotel Obir. Za konec je realiziral še velik projekt v Alžiriji. V bližini mesta Oran, je v letih 1983–1986 projektiral veliko naselje Zhun II z okoli 4000 stanovanji.
Arhitekturo prilagodil hitri urbanizaciji Ljubljane
Večji del Arnautovićevega opusa sta zaznamovala dva sistemska pogoja: nagla urbanizacija in gradnja socialistične družbe. Glede na to da je bilo njegovo delo omejeno na stanovanjsko arhitekturo, bi lahko sklepali na ozkost Arnautovićevega ustvarjalnega diapazona. Dejansko pa je bil njegov avtorski zamah velik, saj je znotraj stanovanjske arhitekture odkrival vedno nove oblikovne, predvsem pa tehnološke inovacije.
Arnautović je svojo arhitekturo poskušal prilagoditi naravi človeka, ki se je z dežele priselil v mesto. Zato je svoja blokovska naselja rad dopolnil s vrtovi (najboljši primer so bloki v soseski BS3), stanovanja pa je dopolnjeval z balkoni in cvetličnimi koriti.
Arnautović je bil eden glavnih promotorjev sistemske montažne gradnje, ki naj bi zagotovila hitrejšo, cenejšo in kakovostno gradnjo. Bil je tudi dobitnik nagrade Prešernovega sklada za izgradnjo stavb v Šiški.