Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani opisuje osebnosti, ki so s svojim delom vplivali na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Slobodan Pejić.
Pejić je bosanski slikar in kipar, ki je večino svojega življenja preživel v Sloveniji. Rodil se je leta 1944 v vasici Balatun v bližini Bijeljine na severovzhodu BiH. Posebne zasluge za to, da se je razvil kot umetnik in, da se je iz njega izoblikoval imeniten kipar gredo avstrijskemu slikarju češkega rodu Karlu Matzeku.
Ta je že v mladem Pejiću odkril izreden talent in postal njegov osebni mentor in učitelj, privzgojil pa mu je tudi posebno spoštovanje do sakralne umetnosti, saj sta mentor in učenec skupaj poslikala precej cerkva in samostanov v Bosni (vsaj štiri) in Slavoniji (eno). Ta projekt je pozneje Pejić nadaljeval tudi sam. Poleg Matzeka so na Pejićeva ustvarjanja vplivali tudi reka Drina in književna dela bosanskega pesnika in književnika Mehmedalije Maka Dizdarja.
Matzek se je poročil s Slobodanovo materjo in tako postal njegov »nadomestni oče«, saj pravega očeta Pejić ni poznal. Leta 1958, ko je Pejić zaključeval osnovno šolo, se je Matzek preselil v Avstralijo. Srednjo šolo je Pejić nato nadaljeval v Bosni, študiral pa je v Beogradu.
Po zaključku študija se je sprva preselil v Nemčijo, nato pa v Ljubljano, kjer se je vpisal na študij novinarstva. V Ljubljani je živel do konca življenja in je mnoga leta delal kot posebni dopisnik tiskovne agencije Tanjug za Slovenijo.
Ljubljančanom podaril umetnino
V Sloveniji je najbolj znan po tem, da je leta 2000 Ljubljančanom podaril umetniško obdelani hrast, ki ga je poimenoval Sožitje. Z bronom je obdelal »truplo« 300 let starega hrasta, ki je bil žrtev hudega neurja.
Poleg Slovenije je ustvarjal in razstavljal še v drugih državah, predvsem v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem. Njegove skulpture pa lahko najdemo tudi v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Avstraliji.
Prizadet zaradi vojnih dogodkov
Pejića so hudo prizadeli krvavi dogodki v Bosni v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja, saj je v tej vojni izgubil veliko prijateljev. Tekom vojne je ustvaril zbirko slik posvečenih Mostarskemu »mostu«, zbirko pa je končal le teden dni pred njegovo rušitvijo.
Leta 2006 je zbolel za smrtonosno boleznijo, a še naprej ustvarjal in razvil prav posebno kiparsko tehniko. To je poimenoval Veliki pok, v njej pa je, mesec dni pred smrtjo, dokončal tri skulpture. Pred smrtjo je napisal še knjigo o svojem ustvarjanju, ki je bila izdana posthumno leta 2007, saj je Pejić preminil avgusta leto prej.