Letos obeležujemo 200 let Ljubljanskega kongresa, verjetno največjega dogodka v zgodovini Ljubljane, ko je mesto gostilo vse najpomembnejše evropske voditelje.
Na Dunaju se je med novembrom 1814 in junijem 1815 sestalo 216 kraljev, cesarjev, princev in voditeljev držav ter preko 20.000 uradnikov z namenom, da po dveh desetletjih bojev Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po starem kontinentu. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I (Franz I.)., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Klemens Wenzel von Metternich in ruski car Aleksander I.. Slednji je francosko vojsko podil vse od Moskve do Pariza in osvobajal Evropo.
Dunajski kongres in Sveta alisansa
Na Dunaju se boji niso vodili le za pogajalsko mizo, ampak tudi v spalnicah, po dolgih pogajanjih pa so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisale dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, a se je na kongresu po zaslugi Charlesa Mauricea de Talleyranda dobro pogajala in izgube niso bile velike, medtem ko so zmagovalni imperiji povečali svoje ozemlje. Prusija je dobila dele Saške in švedske Pomorjanske, Rusija dele današnje Poljske, Avstrija pa Benetke in dober del severne Italije.
Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim aktivnostim in zunanjim sovražnikom, v ta namen pa septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: Rusija (večinsko pravoslavna), Prusija (večinoma protestantska) in Avstrija (večinoma katoliška država). Carji in cesarji so bili prepričani, da bodo lahko mirno vladali več desetletij, z razdelitvijo teritorijev pa so v njihova ozemlja prišli številni narodi, ki jih je navdahnila francoska revolucija in so si v času širjenja nacionalizmov zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Ljubljanski kongres
Ljubljanski kongres (Laibacher Kongress) se je začel 26. januarja 1821. Čeprav mesto ni gostilo tako velikega števila voditeljev in državnih uradnikov kot Dunaj pred nekaj leti, je mesto, katero je tedaj imelo dobrih 12.000 prebivalcev, obiskalo preko 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili ruski in avstrijski cesar Aleksander I. in Franc I., neapeljski kralj Ferdinand I. Bourbon in Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Interese Londona je na kongresu zastopal lord Stewart, britanski veleposlanik v Avstrijskem cesarstvu. Povod za sestanek Svete alianse je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi krize v Neaplju so se predstavniki evropskih velesil pred Ljubljanskim kongresom srečali že oktobra 1820 na kongresu v Opavi (Tropauu na Češkem), kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika o rešitvi krize na jugu Italije. V Ljubljani so se nato voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju v boju proti upornikom in pooblastili avstrijsko vojsko, da obračuna z revolucionarji. Aliansa je dosegla uspeh, saj so bili neapeljski revolucionarji že 20. marca premagani, v sredini maja pa je bili kraljeva oblast v Neaplju restavrirana.
Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu in upor proti osmanski vladavini v Moldaviji in Vlaški, ki se je začel v sredini marca tekom zasedanja kongresa, označujemo pa ga tudi kot začetek grške vojne za samostojnost od Osmanskega imperija. Upor v Piemontu se je začel 10. marca in ga je avstrijska vojska zatrla s silo.
Cilj Svete alianse v Ljubljani je bil tako dosežen in absolutistična oblast vladarjev ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele končno deklaracijo. Francija in Združeno kraljestvo pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovala, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Lord Stewart je že tedaj dejal, da deklaracija ne pomeni nič brez francoskega in britanskega podpisa. Lahko rečemo, da je bila ljubljanska deklaracija nadgradnja v Opavi dogovorjenega protokola pol leta prej. Države Svete alianse so se naslednjič sestale le dobro leto kasneje na kongresu v Veroni, ki se je začel oktobra 1822.
Praznično oblečena Ljubljana
Ljubljana je v dneh kongresa in pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. »Obleklo« se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Nadgradili so kanalizacijo in mestno razsvetljavo ter renovirali gledališče. Policisti so Ljubljančanom pobrali vse lovske puške. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. V Filharmoniji je bila glasbena prireditev, za katero niso prodajali vstopnic, ampak le pobirali prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. Ljubljanski glasbeniki so si ob bogatih prispevkih v mislih že zidali gradove v oblakih, a ob koncu so jim od gradov ostali le oblaki. Ves zbrani denar je Franc I. odnesel s seboj na Dunaj in z njim financiral postavitev Mozartovega spomenika. Ljubljanski glasbeniki pa so dobili vsak po večerjo in en bokal vina.
V mestu so organizirali številne plese, maškarade, love, godbe, vojaške parade in plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med drugi tudi Kapucinski (današnji Kongresni trg), ki je dobil nov park. Javnost je bila o političnem dogajanju obveščana z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga opominjajo še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna pri Ruskem carju.
Ruski car Aleksander I. v Ljubljani
Ruski car Aleksander I. je med kongresom večinoma bival v Nadškofijskem dvorcu na današnjem Ciril-Metodovem trgu. Številna pogajanja so ga včasih dolgočasila in se je pogosto sprehajal po mestu in spoznaval domačine. Nekateri domači fantje so ga spraševali, če bi se lahko priključili njegovi osebni varnostni službi. Govori pa se, da se je tisto pomlad zapletel tudi z eno od domačih lepotic. Aleksander je bil znan po svojih osvajanjih, med drugim je v času dunajskega kongresa obiskoval Metternichovo ljubico princeso Wilhelmino, kar avstrijskega kanclerja ni naredilo prav posebno veselega.
Medtem ko so sredi maja 1821 vsi kralji, cesarji in uradniki zapustili Ljubljano, je Aleksander ostal v naših krajih. Menda naj bi obiskoval in nosil rože dekletu, ki je bilo doma v ježiški gostilni. Ali je bila vzrok njegovemu poznemu odhodu v domovino le lepa krčmarjeva hči iz gostilne ob Dunajski cesti ali je morda k temu pripomogla tudi lepa perica Marička ali katera druga ljubljanska lepotica, najbrž ne bo nikoli jasno. Gostilna vrh Ježiškega klanca, iz katere mu je lepo dekle mahalo v slovo, je tedaj dobila ime Pri ruskem carju in ga nosi še danes. Ni pa danes več mlina na Gradaščici na Koleziji, na mestu današnjega kopališča, kamor je car pet dni zaporedoma hodil na malico na kislo mleko in ajdov kruh. Mlinarica ga je pogostila brez plačila, nato pa po zadnjem njegovem obisku našla bogato plačilo za gostoljubnost.
