Pod naslovom Ljubljanski derby je leta 1926 izšla nadvse zanimiva pesmica o napetem nogometnem dvoboju med osrednjima ljubljanskima kluboma Ilirijo in Primorjem.
Pesem s podnaslovom Slehernemu ljudožrcu v nogobrcu je izšla v samozaložbi, pod njo pa se je podpisal Lojze Popek. Njena osrednja akterja sta prvi ljubljanski nogometni klub SK Ilirija, ki je nastal leta 1911 in bil vse od takrat vodilna slovenska športna organizacija s primatom tudi v nogometu, in (A)SK Primorje, klub primorskih emigrantov bežečih pred italijanskim fašizmom, ki so ga ustanovili leta 1920. Slednji se po nekaj letih kot edini lahko zoperstavil Ilirijini dominaciji, kar je vodilo v oblikovanje pravega derbija, ki je zaznamoval slovenski nogomet vse do t. i. fuzije obeh klubov leta 1936.
Pesem Ljubljanski derby nam slika razmere na in ob nogometnem igrišču, ki so se tudi dejansko dogajale, saj je derbi odslikaval “purgersko” (ljubljanski domačini) – “prišlekovsko” (primorski emigranti) socialno realnost in klubaški prestiž, pri čemer se Ilirija, “matica slovenskega športa”, kakor so se radi postavljali, nikakor ni mogla sprijazniti s “prišlekovsko konkurenco” na domačem dvorišču. Ilirija je ljubosumno čuvala pozicijo, tudi s prevlado v sodniški organizaciji in vplivom na delegiranje sodnikov. Spori so se z rastjo Primorja stopnjevali in postali tako kot derbi nogometna stalnica dvajsetih let, ki je negativno vplivala na moralni ugled nogometa.
Ljubljanski derby: slehernemu ljudožrcu v nogobrcu, posvetil v razvedrilo Lojze Popek
(Kurja vas: samozaložba, 1926)
Vsa Ljubljana se vznemirja,
kar je fantov in deklet,
ko Primorje in Ilir’ja
brcat gresta – nogomet.[1]
Tam na šišenskem igrišču[2],
na zelenih travnih tleh,
gnete vse se kot v mravljišču
v takih bojevitih dneh …
In nervoznosti je višek,
ko brlizgne na piščal,
sudac savezni, Vodišek[3],
ki je znak k pričetku dal.
Pa že tam od črte kroga,
šviga sem in šviga tja,
kot na »žnorci« huda žoga,
da vsak kibic[4] drgeta.
Oman »Gabitu« jo pahne,
Gabi »Ladotu« jo da,[5]
Lado mimo jo zamahne
ter se v travo skobaca.
Tam jo Tavčar že z lobanjo
Beltramu za šub[8] poda;
ni se ta še spravil nanjo
– golman v rokah jo ima.
Treh korakov ne napravi,
šut! – in v luži že sedi
golman – žoga pa na glavi
Ermanovi[9] zabobni,
da telebne kakor klada,
publiki v radost po tleh;
in spet Ilirjanom nada
novih šans žari v očeh.
A Primorje tudi ni da
kar tako bi kdo ga zmlel,
»Inke«[10] z roko ga pokida,
sudac žvižga prosti strel.
Zdajci, jojme, galerija,
vse ljubljanske frajlice
in primorska »mularija«
žvižgat in kričat prične:
»Fej, Primorje! Dol, Ilir’ja!«
»Roke ni bilo, sodnik!«
»Če pravil ne zna, hudirja,
naj gre sodit – v Podutik!«
»Naj mu Jurman da očala,
da bo, prmejduš, bolj “kšajt”!«
– križem vpijejo zijala.
»Prej je jasen bil “ofsajt“«.
»Dr..[11] je bil« – se spet zadere
duhovitejši veščak.
»Orka luj! – pa brez zamere!«
splitski[12] je zaklel rojak.
In o joj – že dva dežnika
zavihtela sta se v zrak:
»Daj “preklemanga” lažnika,
vendar nisi tak bedak!«
»Cebni ga[13] – ljubljanska srajca
vredna drugih ni dobrot!«
»kua – polentarskega zajca,
deb’ se bau? Teh črnih krot!?[14]
In tako od galerije,
od tribune in od plank,
kreg barab in mularije
je ostrejši od šivank.
Dokler h koncu kot tolažnik
v cvet izbranih teh besed
ne povoha vrli stražnik,
ki vzpostavi mir in red.
Toda s kratkim intermezzom
ni še »derby« dokončan,
žvižg sodnikov k novim »hecom«
borbenim je dal elan.
Evgen še celo Betetto
v »penzijonu« centerfor,
ki bil pal je v jezo sveto,
mirno sede spet med zbor.
In vsak vešč že discipline,
sprejme kapetanov ukor
in požre zelene[17] sline,
ki rodil jih je upor.
Mirno sede vsak na mesto
in jezikov bridki meč
skrha vsem z junaško gesto
levi »fligel«[18] mali Kreč.[19]
Žoga »felšo« ostro vzame,
resk! – in v prečko odleti,
a odtod »Pierinu«[20] v rame;
»Roka! Roka!« vse kriči.
Sudac žvižga. Na tribuni –
krik in ploskanje in hrup;
Buljević[21] se glasno buni;
Oman pa pripravlja šub.
Tam na »elferju« poboža
žogo Omanček-šuter;
Primorjane kurja koža
spreleti – zdaj bo maler[22]!
Žvižg … Zalet … – odjek od šuta,
bumf – in pade prvi gol;
resk! – in pade še klofuta,
na tribuni je pokolj.
Sablje, pipci, samokresi,
palice in vmes dežnik.
Športniki kriče kot besi,
frajlice spuste se v krik.
Joj, – tribuna se podira,
kot da bi jo rušil tank;
policaj intervenira,
deca skače preko plank.
Telefon zdravnika zove,
straže več, rešilni voz.
Eden tuli, drugi rjove,
tretji v robec skriva nos.
Žvižg poslednji – boj končan je
tudi na zelenih tleh.
Tepen kajpak Primorjan je,
v vseh blamažo in posmeh.
Z glavo sklonjeno koraka
»nulo« v srcu in v očeh;
vendar svest si, da dočaka
dan vračila v boljših dneh.
Doktor Birsa in Brumati,
bledi Kuret in Sancin,[23]
moštvo blažijo kot mati,
ko vzdihuje bolni sin.
»”Orko”, fantje, k Dalmatincu,
za “an dopjo” dal bo vsak;
tam pri pristnem “viško-vincu”,
zginil smole bo oblak,
ki v Ljubljani nas preganja,
“pritepence”[24] – dan za dnem,
dasi tehničnega znanja
športnim vsem smo vzor ljudem!«
In počasi v črnih dresih
plezajo v avtomobil;
paglavcev posmeh v ušesih:
»Krucefiks smo vas nabil’!«
A med vožnjo še skoz mesto
v avtu, da se dragi čas
izkoristi, z važno gesto
sam predsednik[25] dvigne glas:
»”Zmaga je moralno – naša!
»Orka duh e anka uòn!«
v tehniki nas ne prekaša
ilir’janski »pantalon«[26] …
Naše športske zgodovine
tam v Primorski je izvor,[27]
in kar tiče se rutine
lahko vsakomur smo vzor.
Perpar – Valtrič in Zucchiati,
»Žburtul«, »Moro« in »Pierin«,
Starec in »Balinc« plešasti,
Duša Šantljeva, Sancin.[28]
In ostali – so imena,
ki so vstvarila nam šport,
da mednarodna arena
jim priznala je – rekord!
Ilirjanska šola stara,
ki bahá se, da vse zná,
misli, da je stara šara
vse, kar tukaj ni domá
in vse, kar ni – kranjski Janez …
Izven ožjih naših mej
pa dosegla ni do danes
niti senčice trofej.
In če danes rezultat ni
v naših barv izpadel prid,
pa zato tembolj izdatni
naš moralni je profit!
Kajti k zmagi ilirjanski,
pripomogel je le – trik;
k rezultatu je pristranski
bil od njih najet sodnik …
A ilirsko še na mestu
skliče moštvo častni zbor,
duška da v protestu,
Primorjašem strog ukor,
ki nešportsko se obnaša
in razdira športski ugled,
in se s tehniko ponaša,
iz metuzalemskih let …
»Nazdar moštvo ilir’jansko!
Jaz vam pravim samo to,
dobro ste druhal taljansko
namlatila. Zdaj bo šlo!«
History of Football
na ljubljanskih belih tleh,
skozi nepregledna leta
– ilir’janski je uspeh!
Hiti, Kušar, Bremc – »mašinca«,
»Miško«, Valašek in »Švic«,
stresali kot spod mazinca
gole so raz ostrih »špic«!
Jankovič, oba Dolenca,
Kobler, »Krajcar« in Pelan
ter Betetto – kvintesenca
moštva in pa – Kavškov Žan,
Baltazar in tako dalje[31]
znali »štop« so in »oksfort«[32];
vse po vrsti so kanalje
»garbali«: to bil je šport!
Danes pa sred Ljubljane
provocira klubič mlad[33],
ki bi v žogi Ilir’jane
kar čez noč pohrustal rad!
Že za tek nas obrnažil[34]
je hudir; za troskok, disk,
s tem pri ljudstvu osovražil
naših je predstav[35] obisk.
Šport plavalni in hazeno[36]
snedel je in zimski šport,
zdaj za vsako hoče ceno
nogometni še rekord.[37]
Naj odtod gre pritepenec
v Split, Gorico ali Trst!
V nogobrcu pa Slovenec
Ilirjan bo vedno čvrst,
mož na mestu! … Zdaj je zmaga
naša – rešen je oltar;
tepena je črna zgaga[38],
Živijo Ilirjan! Nazdár!«
In nato se zbor razhaja,
z geslom: »H “figabirt” nocoj!
Tam se golov god obhaja,
Tam se bije končni boj!«.
In zvečer, ko v mrak potaplja
se Ljubljane hrup in srd,
– v oštarijah sladka kaplja
se cedi od vinskih trt.
In pri Krapežu v kavarni
in v Evropi v pozni čas,[39]
ko že spava bes viharni,
skloni k licu se obraz
dveh, na polju še nasprotnih
nogobrcnih korifej …,
ki precej oči sta motnih,
in precej izdatnih žej.
Primorjaš se k Ilir’janu
nežno skloni do ušes:
»Oštia, dajva nu še “anu
flašku” sladkega “šartres”!«
Pa sta »štamperle« nalila,
zvezala navzkriž roké,
bratovščino »ex« izpila
in prepevala do dné:
»Piš’me v úh; kdor gol zabije!
piš drugam me – tehnika!
Kar se tiče – krokarije,
– rekorderja sva midvá.
[1] Primorje je v prvenstveni tekmi prvič premagalo Ilirijo že v sezoni 1922/23 in je bila to sploh prva zmaga enega od slovenskih moštev nad Ilirijo, Iliriji pa preteče opozorilo. Nove zmage Primorja so prišle sredi dvajsetih, obremenjene s spori in borbami za ‘zeleno mizo’. Primorje je za prvenstvene derbije zahtevalo celo izvenljubljanskega sodnika. Oba kluba sta dominirala v slovenskem nogometu, v drugi polovici dvajsetih let 20. st. se jima je nekaj let pridružil ali konkuriral I. SSK Maribor.
[2] Ilirija je bila ustanovljena 1911, med prvo vojno ni delovala ter 1919 obnovila delovanje in uredila igrišče (nogometno s tekališčem in tribuno ter pomožnim igriščem) na najetem travniku Kozlerjev (lastniki Cekinovega gradu, danes Muzej novejše zgodovine Slovenije) v Sp. Šiški med Celovško cesto, pivovarno Union in šišenskim železniškim kolodvorom; danes tam stojijo bloki. Nasproti čez Celovško, kjer je danes parkirišče pod Halo Tivoli, so uredili teniška igrišča in na njih pozimi pripravili drsališče. Nogometno igrišče so morali zapustiti okrog 1933-1934, ker so zemljišče Kozlerji prodali, tenisišča z drsališčem čez Celovško so ohranili.
[3] Viktor Vodišek, Ilirjan, ki se mu je tudi dejansko očitalo sodniško klubaštvo. Pozimi se je ukvarjal z umetnostnim drsanjem, leta 1928 je bil skupaj z Bloudkom na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, vendar zaradi slabe pripravljenosti in prehude konkurence ni nastopil. Po olimpijskih igrah je prevzel organiziranje in vodenje hokeja na ledu v Iliriji.
[4] Navijač.
[5] Igralca Ilirije, brata Gabrijel – Gabi in Lado Zupančič. Ob njima sta igrala še brata Ivan in Milan.
[6] Vane Doberlet, Ilirija.
[7] Herman Slamič, Primorje, dolgoletni libero, visok in močen igralec.
[8] Tavčar in Beltram – starejša igralca Ilirije; Stanko Tavčar, desni bek, je bil olimpijec 1920; »šub« – verjetno nemcizem iz schub (nem.): morda mišljeno kot podaja za gol ‘na prvo’ ali pa enostavno tipkarska napaka in bi moral biti šut, vendar se v pesmi še enkrat ponovi šub in vzporedno tudi šut kot strel, ki izhaja iz angleščine. Tone Franzot ml. pravi, da je izraz šub slišal tudi od strica, se pa ne spomni pomena.
[9] Adolf Erman, centralni napadalec Primorja, v jugoslovanski nacionalni ligi 1932/33 peti strelec sezone; njegov brat Josip je bil vratar Primorja.
[10] Mirko Pevalek – Inke, eden obrambnih igralcev Ilirije.
[11] Drek.
[12] V Primorju so bili podporniki in člani tudi Dalmatinci v Ljubljani, nogometaše je npr. vodil Splitčan Nedeljko Buljević, ki je prišel v Ljubljano na študij in tu ostal; njegov brat Zvonko (bivši igralec splitskega Hajduka) je 1927 prevzel trenerstvo Primorja, v tridesetih nekaj časa vodil tudi Ilirijo, pred drugo vojno je odšel v Zagreb.
[13] Brcni ga (primorsko).
[14] Zmerljivke Primorcem so bile »koritarji«, »zamurci«, »polentarji«, »makaronarji«, »lahi« pa tudi grše … Črne krote so v povezavi s črno-belimi barvami Primorja, bel dres s črno progo ali tudi črne hlačke in bel dres, črna proga je bila v znak žalovanja za izgubljeno Primorsko. Dvomim pa, da bi si avtor dovolil zmerljivko v povezavi s črnosrajčništvom fašizma, ki je okupiral Primorsko, in od koder so Primorci bežali, čeprav se v besnilu derbija samokontrola izgubi in to nam skuša pesem z uporabo krot, zgag in ‘taljanske drhali prikazati.
[15] Evgen Betetto, starejši nogometaš – centralni napadalec, nogomet začel igrati še v dijaškem Hermesu, nato s kolegi prestopil okrog 1912 v Ilirijo (ust. 1911). Pred vojno bil nekaj časa kapetan nogometnega moštva, po prvi vojni skupaj s Stankom Bloudkom in Bercetom obnovitelj Ilirije. Nekaj sezon po prvi vojni je še igral, nato pa je bil dolgoletni spiritus agens – tajnik kluba, tudi podpredsednik. Prav tako je bil aktiven pri drsalcih. Med drugo vojno je bil član OF, nacisti so ga 1944 zaprli in poslali v Dachau, kjer je 1945 umrl. Njegov sin Evgen Betetto ml., dr. med., je po drugi vojni sodeloval pri klubih, ki so nadaljevali drsalno-hokejsko tradicijo Ilirije in bil tudi sam umetnostni drsalec in hokejist ter pozneje v vodstvu in tudi predsednik HK Olimpije; Ivan Kavšek in Koritzky, starejša generacija, soigralca Betetta, obrambna igralca; po vojni sta bila aktivna kot odbornika in jasno da tudi navijača Ilirije.
[16] Korifej – prvak (SSKJ).
[17] Ilirija je imela zeleno-bele barve, ljubljanske barve.
[18] Fligel – nemcizem poleteti, po levem krilu.
[19] Ilirijan.
[20] Peter Birsa – Pierin; igral je libera, lahko tudi kakšno drugo mesto v obrambi ali pa v zvezi. Peter Birsa je začel igrati še v goriški Jugoslaviji, bil emigrant in takoj po vojni začel igrati v Slovanu, po ustanovitvi Primorja pa prestopil. Bil je eden boljših obrambnih igralcev svoje dobe in nastopil tudi v slovenskih reprezentančnih selekcijah, ki so jo tvorili predvsem Ilirijani z redkimi izjemami kot npr. Birsa. V sezoni 1925/26 si je zlomil nogo in nato manj igral, v sezoni 1927/28 je dokončno prenehal z igranjem, zaposlen je bil kot bančni uradnik, v klubu je delal tudi kot trener podmladka.
[21] Nedeljko (Dinko) Buljević, glej opombo 13.
[22] Francosko (in tudi nem.) malheur – nezgoda.
[23] Josip Birsa, pravnik, novinar, urednik in odbornik in tudi predsednik Primorja sredi dvajsetih let, brat igralca Petra – glej op. 21; Fran Brumati (ali tudi Brumatti), odbornik, aktiven tudi v kolesarski sekciji Primorja, trgovec, lastnik trgovine z manufakturo, mecen/dobrotnik nogometne sekcije Primorja, kar je pozneje celo negativno vplivalo na njegovo poslovanje; Mario Kuret, odbornik in nekaj časa tajnik nogometne sekcije Primorja – njegov vnuk je bivši hokejist Olimpije, Srdan Kuret – Piki; Ivo Sancin, direktor Kmetijske družbe, Maistrov borec, senator jugoslovanskega parlamenta v tridesetih letih, vpliven član emigrantskih organizacij – npr. podpredsednik društva Soča, dolgoletni predsednik in častni predsednik Primorja, njegov mecen, ki naj bi za klub prispeval denarja v vrednosti vile. Sinovi Savo, Danilo in Gvido so bili aktivni člani (športniki) kluba, Savo in Danilo sta bila pozneje dolgoletna odbornika, Danilo zaslužen za splošen organizacijski razvoj slovenske atletike. Sicer pa je bila družina Sancin marsikdaj sinonim za Primorje, podobno kot Betetto in Bloudek za Ilirijo.
[24] Eksodus ali beg s Primorske se je začel z vstopom Italije v prvo svetovno vojno in začetkom soške fronte (1915). Z okupacijo po prvi vojni in rapalsko pogodbo 1920 je Primorska pripadla Kraljevini Italiji in beg Primorcev se je nadaljeval. Valu emigrantov so se pridružili dijaki in študenti, saj je bila v Ljubljani leta 1919 ustanovljena slovenska Univerza. Za prvi val emigrantov so bili pogoji za zaposlitev še relativno ugodni. Jugoslovanska država je potrebovala kadra in Primorci s svojo nacionalno-jugoslovansko usmeritvijo so bili dobrodošli, čeprav so hitro trčili na ljubosumje domačinov (podobno kot po drugi vojni konflikt Slovenci-južnjaki ali Bosanci). Ker je število Primorcev v Ljubljani, in tudi drugod v novi jugoslovanski državi naraščalo – za Ljubljano je npr. emigrantski časopis Istra navajal, da je bilo v letu 1931 v mestu 6526 Primorcev -, je bilo razumljivo, da so se družili v svojih društvih (med temi tudi SK Primorje) in ohranjali idejo osvoboditve Primorske in vrnitve v Gorico ali Trst.
[25] Ivo Sancin.
[26] Hlačnik.
[27] Športno zgodovino je na Primorskem orala dijaška Jugoslavija (ust. okrog 1907 ali 1908, podobno kot v Ljubljani Hermes), ki se je nato organizirala kot civilni klub, medtem ko so v Trstu slovenski fantje igrali v različnih klubih, slovenskega ni bilo organiziranega. Poleg nogometa je bilo mnogo bolj razširjeno kolesarstvo, bolj kot na Kranjskem, pojavljali so se tudi drugi športi, za samo telesno kulturo pa je najbolj zaslužno sokolstvo, ki se je v osemdesetih letih 19. St. pričelo vse bolj širiti in do prve vojne predstavljalo dobro tretjino celotnega Slovenskega Sokolstva. Prvi slovenski nogometni derbiji so bile dejansko tekme med dijaki Jugoslavije in Hermesa in nato Jugoslavije in Ilirije, žal je bilo slednjih le par (1913).
[28] Perpar Stanko, dr. med., atlet – šprinter, olimpijec 1924, pozneje klubski zdravnik; Valtrič Hinko – Kavalin, atlet – šprinter, v Ljubljani je študiral, sicer doma iz Gorice in se je po študiju vrnil v Gorico, kjer je imela družina gostilno Al Cavallino (Pri konjičku), zato vzdevek Kavalin; Zuchiatti Fran (tudi Franjo), nogometaš stare garde, igral v goriški Jugoslaviji, po vojni selitvi v Ljubljano za Ilirijo in po ustanovitvi Primorja takoj prestopil k črno-belim; Žburtul – ?; Moro- Miroslav Vončina (?), vodja hazenske sekcije; Pierin – Peter Birsa; Duša Šantel, hčerka slikarja in glasbenika in klubskega podpornika Saše Šantla, atletinja in hazenašica (gl. op. 37); Stojan Starec in Kazimir Pretnar – Balinc – nogometaša; Sancin – morda mišljen Danilo, ki je bil dolgo časa atletski organizator, odbornik in trener, ne le klubski, pač pa je deloval tako na slovenski kot jugoslovanski ravni, kjer je bil v sporu z zagrebškimi odborniki, ki so ščitili interese zagrebške atletike.
[29] Verjetno inšp. Negovetič, dolgoletni član in vodja nogometne sekcije Ilirije.
[30] Češki sokolski pozdrav, ki so ga uporabljali tudi slovenski sokoli, po I. svetovni vojni pa ga večinoma zamenja pozdrav zdravo.
[31] Generacija dijaškega Hermesa, ki je pred prvo vojno prestopila v Ilirijo in bila z Betettom in še nekaj drugimi njen nogometni temelj; Kobler je umrl med prvo svetovno vojno.
[32] Oksfort – angl. oxford je izraz za tkanino in tudi za nizke čevlje ter je lahko v povezavi s tehniko (štopanjem in oddajanjem ali driblanjem), ki bi se, če se je, uveljavila po razvoju nogometa na Angleškem med študenti univerz Oxford in Cambridge.
[33] Primorje, ustanovljeno 1920, vendar pa so nasproti Ilirijinemu nastopaštvu in »matičnosti« radi poudarili predvojne primorske korenine in izkušnje (gl. op. 28).
[34] Obrnažiti – ogoljufati, prevarati (SSKJ).
[35] Atletskih mitingov, kjer je Primorje zgodaj prevzelo iniciativo.
[36] Hazena, oblika malega rokometa, ki so ga igrale le dekleta. Oba kluba sta imela hazenski sekciji, Ilirija je bila uspešnejša, Primorje je v tridesetih letih zaključilo s hazeno. Za Primorje je npr. nekaj časa igrala Ida Kravanja, bolj znana kot filmska diva Ita Rina. Hazena je nasploh zamrla v drugi polovici tridesetih let 20. St.
[37] Primorje je dejansko do izgradnje umetnega bazena v Tivoliju prevzelo primat v slovenskem plavanju, vse bolj tudi v atletiki (v tridesetih letih celo na državni ravni) in kolesarstvu, ki pa ga Ilirija ni gojila. Poizkusili so se tudi s smučanjem, vendar se smučarska sekcija ni uveljavila in je hitro zamrla.
[38] Črno-belo Primorje in njegovi podporniki in navijači; emigrant Lado Božič, nekaj časa tajnik nogometne sekcije, je v svojih spominih zapisal, da je bil za Primorje vsak, ki je »vsaj malo dišal po primorsko«.
[39] Primorec Krapež je imel lokal v Kazini in poleti na Kongresnem trgu, Evropa pa je lokal na križišču Gosposvetske in Slovenske ali na Ajdovščini. V Evropi, nad lokalom, je imela kar nekaj let klubske prostore Ilirija.
doc. dr. Tomaž Pavlin
