Modernejši izraz za meščanstvo je buržoazija (burgus, francosko bourg pomeni »grad«, »mesto«). Ta izraz je splošno razširjen, vendar je sčasoma dobil zlasti v politični rabi slabšalni prizvok, posebno kadar naj bi označeval (velike) kapitaliste. Tudi izraz malomeščanstvo je pejorativna oznaka za različne, nenatančno opredeljene načine mišljenja in življenja.
Segmenti meščanske identitete slonijo na meščanskih vrednotah. Izhajajo iz meščanskih lastnosti in idealov, ki jih niso izumili meščani sami, temveč so v dobršni meri povzeti iz razsvetljenskega izročila, liberalnih idej in razvojem kapitalizma. Meščanstvo zaznamujejo v psihološkem smislu individuum, individualizem in indiviuacija.[1] Kljub temu, da se danes z večino definicij o meščanstvu in njegovih vrednotah strinjamo, meščanstvo ne predstavlja nobene družbene ali katerekoli druge kategorije več, saj ga teoretično ni več.
Slovenski izraz za mesto je podobno kot v poljščini in češčini nastal po nemški besedi Stadt (v prvotnem pomenu Statt, Statte, »kraj«, »mesto«), v drugih slovanskih jezikih pa je nastal iz oznake za utrjen kraj (grad) ali pa pod vplivom madžarskega izraza vir, varos.[2] Znano je, da slovenščina v primerjavi z mnogimi drugimi jeziki (ki izhajajo iz latinskega civis v pomenu rimskega meščana) loči med meščanstvom in državljanstvom. V fevdalni dobi gre pri meščanstvu za pravni in socialni pojem.[3]
Ljubljana, pomembno srednjeveško središče
Ljubljana je dobila mestne pravice (postala mesto v pravnem smislu) leta 1243, po nekaterih mnenjih pa celo že prej. Ljubljana je bila že v srednjem veku najpomembnejše kulturno središče in je vplivala tudi na širši teritorij svojega zaledja.
Meščanstvo je bilo privilegiran družbeno-socialni sloj mestnega prebivalstva. Nastajati je začelo z nastankom mest in se potem na specifičen način razvijalo.[4] Meščanstvo označujejo določene poklicne dejavnosti, premoženjska sestava, miselnost in način življenja. Poklicna dejavnost, gosta naseljenost in druge okoliščine so vplivale, da se je meščanstvo tudi po načinu življenja ločevalo od plemstva, revnejših mestnih prebivalcev in seveda od kmetov. To se je sprva kazalo v večji pismenosti, posebej pa je bilo to vidno v oblačenju.
Meščani se ozirajo proti plemstvu
Ob prehodu iz srednjega v novi vek so se začele rahljati meje med družbenimi skupinami, zato se je bogato meščanstvo skušalo izenačevati s plemstvom. To se je kazalo v noši, zabavi, obnašanju, komuniciranju, odnosu do umetnosti, literaturi in želji po večji izobrazbi. To izenačevanje so skušali preprečiti, vendar se vse skupaj ni obneslo.
Na drugi strani je postajal vpliv meščanske kulture čedalje močnejši in se je širil na podeželje. V 18. stoletju se je nadaljevalo prenašanje kulturnih dejavnosti iz samostanov, gradov in plemiških dvorcev tudi v meščanske kroge, tako da je bila nastajajoča socialna kultura v dobršnem, celo največjem delu meščanska.
Zmaga meščanske miselnosti
Meščanstvu je dala pečat francoska revolucija, ne glede na meščansko barvo. Francoska revolucija je bila v resnici zmaga meščanske mentalitete in liberalizma. Meščanski način življenja po francoski revoluciji zlasti v prvi polovici 19. stoletja je začel odločati pri oblikovanju kulturnih vzorcev, standardov.
Tipičen meščanski slog je bil bidermajer. Kultura bidermajerja ponazarja zavest o samem sebi pri meščanstvu, ki so mu postali poslovni uspeh, družina, občutje in narava temelj identitete. Bidermajer je srednjeevropska meščanska kultura, vezana predvsem na nekdanjo Avstrijo in Nemčijo med dunajskim kongresom leta 1815 in marčno revolucijo 1848. Njegovi odmevi se kažejo do konca 19. stoletja, ki ga ne imenujemo zastonj (klasično) stoletje meščanstva.
S sociološkega vidika je bidermajer omejen na srednje- in malomeščanstvo ter izraža njegove življenjske norme in ideale, kot so patriarhalno družinsko življenje, njegov intimni, dobrodušni ter naivni domačnostni svet. Kasneje je začelo posnemati meščane celo plemstvo, kar se je odražalo predvsem v njihovi materialni kulturi, vendar je plemstvo še ohranilo nekaj svoje identitete. Med svetovnima vojnama je postala meščanska kultura celo splošni ideal, ki se mu je začela pospešeno prilagajati tudi kmečka kultura.
Mesta spremenijo svoj značaj
Meščanska naselja so se začela v 19. stoletju po pravnem statutu izenačevati z drugimi. Po marčni revoluciji je prevladala zahteva po enakosti pred zakonom, zato je mesto spremenilo svoj značaj iz pravnega zatočišča v gospodarsko-socialno obliko. Zanj je bila še naprej značilna neagrarna dejavnost. Pomembno je, da je meščanstvo bilo in da je imelo zavest o sebi. Vsak kraj je imel svojo samozavest, strukturo meščanstva in vse to je bilo posebej naglašeno tudi v Ljubljani.
Njegova sestava je bila zelo raznolika: poleg maloštevilnih podjetnikov (med njimi je bilo celo nekaj kapitalistov) in drugega gospodarskega meščanstva (trgovcev in višjega trgovskega osebja, posojilodajalcev, zakupnikov graščin), se je vedno močneje uveljavljalo izobrazbeno meščanstvo (državni uradniki, svobodni poklici, učitelji, zdravniki, inženirji).[5] V vseh teh skupinah se je povečal pritok s podeželja.
Tudi meščani, ki jim je že prodaja državnih gospostev od konca 18. stoletja naprej olajšala nakup gospoščin, so še bolj kot prej vlagali denar v gradove, zemljiške rente in po zemljiški odvezi celo v kmetijska zemljišča. Posebno na Kranjskem, denimo, je bilo v meščanskih rokah precej gradov.
Vse to je vodilo h klasični, a pomanjkljivi definicij o meščanstvu, ki pravi da je le-to vodilna plast v mestih in trgih oziroma da meščanstvo označujejo določene poklicne dejavnosti, premoženjska sestava, miselnost in način življenja. Poklicna dejavnost, gosta naseljenost in druge okoliščine so vplivale, da se je meščanstvo tudi po načinu življenja ločevalo od plemstva ali od revnejših mestnih prebivalcev in seveda od kmetov. To se je sprva kazalo v večji pismenosti, posebej pa je bilo to vidno v oblačenju. Bogato meščanstvo se je skušalo izenačevati s plemstvom, kakor hitro so se začele rahljati meje med družbenimi skupinami.
Vloga dobre izobrazbe
Pomembno možnost vzpona v meščanskost so dajale ustanove za izobraževanje – gimnazije in univerza. Meščanskost naj bi torej v prvi vrsti pomenila »kulturo«, nekakšen kulturno izoblikovan habitus, skupno prizadevanje določenega načina mišljenja in vedenja. Socialna konfiguracija, ki se je približno ujemala s privilegirano volilno pravico v mestih in trgih po letu 1861, so sestavljali bankirji in veletrgovci, industrijski podjetniki, tehniki in inženirji, advokati, zdravniki, profesorji, učitelji, vodilni nameščenci in uradniki. Njihova enotnost se je izražala v skupnem kredu, ki je v bistvu temeljil na razsvetljenstvu in na veri v racionalno razlago in obvladljivost sveta.
Meščanski habitus posreduje predstave o sebi in samozavest, ki je definirana z uporabo materialnih dobrin, z odnosom do miselnih vrednot in uporabo kulturnih vedenjskih vzorcev, ki ustvarjajo, sestavljajo celoto življenjskega sveta. Meščanska kultura se na zunaj izraža v svojih lastnih oblikah in normah, »kulturi« pa pripisuje dvojno funkcijo. Pojavlja se kot model identitete in tudi kot sredstvo raziskovanja.[6] Meščanstvo je bilo v tem obdobju gonilna sila razvoja v vsej Evropi.
Rast slovenskega meščanstva
Tako ljubljanski kot drugi slovenski meščani in podeželani so v določenem obdobju, ko na Slovenskem ni bilo univerze, študirali večinoma na Dunaju ali v drugih evropskih mestih. Ljubljana je bila ob koncu 19. stoletja še vedno zelo ambivalentno mesto. Stoletja glavno mesto Kranjske in sinonim za Slovenijo. Nemška manjšina, ki je živela v Ljubljani, je bila v gospodarskem, političnem in kulturnem pogledu pomembna in vplivna, čeprav je bilo njeno število sorazmerno majhno. Leta 1900 je bilo v Ljubljani 36.547 prebivalcev, od tega je govorilo izključno nemško 5.423 ljudi.
Slovensko meščanstvo se je v zadnjih desetletjih 19. stoletja gospodarsko in politično okrepilo in po zgledu Dunaja in Prage začelo preoblikovati Ljubljano v moderno prestolnico. Po potresu leta 1895 so dodatno gradili številne mogočne stavbe, pa tudi vile z vrtovi na obrobju mesta.
Meščanstvo 19. stoletja je povezano s kapitalom in politično močjo. Če govorimo o slovenskih deželah, gre za industrijsko manj razvite predele večetnične Avstrije. Provincialno meščanstvo Avstrije je obstajalo in spadalo v okvir nemškega (uporaba jezika, ne nacionalne zavesti) kulturnega prostora, ki mu pripadajo tudi “naši” kot na primer Trubar, Vodnik, Kopitar, Prešeren in zaobjema krog državic Svetega rimskega cesarstva. Ko pa govorimo o slovenskem meščanstvu, je ta kot nacionalno zaveden del meščanstva (pustimo deželno zavest, ki je podpirala cesarske in nemškonacionalne usmerjene kroge tudi zunaj Avstrije po Frankfurtskem zboru) moral šele nastati. Slovenci so bili “razdeljeni” po starih srednjeveških deželah, z novo narodno-jezikovno zavestjo in politično ambicijo, ki je imela namen združiti slovensko govoreče prebivalce pod enoten upravni okvir, pravno enakopravnost na vseh nivojih ter svoje šolstvo vse do univerze. Kultura je tukaj predstavljala pomemben segment. V tem se razlikuje slovensko meščanstvo 19. stoletja od italijanskega in nemškega (nem. Bildungsbürgertum), ki sta že ustvarili svojo državo (Nemci celo v dveh državah), akumulirala industrijsko proizvodnjo, ter ustvarjala enoten natio iz različnih etnij in jezikovnih okolij (toskanščina postane norma za italijanski knjižni standard), slovenski del meščanstva (ki je dejansko gonilo slovenske ideje do prve svetovne vojne) pa se je moral “boriti” tako z dvorom, v parlamentu, kot znotraj dežel (šele Ivan Hribar uvede dvojezične napise v Ljubljani) za gospodarsko, politično, narodno in jezikovno enakopravnost.
V mestnem okolju je polagoma rasel nov svet, ki ni bil vezan na kmečko delo. A prebivalstvo v mestih je bilo v veliki meri neslovenskega izvora. V razvijajoči se industrijski družbi se je slovensko delavstvo soočalo s svojimi težavami, njegov obstoj pa je temeljil na fizičnemu delu. Vse socialne težnje je delavstvo utemeljevalo na izreku »Delu čast in oblast!«. Ozki okviri za preživetje, vezani v glavnem na fizično delo, so narekovali tudi družbene odnose, in na njih utemeljen skladen način življenja.[7]
V mestih in trgih sta se ta družbeni red in vrednostni sistem že dolgo pred drugo svetovno vojno začela spreminjati in umikati novim vzorcem, ki jih je prinašalo in terjalo tržno gospodarstvo. Pravega meščanstva z bistveno drugačnimi vrednotami pri nas še ni bilo zaslediti. Naša največja mesta so imela vse do prve svetovne vojne močno tujo manjšino, nekatera celo večino, vsa pa večinsko gospodarsko moč v neslovenskih rokah.[8] Vendar je tudi ta večina živela in delovala po malomeščanskih vzorcih, ki so odsevali šele prve skromne začetke modernega tržnega gospodarstva. Meščanstva s protestantsko kalvinistično vrednostno usmerjenostjo in gospodarsko askezo pri nas sploh nismo poznali. Po koncu prve svetovne vojne pa se je tudi ta del neslovenskega mestnega prebivalstva, ki naj bi bil jedro in nosilec sodobnega meščanskega duha, večinoma umaknil v svojo matično domovino.
Slovensko meščanstvo, zasnovano na moči sodobnega tržnega gospodarstva, se je začelo opazno razvijati šele med obema svetovnima vojnama in še to dokaj počasi. To meščanstvo v glavnem ni imelo meščanskih korenin, razen sorazmerno skromnega deleža intelektualcev iz upravnopravnega in kulturno-prosvetnega področja; pa še to se je razvilo bolj ali manj šele v drugi polovici 19. stoletja.
Tako so bila naša nastajajoča mesta predvsem upravnopolitična in kulturno-prosvetna središča, ne pa tudi žarišča gospodarske moči, saj je ta takrat šele počasi nastajala. Družbena dogajanja v tem obdobju praviloma niso izhajala iz gospodarsko-poslovnih in tehnoloških izzivov ali nesporazumov, pač pa so se rojevala, četudi je šlo za izrazito politična vprašanja, v intelektualnih krogih in bila ideološko zasnovana.
To intelektualistično meščanstvo se je vrednostno napajalo pretežno iz religioznih izhodišč, samo delno iz laičnih izvorov evropskega liberalizma; drugi izvori so zanemarljivi, tudi socialistični. Njihovo skupno ozadje pa je vsem enako: vrednote slovenskega podeželja, iz katerega so večinoma vsi neposredno izšli. Patriarhalni način življenja na podeželju se je zaradi vdiranja novih vzorcev iz bolj razvitega okolja začel rahljati, mesto pa, razen izrazito intelektualnih krogov, ni dosti odstopalo od vrednostnih izhodišč podeželja. Tako mesto kot podeželje je oblikovala ista vrednostna tradicija.
Socializem ustavi razvoj meščanstva
Slovenci so največjo družbeno diferenciacijo v materialnem smislu dosegli prav z meščanstvom, ne glede na nekatere razvojne posebnosti. Slovensko meščanstvo[9] doseže vrh v tridesetih letih 20. stoletja, tik pred drugo svetovno vojno. Ta vrh bi gotovo presegli in nadgradili, če ne bi prišlo do socialistične revolucije. Socializem je v meščanstvu spoznal najhujšega razrednega sovražnika in temu primerno proti njemu tudi ukrepal. Meščanstvo in t.i. meščanske vrednote, so bile najprej nezaželene, nato postavljene na stranski tir in sčasoma skoraj docela izničene. Stare vrednote, tradicije in običaje so uničili do te mere, da so v večji meri propadle in zamrle. Po vojni so mnoge pobili, pozaprli, mnogi so se izselili, druge so razlastili, nekateri so šli v partijo in s tem (nekateri tudi nehote) izdali meščansko tradicijo, z njo pa predvsem smisel meščanske etike, ki pomeni individualizem in liberalizem.
_________________________________
[1] Ovsec, Damjan J., O meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej – psihološkem pojmu, Interdisciplinarna interpretacija, Etnolog 4 (LV), Ljubljana, 1994.
[2] Vilfan, Sergij, Ljubljana. V: Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, Zgodovinski časopis 26,1972, str. 299-316.
[3] Žontar, Jože, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. st. na dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine, Zgodovinski časopis 10/11, 1956/57, str. 32-121.
[4] Prvi, ki je obširno pisal o ljubljanskem meščanstvu, je bil Ivan Vrhovec, ki je v svojem delu Ljubljanski meščanje med drugim obravnaval tudi pogoje za sprejem v meščanstvo in naštel tudi nekatere pravice in dolžnosti ljubljanskih meščanov.
[5] Ovsec, Damjan J., Uvod, od argonavtov do metropole, Ljubljana skozi stoletja, V: Bela Ljubljana: zgodbe iz slovenske prestolnice, Stanonik, Marija (ur.), Kmečki glas, Ljubljana, 2001, str. 21.
[6] Prav tam, str. 24.
[7] Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011, str. 33.
[8] Prav tam, str. 36.
[9] Občinska zakonodaja od leta 1862 ureja domovinstvo kot pripadnost občini enotno za vse občine. Pojem meščanstva je ohranila v mestih in trgih. V meščanstvo je bil sprejet, kdor je plačal takso. S tem je imel pravico do uživanja storitev tistih meščanskih ustanov in zavodov, ki so biti včasih namenjeni zgolj meščanom. Takso je bilo treba plačevati do razpada Avstro-Ogrske. V kraljevini Jugoslaviji je meščanstvo pomenilo posebno, izjemno vrsto domovinstva, sicer pa ni bilo več posebna pravna kategorija. Ostalo je le še kot gospodarsko-socialna kategorija. V socialistični Jugoslaviji je bilo dokončno odpravljeno. Na Slovenskem je bila kontinuiteta meščanstva prekinjena s socialistično revolucijo.
Literatura
- Ovsec, Damjan J., O meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej – psihološkem pojmu, Interdisciplinarna interpretacija, Etnolog 4 (LV), Ljubljana, 1994.
- Vilfan, Sergij, Ljubljana. V: Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, Zgodovinski časopis 26,1972, str. 299-316.
- Žontar, Jože, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. st. na dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine, Zgodovinski časopis 10/11, 1956/57, str. 32-121.
- Ovsec, Damjan J., Uvod, od argonavtov do metropole, Ljubljana skozi stoletja, V: Bela Ljubljana: zgodbe iz slovenske prestolnice, Stanonik, Marija (ur.), Kmečki glas, Ljubljana, 2001.
- Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011.