Letos obeležujemo štirideset let od smrti Leonida Brežnjeva, ki je vodil Sovjetsko zvezo osemnajst let. Le Stalin je državo vodil dlje, skoraj trideset let.
Leonid Iljič Brežnjev se je rodil 19. decembra 1906 v vasici Kamenskoje, v tedanji Jekaterinoslavski guberniji v Ruskem imperiju (danes Ukrajina). Starša Ilja in Natalija sta sicer izvirala iz regije Kursk. Oče je bil kovinar in je izhajal iz proletarskih krogov, tako kot njegova mama. Imel je mlajšo sestro Vero in mlajšega brata Jakova. Leta 1915 se je sredi I. svetovne vojne vpisal v klasično gimnazijo. Zaradi februarske in oktobrske revolucije ter državljanske vojne jo je končal leta 1921. Po zmagi Rdeče armade v državljanski vojni in ustanovitvi Sovjetske zveze se je leta 1923 vpisal v Komsolol (Komunistična mladinska organizacija), šest let kasneje pa še Vsezvezno komunistično partijo boljševikov. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je nadaljeval svojo izobrazbo in leta 1927 končal višjo šolo za upravljanje zemljišč in melioracijo v Kursku. Istega leta se je poročil z Viktorio Denisovo. Pot ga je ponesla v Belorusijo in nato še na Ural. Leta 1935 je pridobil naziv inženirja metalurgije in po zaključku študija opravil službo v Rdeči armadi.
Stalinove čistke priložnost za napredovanje
V letih velikih Stalinovih čist (1936–38) je veliko članov partije izgubilo položaje (mnogi tudi življenja), Brežnjev pa je bil eden od tistih, ki so to obdobje izkoristili za napredovanje. Postal je dejaven v industriji Ukrajinske SSR ter direktor Visoke metalurške šole v Dneprodzeržinsku (ime za Kamenskoje od 1936–2016). Leta 1937 je postal predsednik mestnega sovjeta v Dneprodzeržinsku. Leto kasneje je Nikita Hruščov prevzel vodenje Ukrajinske boljševistične partije, s čem se je začelo tudi njegovo napredovanje v partiji Dnepropetrovske oblasti. Sprva je bil zadolžen za propagando in agitacijo, pred začetek II. svetovne vojne pa za razvijanje obrambne industrije.
Večkrat odlikovan za zasluge v vojni
Kot večina članov partije je bil ob začetku vojne rekrutiran. Po nemškem zavzetju Ukrajinske SSR je odšel na Kavkaz, kjer je postal politkomisar. S poletno nemško ofenzivo leta 1942, ki je bila usmerjena proti Stalingradu in Kavkazu, je ponovno sodeloval v bojih s silami osi. Po nemškem porazu pri Stalingradu februarja 1943 je Rdeča armada prevzela pobudo v Ukrajini, na Kavkazu ter črnomorski obali. Najbolj znan dosežek iz njegove vojne kariere je bila operacija za osvoboditev Novorosijska, kjer je pripravljal in sodeloval v amfibijskem napadu. Za osvoboditev mesta je bil odlikovan z redom domovinske vojne I. stopnje. Sodeloval je v osvoboditvi Ukrajinske SSR in bil politkomisar 4. ukrajinskega fronta, ki je osvobodila Prago spomladi 1945. V vojni je dobil še ordene Rdečega prapora in Rdeče zvezde, ter sodeloval na paradi zmage v Moskvi junija 1945. Leto kasneje je bil demobiliziran. Vojno je končal s činom generalmajorja.
Vzpon do drugega najmočnejšega položaja v državi
Po II. svetovni vojni je hitro napredoval. Sprva je bil prvi sekretar partije v Zaporožju (1946), nato še v Dnepropetrovsku (1948), leta 1950 je postal poslanec Vrhovnega sovjeta ZSSR, najvišjega zakonodajnega organa v državi in nedolgo zatem še prvi sekretar Moldavske SSR. Nedolgo pred smrtjo ga je Stalin leta 1952 uvrstil v Centralni komite partije in ga predlagal za kandidata za prezidij ZSSR. Po smrti Stalina se je začel boj za njegovo nasledstvo. Sprva je bil v najboljšem položaju Malenkov, kar je tudi pomenilo poslabšanje položaja Brežnjeva v partiji, ki je bil poslan v Kazahstan.
V boju za nasledstvo je Brežnjev podprl svojega starega tovariša Hruščova, ki je leto po Stalinovi smrti utrdil svoj položaj najmočnejšega človeka v ZSSR. Po dveletnem bivanju v Kazahstanu, kjer je delal na različnih projektih, od modernizacije kmetijstva pa do razvitja raket in jedrskega orožja, se je leta 1956 preselil v Moskvo. Leto kasneje je postal polnopravni član Politbiroja, zadolžen za razvoj težke in obrambne industrije, ter vesoljskega programa. Leta 1960 je postal predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR, ter drugi najmočnejši človek v državi, takoj za Nikito Hruščovom.
Odstavitev nekdanjega mentorja Hruščova
Leta 1964 je s svojimi najbližjimi sodelavci Aleksejem Kosiginom in Nikolajem Podgornim odstavil tedaj že ostarelega Hruščova in postal generalni sekretar KP SZ. Pozneje je povedal, da ga je Hruščov v sanjah več krat »obiskal«, kar govori o tem, da je obžaloval potezo, s katero je z mesta vodje partije odstranil osebo, ki je bila v dobri meri zaslužna za njegovo politično napredovanje. Na notranjepolitičnem področju je ustavil proces destalinizacije, ki ga je začel Hruščov.
V času njegove vladavine so se začele obsežne ekonomske reforme v državi, ki jih je izvajal predvsem premier Aleksej Kosigin in standard življenja se je v državi v drugi polovici šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let dvignil. Država je začela spodbujati tudi malo podjetništvo. Kosigin je z reformami želel iti še naprej, a je Brežnjev potegnil ročno zavoro, saj ni želel, da SZ izgubi svoj socialistični značaj. Tako je država v drugi polovici sedemdesetih let začela počasi ekonomsko zaostajati. Do leta 1979 je še bila drugo največje gospodarstvo na svetu, po začetku intervencije v Afganistanu se je gospodarsko stanje le še slabšalo. Kot zanimivost naj navedemo, da je leta 1971 Pepsi začela delovati v Sovjetski zvezi.
Reforme prinesle lagodnejše življenje
V času Brežnjeva se je začelo tudi obdobje verske svobode, ko so ljudje lahko svobodneje obiskovali cerkve in mošeje, predstavniki verskih organizacij pa so se udeleževali državnih proslav in dogodkov. Večina Rusov danes meni, da je bilo obdobje njegove vladavine dobro, čas prosperitete, ljudje so bili preskrbljeni. Številni pa menijo, da so bila zadnja leta njegove vladavine čas dolgočasja, kjer so ljudje sicer imeli pokrite vse osnovne dobrine, a je v družbi vladala nekakšna monotonost.
Brežnjev je okrepil moč obveščevalne službe KGB, v katero Hruščov ni pretirano vlagal. Leta 1967 je Juri Andropov, Brežnjevov naslednik, prevzel vodenje KGB-ja in v petnajstih letih vodenja organizacijo naredil za najmočnejšo obveščevalno službo na svetu. Na mednarodnem področju Brežnjevo obdobje označujemo kot precej uspešno, za kar sta bila zaslužna tudi premier Kosigin in predvsem zunanji minister Gromiko. Podpiral je politiko detanta (popuščanja napetosti med Varšavsko zvezo in zvezo NATO), v njegovem obdobju so energenti iz Sovjetske zveze začeli prihajati tudi v Zahodno Evropo. Leta 1975 je podpisal Helsinško listino o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je temeljni dokument in politična podlaga za delovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter vrhunec obdobja detanta v hladni vojni in popuščanja napetosti med blokoma.
Brežnjeva doktrina
Kljub temu, da je več mesecev vodil proces pogajanj med vlado v Pragi in ostalimi socialističnimi državami, je SZ skupaj z ostalimi članicami Varšavske zveze intervenirala na Čehoslovaškem leta 1968 (več v članku Petdeseta obletnica praške pomladi). Navkljub nasprotovanju premierja Kosigina in tudi že ostarelega Brežnjeva se je Sovjetska zveza zapletla v vojno v Afganistanu konec leta 1979, kar se je izkazalo za eno največjih napak sovjetskega vodstva. Več v članku 30 let od konca sovjetske intervencije v Afganistanu.
Skorajda je prišlo tudi do intervencije na Poljskem leta 1981, za katero je lobirala Vzhodna Nemčija. Obisk papeža Janeza Pavla II. na Poljskem leta 1979 in vse bolj popularno gibanje Solidarnost so ogrozili socialistično vlado v Varšavi. Na koncu do intervencije ni prišlo, saj je državni udar izvedel general Jaruzelski in Poljsko vodil naslednjih slabih deset let.
Osnova, po kateri je SZ lahko intervenirala v svoji soseščini, se imenuje »Brežnjeva doktrina«. Bila je temelj za uporabo sil Varšavske zveze s ciljem ohranitve dominantne vloge Sovjetske zveze med državami vzhodnega bloka. Sestanek članic Varšavske zveze marca 1968 je podčrtal medsebojno pomoč držav članic, če bi bila v katerikoli državi socializem in proletariat ogrožena. Tako je SZ dobila podlago, da intervenira kjerkoli v Vzhodni Evropi ali širše (Afganistan). V obdobju njegove vladavine je SZ razširila svojo prisotnost v več delih sveta, med drugim na Bližnjem vzhodu in Vietnamu. Okrepila je letalske in pomorske transportne zmogljivosti in desantne sile. Sovjetska mornarica se je v tem obdobju močno okrepila in je dokončno zaplula v svetovna morja. Država je dosegla jedrsko pariteto z ZDA, vsa vlaganja v vojsko pa so državo tudi postopoma gospodarsko izčrpavala.
Odnos do Jugoslavije
V času vladavine Brežnjeva so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo izboljšali in so bili na višjem nivoju kot v času Hruščova. Tito je od prihoda Brežnjeva na oblast pa do svoje smrti Sovjetsko zvezo obiskal osemkrat (1965, dvakrat 1967, 1969, 1972, 1973, 1977 in 1979). Odnosi so sicer nazadovali v času Češkoslovaške krize, ko je Jugoslavija nasprotovala intervenciji sil Varšavskega sporazuma. Po teh dogodkih Tito ni odpotoval na državni obisk v Sovjetsko zvezo vse do leta 1972. Do otoplitve odnosov je prišlo šele septembra leta 1971, ko je Brežnjev obiskal Jugoslavijo. Obisk je ponovil novembra leta 1976.
V sedemdesetih letih je bila Jugoslavija voditeljica gibanja neuvrščenih in vodilni sovjetski politiki so vedeli, da Jugoslavije ni več moč vrniti v njeno interesno sfero. Kljub temu so odnosi med državama napredovali in bili najboljši po dogodkih leta 1948 (več v članku 70 let od Informbiroja). Napredovali so gospodarski odnosi, državi pa sta skrbno sodelovali tudi na mednarodnem področju, predvsem ob ameriških intervencijah v Indokini in Čilu ter vojnah na Bližnjem vzhodu, kjer sta skupaj podpirali arabske države.
Odnosi so se nekoliko poslabšali le pred koncem Brežnjevega »mandata«, saj je Jugoslavija obsodila sovjetsko intervencijo v Afganistanu decembra 1979. Maja 1980 je umrl Tito, njegovega pogreba pa se je kljub slabem zdravju udeležil Brežnjev. Omeniti gre, da je Brežnjev že leta 1962, še kot predsednik prezidija Vrhovnega sovjeta, obiskal LR Slovenijo in se mudil v Ljubljani.
Zaključimo lahko, da je bilo obdobje Brežnjeva dokaj uspešno na notranjem in zunanjepolitičnem področju. Ekonomski položaj in osebne svoboščine ljudi so se izboljšale, stanje v svetu pa je bilo med detantom najbolj mirno v obdobju hladne vojne. Rusi so Brežnjeva leta 2013 izbrali za najbolj priljubljenega voditelja v 20. stoletju. Kot največje napake lahko označimo pomanjkanje posluha za predloge Kosigina na področju gospodarske liberalizacije in šibkost pri odločanju ob intervenciji v Afganistanu, kjer je popustil radikalnem delu partije, kar je delno povezano z njegovim zdravjem, ki je od leta 1975 pešalo. Obdal se je večinoma s starejšimi kadri v partiji, kar se je kot napaka izkazalo v drugi polovici osemdesetih let, ko so na vrh države prišli neizkušeni politiki. Umrl je 10. novembra 1982, pokopan pa je v Nekropoli Kremljskega zidu.
Zanimivosti iz časa Brežnjevega življenja in vladavine:
- Bil je znan po tem, da je rad poljubljal in objemal svoje bližnje, tako moške kot ženske. Najbolj ikoničen je gotovo objem in poljub z vzhodnonemškim voditeljem Honeckerjem
- Sovjetsko zvezo so v njegovem času obiskali številni zahodni glasbeniki kot sta Iggy Pop in Dawid Bowie, medtem ko je imel Elton John leta 1979 tam kar osem koncertov.
- V Moskvi je sprejel svetovnega boksarskega šampiona Mohameda Alija.
- Sovjetska zveza je kot prva socialistična država gostila poletne olimpijske igre leta 1980, ki jih je Brežnjev osebno odprl.
- Leta 1969 je preživel poskus atentata, nato pa se zavzel, da je bil atentator Viktor Iljin poslan na zdravljenje. Osebno naj ne bi nikdar odobril smrtno kazen za nikogar.
- V njegovih osebnih dokumentih se je kot nacionalnost včasih navajalo Rus, včasih Ukrajinec. Na vprašanje kako se počuti nacionalno, je nekoč odgovoril: »metalurg, proletarec«.