Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani bo govorila o osebnostih, ki s svojim delom so ali še vedno vplivajo na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat predstavljamo Josipa Costaperario.
Josip Costaperaria je bil slovenski arhitekt furlansko-hrvaško-nemškega rodu, rojen leta 1876. v Krapju pri Novski, v današnji Hrvaški in tedanji Avstro-Ogrski. V Ljubljani je ustvarjal predvsem v obdobju med obema svetovnima vojnama in postal poznan kot arhitekt t.i. bogatega ljubljanskega meščanstva.
Po končani gimnaziji v Zagrebu se je preselil na Dunaj, kjer je študiral arhitekturo na Tehnični visoki šoli in potem na Akademiji upodabljajočih umetnosti pri prof. Ottu Wagnerju. Študija takrat ni končal, mu je pa to uspelo leta 1927 pri prof. dr. Clemensu Holzmeisterju na dunajski Akademie der bildenden Künste.
Vodil gradnjo Narodnega doma v Trstu
V času Avstro-Ogrske je živel v Trstu s slovensko koncertno pevko Miro Dev, s katero se je kasneje poročil. Najprej je delal pri arhitektu Maksu Fabianiju in vodil gradnjo slovenskega Narodnega doma v Trstu in Trgovskega doma v Gorici. Ko je delal pri Konzorciju beneških inženirjev in konstrukterjev v Trstu, je naredil več manjših projektov, kot samostojen arhitekt pa Meščansko šolo v Postojni (1907-1909), šolo Cirila in Metoda in Živnostensko banko v Trstu.
Po I. svetovni vojni je v času Kraljevine SHS/Jugoslavije v Ljubljani zasnoval: Ljubljanski velesejem (1921), Železničarski blok (1920-1921) na Resljevi cesti, Ljubljanski dvor (1923-1925), hiši Šuklje (1928) in Dular (1930), vile in blok Šahovnica na Vrtači (1931-1933) in še mnoge druge. Nekaj si jih lahko pogledate v spodnji fotogaleriji.
Ljubljanski dvor, ena prvih »multifunkcionalnih« zgradb
Kot v knjigi Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo (2004) piše Bogo Zupančič, je Ljubljanski dvor za urbani akcent Ljubljane pomenil toliko kot Narodni dom za nacionalno identifikacijo Slovencev v Trstu. Ljubljanski dvor je bil zasnovan kot mestna palača, ki je v času, ko so bile pri nas »multifunkcionalne« javne zgradbe še redkost, v sebi združevala, kavarniško, bančno, trgovsko, stanovanjsko in poslovno dejavnost, vrh tega pa je bila v zgradbi še kinodvorana.
Arhitekturna opozicija Plečniku
Bil je arhitekt nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, družine von Pongratz na Bledu in kneza K. A. Auersperga, kot tudi član Rotary kluba Ljubljana, številnih društev in kulturnih krogov. Znan je bil kot petkovec – v modernizem usmerjene skupine arhitektov, ki je bila opozicija Plečniku.
Po drugi svetovni vojni je bil s strani nove oblasti obtožen sodelovanja pri Fiera di Lubiana leta 1941, ki je bil organiziran v času italijanske okupacije, vendar je bil kasneje oproščen. V biroju Projektivnega zavoda – Slovenija projekt je po II. svetovni vojni naredil več prenov in novogradenj, najbolj kakovostno povojno delo pa je nadzidava sodne palače v Ljubljani (1949-1953). Umrl je leta 1951 v Ljubljani.
Leta 2002 je bila v Ljubljani organizirana razstava o Costaperarii in njegovem ljubljanskem opusu v Spomeniškovarstvenem centru v Ljubljani, ki jo je pripravil dr. Bogo Zupančič.
