Teorija modernizacije pojasnjuje proces modernizacije družbe. Modernizacija se nanaša na model postopnega prehoda iz predmoderne ali tradicionalne v moderno, sodobno družbo. Teorija poskuša identificirati družbene spremenljivke, ki prispevajo k družbenemu napredku in razvoju ter razložiti proces družbene evolucije. Teorija je sicer predmet kritik tako marksizma kot ideologije prostega trga, teoretikov svetovnih sistemov, globalizacije in teorij soodvisnosti, vendar teorija modernizacije ne poudarja le procesov sprememb, temveč tudi odzive na te spremembe. Obravnava notranjo dinamiko ob sočasnem obravnavanju socialnih in kulturnih struktur. V skladu s teorijo modernizacije se tradicionalne družbe razvijajo ob sprejemanju modernih praks. Zagovorniki teorije modernizacije trdijo, da so moderne države bogatejše in močnejše, njihovi državljani svobodnejši ter uživajo višji življenjski standard.
Zgodovinarji povezujejo modernizacijo s procesi urbanizacije in industrializacije, kot tudi širjenje možnosti izobraževanja. V sociološki kritični teoriji je modernizacija povezana s procesom racionalizacije. S porastom modernizacijskih procesov postaja tudi posameznik vse bolj pomemben, ki postopoma nadomešča družino oziroma skupnost kot temeljno enoto družbe.
Pomemben vpliv razsvetljenskih misli
Ideja modernizacije je relativno nova. Temeljni principi izhajajo iz ideje o napredku, ki nastane v 18. stoletju z razvojem razsvetljenske misli, po kateri se lahko ljudje sami razvijejo in spreminjajo družbo. Po tezah francoskega filozofa de Condorceta lahko tehnološki napredek in gospodarske spremembe omogočijo spremembe moralnih in kulturnih vrednot[1]. Condorcet je bil prvi, ki je opozoril na povezavo na eni strani med gospodarskim in socialnim razvojem ter na drugi strani možnost stalnega napredka in izboljšanja človeških razmer. Logika takšnega razmišljanja pomeni, da so nenehno potrebni procesi izboljšave, ki bi dohajali spreminjajoči se svet. Poleg tega Condorcet zagovarja tehnološki napredek kot sredstvo, ki omogoča ljudem nadzor nad okoljem z utemeljitvijo, da tehnološki napredek v končnem smislu spodbudi tudi socialni napredek.
Teorija modernizacije se je še naprej razvijala 19. stoletju, še posebej priljubljena pa je bila sredi 20. stoletja. Poleg socialne strukture in razvoja družb je francoski sociolog Émile Durkheim razvil koncept funkcionalizma, ki poudarja soodvisnost družbenih institucij ter njihove interakcije pri ohranjanju kulturne in družbene enotnosti. V svojem najbolj znanem delu De la division du travail social (O delitvi družbenega dela) opisuje mehanizme vzdrževanje družbenega reda in načine prehoda primitivnih družb v bolj gospodarsko razvite industrijske družbe. Durkheim je predlagal znotraj kapitalistične družbe kompleksno delitev dela in potrebno gospodarsko regulacijo za vzdrževanje tega reda. Pri tem je poudaril, da večji preskok iz primitivnega družbenega reda v bolj napredno industrijsko družbo lahko doprinese krizo in nered. Zato je nadaljne razvijal idejo družbene evolucije, torej razvoj družb in kultur skozi čas, ki je podobna biološki evoluciji s sklicevanjem na razvoj posameznih komponent. Tako kot živi organizmi gre družbeni napredek skozi več faz, ki se običajno začne na osnovni ravni in razvija v smeri večje zapletenosti organiziranosti.[2] Družba se prilagaja okolju ter je v interaktivnem odnosu z drugimi družbami, kar dodatno prispeva k napredku in razvoju. Sociološka misel 19. stoletja se je razvila deloma kot reakcija na probleme povezanih z modernostjo, kot so industrializacija in proces racionalizacije.
Koncept racionalizacije je po nemškem sociologu Max Webru najpomembnejši dejavnik modernizacije in rast racionalnosti velja za ključno vrednoto. Običajno racionalnost označuje univerzalno dosegljivo logiko, ki podpira premislek v določeni družbi, zaradi tega pa je po mnenju večine teoretikov nujna za proces modernizacije. Racionalnost omogoča ljudem misliti na nove in inovativne načine; inovativnost je v sokoraku z modernizacijo. Po Webrovi teoriji države ima vsaka država edinstveno pot razvoja in napredka. Država, ki želi postati bolj razvita, je notranja in zunanja stabilnost (suverenost) bistvenega pomena. Teorija v bistvu implicira obratno sorazmerje med svobodo zasebne lastnine in modernizacijo družbe. Z državnim omejevanjem in posredovanjem lahko kapitalistična ekonomija bolje deluje prav zaradi povečane produktivnosti, ki podpira notranjo modernizacijo družbe.
Tradicija ovira gospodarsko rast in napredek
Po drugi svetovni vojni je politična sociologija razvila teorijo modernizacije kot proces družbenih sprememb, ki je potreben zato, da manj razvite družbe pridobijo lastnosti in strukturo razvitih družb. Ta teorija temelji na klasičnih vrednotah zahodnoevropske civilizacije, kot so politični pluralizem in demokracija, tržno gospodarstvo in zasebna lastnina, prosti pretok prebivalstva ter svobodno preoblikovanje kulturnih vrednot in pravil obnašanja.[3] Za moderno družbo[4] je značilen proces modernizacije, s čimer se vzpostavlja prehod iz tradicionalnih oziroma predmodernih družb v moderno oziroma industrijsko družbo.
Prve moderne družbe, za katere so značilne precej hitre družbene spremembe na vseh področjih, umeščamo v čas nastanka kapitalistične proizvodnje, oziroma industrializacije. Industrializacija povzroči visoko družbeno delitev dela, visoko stopnjo družbene mobilnosti, urbanizacijo, visok nivo izobrazbe, sekularizacijo verskih prepričanj, sprejemanje inovacij itd. Poleg tega je za to obdobje značilna opustitev tradicionalnih nazorov, ki jih nadomesti ideja napredka. Moderna družba tudi ruši različne vrste tradicij in jih zamenjuje z novimi oblikami življenja. Vse to pa zahteva od posameznikov sprotno prilagajanje in spreminjanje tako lastnega početja kakor vrste družbenih odnosov in dejavnosti.
Razvoj, napredek in modernizacija so postali temeljni postulati sodobnosti. Države, ki jih smatramo za sodobne, naj bi bile tudi razvite, imele naj bi višji ugled v mednarodni politiki ter več možnosti ekonomskega sodelovanja z drugimi državami. Obseg razvitosti narekuje moč in pomen na mednarodni ravni. Klasična teorija modernizacije vidi tradicijo kot oviro za gospodarsko rast. V imenu družbenega napredka je nasilna, radikalna oziroma revolucionarna sprememba tradicionalne družbe vredna družbenega razvoja. Veliko tradicionalnih družb naj bi bilo pogosto uničenih prav v imenu napredka, vendar do obljubljene prednosti ni prišlo, saj se je ponekod ekonomski razkorak še povečal.
Kritike teorije modernizacije
Teorija modernizacije je danes deležna številnih kritik, predvsem zato, ker je pojem modernizacije neposredno povezan s pozahodnjenjem (vesternizacije) oziroma sprejemanjem vrednot in modelov Zahoda. Model modernizacije družbe zahteva namreč uničenje avtohtone kulture s pojavom bolj zahodne družbe. Po drugi definiciji pa je modernost povezana s časovno komponento, torej sedanjostjo, zato je vsaka obstoječa družba sodobna. Teorija modernizacije je prav tako deležna kritik evropocentrizma, ki ga poganjajo industrijska in francoska revolucija ter nacionalna emancipacija v preteklih dveh stoletjih. Antropologi gredo v kritiki še korak dalje, saj menijo, da modernizacija ni zgolj evropocentrična temveč gre za celovito prevzemanje zahodnega družbenega in kulturnega modela. Zagovorniki teorije modernizacije pa kot protiargumente navajajo izboljšanje življenjskega standarda, infrastrukture, možnosti izobraževanja ter večje gospodarske priložnosti.
Ideje o modernizaciji pa ne pomenijo le družbenih predstav temveč dejansko preoblikujejo življenja ljudi.[5] Z razvojem družbe se je začelo spreminjati tudi vsakdanje življenje ljudi, njihovo obnašanje, doživljanje in čustvovanje. Življenjski svet se je začel postopoma ločevati od družbenega sistema in postajal podsistem zasebnosti. Z osvoboditvijo ljudi od tradicionalnih fevdalnih vezi je v ospredje stopil individualizem, ki je poudarjal avtonomnost in originalnost. Individualizirani posamezniki se sicer osvobajajo tradicionalnih vezi, vendar pa po drugi strani postajajo vse bolj odvisni od pritiskov drugih socialnih institucij, predvsem trga delovne sile, izobraževalnega sistema, birokratskih organizacij itd.[6]
Proces modernizacije v komunističnih državah
Zaradi poudarjanja evropocentrizma in konstitutivnih dejavnikov demokracije so modernizacijo vladajoče komunistične partije v glavnem odklanjale. Jugoslovanska Zveza komunistov je zagovarjala stališče, da je treba na proces modernizacije gledati kot na pluralizem različnih in tudi nasprotujočih si načinov modernizacije. To je pomenilo, da je zgrešeno govoriti o kapitalistični oziroma zahodnoevropski obliki modernizacije kot edini in obvezni poti k moderni industrijski družbi. Po njenem so bile še druge poti, ki so jih upravičeno izbrale socialistične države in države nerazvitega tretjega sveta. V teh državah je modernizacijski proces potekal v posebnih pogojih, šel skozi drugačne faze in zasledoval drugačne vrednote. Strinjala se je, da je v vseh državah ne glede na zgodovinsko izhodišče in družbeno politično ureditev odločilna vloga pri trganju vezi z zastarelo gospodarsko strukturo pripadla industrializaciji.[7] Modernizacijo produkcije je v socializmu definiral predvsem tehnični razvoj.[8] Projekt zgodnje industrializacije so po drugi svetovni vojni v roke prevzeli inženirji socialistične ideologije.[9] Vendar pa ta proces ni bil enoten, temveč se je razlikoval glede uporabljenih sredstev, vzpostavljenih odnosov in razmerij ter zastavljenih ciljev.[10]
Splošni družbeni modernizacijski procesi so manj otipljivi in vezani na neposredne letnice. Oblasti so jih leta 1945 začele izvajati na revolucionaren način, uresničitev nekaterih pa je trajala desetletja. Modernizacija je bila v času socialistične Jugoslavije predstavljena enoznačno kot vsakodnevni veliki skupni dosežki, ki naj bi razkrivali naprednost delavskega samoupravljanja in bili ljudem v ponos. Da bi celoviteje razumeli modernizacijo socialistične Jugoslavije, jo je potrebno razlagati iz večih vidikov. Sociološko gledano je šlo za avtoritarni režim, ki je deloma blokiral modernizacijo zaradi politične kulture v katerem središču vlada komunistična partija in karizma njenega vodje. Modernizacija se postopoma razvije v blokado razvoja, kult največjega jugoslovanskega sina in antifašizma pa v brezkonkurenčno in trajno oblast komunistov. Ni govora torej o razklanosti jugoslovanskega socializma, temveč o notranji napetosti med avtoritarnim in demokratičnim, med tradicionalnim in modernizacijskim in med karizmatičnim in racionalnim.[11] Avtoritarnost je sobivala z modernizacijo, jo spodbujala ali zavirala, vendar sta bili obe komponenti neločljivo povezani.
V ospredju je bil gospodarski vidik
V socialističnih družbah, ki so se konstituirale kot tranzicijske družbe, ima modernizacija ključno vlogo: družbe naj bi popeljala v boljšo in modernejšo prihodnost. Vsaka modenizacija vpeljuje svoje predstave racionalnega sveta. Razprave o modernizaciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, urbanizacijo in družbeno politični razvoj v socialističnem duhu.[12] Ko so jugoslovanski politiki in strokovnjaki govorili o procesu modernizacije, so predvsem mislili na njen gospodarski vidik. Obravnavali so jo kot prestrukturiranje gospodarske sestave družbe, posodobitev načina gospodarjenja in kot prizadevanja za oblikovanje samostojnega nacionalnega gospodarstva, ki je samo sposobno zagotoviti tekočo proizvodnjo in razvoj. Gospodarski načrtovalci so pojem modernizacija začeli uporabljati na začetku šestdesetih let. Kot sinonim za kontinuirano industrializacijo je v naslednjih letih hitro pridobival na pomenu. Industrializacijo so razumeli v njenem širšem pomenu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvodnih zmogljivosti še kot uvajanje sodobnih znanstvenotehničnih in tehnoloških dosežkov, izpopolnitev organizacije, kadrov in poslovanja.[13]
Jugoslavija postane najbolj zahodni rob vzhodnega sveta
Razprave o socialistični modernizaciji je sooblikoval diskurz gospodarske politike o »razvitih in nerazvitih«. Po koncu druge svetovne vojne je veljalo splošno prepričanje, da je bila Slovenija – že tako gospodarsko najrazvitejši del države – v vojni najmanj prizadeta.[14] Federalni center je zahteval, da je Slovenija denarna, materialna in druga sredstva, npr. strokovnjake, namenila v druge predele Jugoslavije. Reorganizirana gospodarska politika je gledala na državo Jugoslavijo kot na celoto; razviti so po takšni logiki dajali nerazvitim.[15] Povojna jugoslovanska oblast si je zadala za cilj vse tisto, česar predvojni kraljevi režim ni zmogel oziroma hotel izvesti: agrarna reforma, nacionalizacija gospodarstva, pospešena obnova in industrializacija, ločitev cerkve od države.
V skromnih povojnih razmerah so skušali zagotoviti večjo socialno in zdravstveno zaščito, varstvo otrok, enake možnosti pri šolanju za vse sloje prebivalstva in žensko enakopravnost, vključno z vpeljavo splošne volilne pravice. Vzgoja in izobraževanje, vključno z univerzo, sta bila dostopna vsem, a ideologizirana. Nekje sredi petdesetih let, brez konkretne letnice, je večina Jugoslovanov že živela od industrije in ne več od kmetijstva. Titu je Jugoslavijo in Slovenijo v petdesetih in kasnejših letih uspelo pripeljati na najbolj zahodni rob vzhodnega sveta. Omogočil je poseben, vmesni položaj med vzhodom in zahodom.[16]
Posebnost tega preskoka iz pol ruralne v moderno evropsko potrošniško družbo je še dodatno zaznamovana s tem, da ga je v veliki meri in istočasno s poskusom socialne revolucije sprožila in pospeševala komunistična ideologija ter s tem v izjemno veliki meri prispevala k socialnim spremembam in pretresom, ki so mu sledili. Eno ključnih vprašanj pa ostaja, kako hitro, do kakšne mere in če sploh bi do preskoka v resnici prišlo tudi brez posega komunistične partije, ki si ga ta še danes pripisuje kot svojo veliko zgodovinsko zaslugo. V marsičem je namreč partija ta razvoj sprožila in tudi pospeševala, a tudi zavirala, če je prihajal v nasprotje z njenimi ideološkimi zmotami. Tako je z vso močjo in celo policijsko podporo preprečevala tehnološko preobrazbo zasebnega kmetijstva, kar ji je kmalu tudi uspelo in je s tem popolnoma spremenila življenje na podeželju in posredno spremenila celotno demografsko sestavo vse Slovenije.[17]
Razvoj, tudi tehnološki, je neposredno podredila državi in tako zasebni interes in gospodarsko pobudo nadomestila s kriterijem upravne primernosti. Tako je ob sicer utemeljeni želji in potrebi, da razvoj čim bolj pospeši in premaga zaostajanje na tehnološkem področju, zavrla razvoj prav na področju, kjer je osebna pobuda odločilnega pomena za napredek. Razlike nasproti hitreje se razvijajočim zahodnim sosedom kljub sorazmernemu napredku niso zmanjšali, ampak jo celo povečali.[18]
Državna lastnina, plansko gospodarstvo, industrializacija, …
Komunisti, ki so po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji prevzeli politično oblast, so si na gospodarskem področju zastavili ambiciozen srednjeročni cilj. Napovedali so, da mora jugoslovansko gospodarstvo že v nekaj naslednjih letih napredovati do stopnje, ki bo primerljiva z gospodarstvi srednje razvitih evropskih držav. Svoj optimizem in prepričanje, da je ta cilj realen in uresničljiv, so gradili na preizkušeni sovjetski razvojni teoriji in praksi. Slednja je temeljila na državni lastnini, centraliziranem planskem gospodarstvu ter na kontinuirani, pospešeni in enostranski industrializaciji. Enostranski zato, ker je predpostavljala hitrejši razvoj ključnih panog težke industrije, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ali proizvajalna in prometna sredstva.
Zagovorniki te teorije so verjeli, da se bo s »pospešenim naraščanjem« odločilnih industrijskih panog socialistična država pretvorila v gospodarsko in vojaško močno državo, ki bo popolnoma samostojna in neodvisna od »samovolje« svetovnega komunizma, kar je bil tudi njihov prvi med najpomembnejšimi cilji.[19]
Vzpon potrošniške družbe
Vzpon potrošniške družbe v Evropi se pogosto povezuje z amerikanizacijo evropskih ekonomij po drugi svetovni vojni, čeprav njene korenine segajo v 19. stoletje ob sočasnem razvoju kapitalizma.[20] Ameriško potrošništvo je nastalo sicer kot posnetek evropskega, sam koncept ameriške potrošniške družbe pa je prevladal v 20. stoletju prav zaradi ameriške ekonomske in politične nadvlade.[21] Zaradi skupnih korenin in medsebojnih prepletov Evrope in Združenih držav Amerike v 20. stoletju, je izraz potrošništvo neločljivo povezan ne samo z amerikanizacijo, temveč tudi z pozahodnjenjem oziroma vesternizacijo, saj se je potrošniška družba razvila po vsem svetu pod evropskim in ameriškim vplivom.[22]
Odgovor na vprašanje, zakaj in v kakšnih pogojih je prišlo do potrošniške revolucije, je na splošno sprejet odgovor večine teoretikov, da je potrošna revolucija in potrošna kultura vzporedni pojav ekonomskim spremembam.[23] Šele ekonomske in politične spremembe naj bi omogočile, da je množična potrošnja začela nadomeščati elitno potrošnjo. Za razumevanje sodobnega potrošništva je namreč potrebno »…razlikovati med porabniško revolucijo v Britaniji 18. stoletja, ko začne ekonomsko, ne pa še v celoti tudi ideološko vladajoči razred kapitalistov v potrošnji ceniti vedno novo in razširi potrošnjo blaga v nove družbene sfere, zlasti z luksuzne potrošnje na vsakdanje življenje, in potrošnjo novega ideološko legitimira, pa med zgodovinskim obdobjem druge polovice 19. in začetka 20. stoletja, ko so ustvarjeni produkcijski, demografski, komunikacijski in socialni pogoji za množično produkcijo in distribucijo blaga za široko porabo, in končno obdobjem, ko porabništvo, vsaj v razvitih deželah, zajame tudi delavski razred, katerega potrošnja je bila doslej pretežno omejena na nujne življenjske potrebščine.«[24]
Evropska potrošniška družba je doživela razcvet po drugi svetovni vojni, ko je ameriški koncept »usmerjanja prostega časa v užitek, počitek in potrošnjo« popolnoma osvojil zahodnoevropske države.[25] Množična potrošnja je postala osrednjega pomena v modernem kapitalizmu v Evropi šele sredi 20. stoletja, v ZDA pa nekoliko prej. Pri razvoju množične potrošnje po letu 1945 so prevladovale Združene države, ti modeli potrošnje pa so nato vplivali na Evropo. V tem času pride prvič do množične produkcije dobrin, do uveljavitve nakupovanja kot najpomembnejše dejavnosti v prostem času, do razširjenja različnih oblik nakupovanja, do naraščanja, stilizacije in diferenciacije prostorov nakupovanja, do zmanjševanja omejitev za posojanje denarja (kreditne kartice, potrošniški kredit), do naraščajoče pomembnosti promocije blaga, do vse večje vloge oglaševanja kot pluralnega žanra, do vse bolj razširjene oblike intenzivne produkcije.[26]
Amerikanizacija evropske družbe
Amerikanizacija družbe v povojni Evropi je povezana z Marshallovim obnovitvenim načrtom, čigar nova identiteta potrošnika je tesno povezana z ameriškim blagom.[27] Čeprav je zahodna Evropa postala skoraj enaka ZDA v potrošniški blaznosti, je Amerika pravzaprav diktirala ritem potrošništva celotno drugo polovico 20. stoletja. Potrošniška družba po ameriškemu modelu pa se je prav tako smatrala kot pomembno orožje v arzenalu hladne vojne.[28] Tako je »globalna transformacija želje«,[29] preobrazila želje posameznikov v skladu z ameriškim konceptom potrošniške družbe in sistema vrednot.[30]
Potrošništvo doživi svojo zlato dobo v petdesetih in šestdesetih letih, saj se je v tem obdobju tudi v Evropi oblikovala masovna potrošniška družba, bogatejša na Zahodu in revnejša na Vzhodu, Jugoslavija pa je bila kot v mnogočem nekje vmes.[31] Zlata doba potrošniške družbe v Evropi je bil hkrati čas vzpona življenjskega standarda v Jugoslaviji.
Jugoslavija ni bila povsem zaprta pred vplivom iz tujine in Slovenija je bila kot najbolj severna in zahodna jugoslovanska republika najbližje kapitalističnim državam – Italiji in Avstriji. Ljudje so vedeli, kakšno je stanje po svetu. Kljub propagandi o gnilem kapitalizmu in da je negativno vse, kar prihaja z zahoda, so tudi v Slovenijo prišlo ameriški filmi, hipiji, nova moda, beatlemanija itd.[32] Čeprav so sodobni teoretiki pod vplivom Theodorja Adorna ter drugih predstavnikov Frankfurtske šole razumeli potrošništvo kot produkt množične proizvodnje in kapitalizma 20. stoletja,[33] je ta produkt kapitalizma postal v Jugoslaviji del socialističnega vsakdana.
Poseben razvoj potrošništva v Sloveniji
Razvoj potrošništva v Sloveniji je potekal nekoliko drugače kot na Zahodu, saj je čas po drugi svetovni vojni, v katerem se je začelo potrošništvo množično pojavljati, imeli socialistično družbeno ureditev, za katero je veljala ideologija antipotrošništva, ki je obsojala nenasitno potrošništvo Zahoda. Edina primerna družbena praksa je bila proizvodnja, potrošnja pa negativno stigmatizirana.[34] Oblike zahodnega kapitalističnega potrošništva socializem res ni poznal, toda to še ne pomeni, da potrošništva ni bilo. »Če lahko trdimo, da je zanikanje potrošništva kot negativnega kapitalističnega pojava skupna točka vseh socialističnih držav, pa lahko za slovenski (oziroma jugoslovanski) prostor trdimo, da se je iz več razlogov (npr. relativna odprtost državnih meja na zahod) oblikoval poseben položaj oziroma, da se je potrošništvo v zahodni obliki razvilo do večje mere kot v drugih socialističnih državah.«[35] V specifičnem družbenem, kulturnem in zgodovinskem kontekstu je potrošništvo obstajalo tudi kot nakupovalni turizem »…nakupovalni turizem v času socializma je pojav oziroma rezultat spleta posebnih okoliščin (predvsem zanikanja potrošništva v socializmu v kombinaciji s pomanjkanjem osnovnih dobrin). Nakupovalni turizem v sosednje države je bil kanal za potrošništvo, ki ga socializem znotraj svojih meja uradno ni poznal.«[36]
Na spremenjeni način življenja Slovencev so močno vplivali zahodni vplivi. Slovenija je bila najbolj prozahodno usmerjeni del Jugoslavije, meji na Italijo in Avstrijo, v katerih ima tudi močne manjšine. To ji je – z izjemo prvih povojnih let – omogočalo stalne stike s tema dvema državama in s tem dajalo možnost realne primerjave standarda. Oblasti v Sloveniji so se od srede petdesetih let naprej prizadevale, da bi osebni in družbeni standard približale sosednima kapitalističnima državama. Seveda pa je sistem kljub nekaterim kapitalističnim prvinam v osnovi ostajal socialističen. Temeljil je na egalitarizmu, polni zaposlenosti, veliki socialni zaščiti, specifični socialistični ideologiji in morali. V ospredje je postavljal skupnost, ne pa posameznika. Mešanica socialističnega sistema in posnemanja zahodnih kapitalističnih vplivov je v Sloveniji ustvarila nenavadno kulturno ozračje.[37]
_____________________
[1] Marie Jean Antoine Nicolas de Caritat, marquis de Condorcet, Esquisse d’un tableau historique des progrès de l’esprit humain, 1794-1795.
[2] Družba je po Durkheimu organska celota, ki temelji na kolektivnih oblikah zavesti, ter kot taka avtonomna sfera stvarnosti, ki jo posameznik čuti kot zunanjo prisilo. Smer razvoja družbe gre proti vedno večji diferenciaciji (družbe na nižji stopnji razvoja so manj diferencirane in bolj integrirane, visoko razvite družbe pa diferencirane in z nizko stopnjo integracije in solidarnosti). Zaradi različne dinamike razvoja istočasno obstajajo družbe različnih tipov.
[3] Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, INZ, Ljubljana, str. 160.
[4] Beck, U., Družba tveganja, na poti v neko drugo moderno, Krtina, Ljubljana, 2001, str. 60.
[5] Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. Stoletju, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, str. 380.
[6] Beck, U., Družba tveganja, na poti v neko drugo moderno.
[7] Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), str. 160.
[8] Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. Stoletju, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, str. 383.
[9] Prav tam, str. 381.
[10] Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), str. 160.
[11] Kuljić, Todor, Titoizam, tri perspektive, Sečanje na titoizam, između diktata i otpora, Čigoja štampa, Beograd, 2011.
[12] Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, str. 380.
[13] Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), str. 161.
[14] Prinčič, Jože, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945–1956, Novo mesto, 1992, str. 29.
[15] Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, str. 383.
[16] Repe, Božo, Slovenija 1945-2010, Prelomna leta, prelomni dogodki, Dnevnikov objektiv, 24. 12. 2010.
[17] Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011, str. 25.
[18] Prav tam, str. 26.
[19] Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), str. 161.
[20] Stearns, Peter N., Consumerism in World History, The Global Transformation of Desire, druga izdaja, New York, London, 2006, str. 77.
[21] Prav tam, str. 40, 46.
[22] Vučetić, Radina, Potrošačko društvo po američkom modelu (jedan pogled na jugoslavensku svakodnevicu šezdesetih), str. 34-36.
[23] Luthar, Breda,Ule, Mirjana, Potrošnja: Zasebne prakse, javni užitki, ČKZ, Ljubljana, 1998.
[24] Prav tam.
[25] Duda, Igor, U potrazi za blagostanjem: o povijesti dokolice i potrošačkog društva u Hrvatskoj 1950-ih i 1960-ih, Zagreb, 2005, str. 21.
[26] Luthar, Breda,Ule, Mirjana, Potrošnja: Zasebne prakse, javni užitki.
[27] Vučetić, Radina, Koka kola socijalizam, Beograd, Službeni glasnik, 2012.
[28] Prav tam.
[29] Podnaslov knjige Stearnsa o zgodovini potrošništva.
[30] Vučetić, Radina, Potrošačko društvo po američkom modelu.
[31] Zlata dobe Evrope se v literaturi se smatra za obdobje med letoma 1945 in 1973.
[32] Vodopivec, Nina, Postsocialistična transformacija: zaključki, prelomi in kontinuitete.
[33] Cross, Gary C., Consumerism, Encyclopedia of European Social History from 1350 to 2000, vol. 5, New York, 2001, str. 77.
[34] Kos, Drago (ur) Horizonti vsakdanjega življenja, tematska številka Družboslovnih razprav, Ljubljana, 1998.
[35] Švab, Alenka, Družina: od modernosti k postmodernosti, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 2001, str. 132.
[36] Prav tam.
[37] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1999, str. 24.
Literatura
- Beck, U., Družba tveganja, na poti v neko drugo moderno, Krtina, Ljubljana, 2001.
- Bučar, France, Čas velikih sprememb, Didakta, Radovljica, 2011.
- Cross, Gary C., Consumerism, Encyclopedia of European Social History from 1350 to 2000, vol. 5, New York, 2001.
- Duda, Igor, U potrazi za blagostanjem: o povijesti dokolice i potrošačkog društva u Hrvatskoj 1950-ih i 1960-ih, Zagreb, 2005.
- Kos, Drago (ur) Horizonti vsakdanjega življenja, tematska številka Družboslovnih razprav, Ljubljana, 1998.
- Kuljić, Todor, Titoizam, tri perspektive, Sečanje na titoizam, između diktata i otpora, Čigoja štampa, Beograd, 2011.
- Luthar, Breda,Ule, Mirjana, Potrošnja: Zasebne prakse, javni užitki, ČKZ, Ljubljana, 1998.
- Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, INZ, Ljubljana.
- Prinčič, Jože, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945–1956, Novo mesto, 1992.
- Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 1999.
- Repe, Božo, Slovenija 1945-2010, Prelomna leta, prelomni dogodki, Dnevnikov objektiv, 24. 12. 2010.
- Stearns, Peter N., Consumerism in World History, The Global Transformation of Desire, druga izdaja, New York, London, 2006.
- Švab, Alenka, Družina: od modernosti k postmodernosti, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 2001.
- Vodopivec, Nina, Modernizacija in tranzicija, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. Stoletju, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana.
- Vodopivec, Nina, Postsocialistična transformacija: zaključki, prelomi in kontinuitete.
- Vučetić, Radina, Koka kola socijalizam, Beograd, Službeni glasnik, 2012.
- Vučetić, Radina, Potrošačko društvo po američkom modelu (jedan pogled na jugoslavensku svakodnevicu šezdesetih).
