Novi trg je del nekdanje srednjeveške Ljubljane, ki s svojim velikim trgom, palačami in pomembnimi ustanovami ter Plečnikovimi arhitekturnimi mojstrovinami še danes predstavlja prestižnejši predel mesta.
Zgodovina Ljubljane sega daleč v preteklost. Na pomembnem stičišču poti med Sredozemljem, Balkanom in Baltikom je prazgodovinska naselbina stala že vse od pozne bronaste dobe (14. st. pr. n. št.), še tisočletja prej so na močvirnatih tleh kraljevali mostiščarji. Naselbina je imela dobro načrtovano notranjo strukturo s politično-vojaškim sedežem na Grajskem griču in stanovanjsko-gospodarskim predelom ob vznožju hriba med Starim trgom in Prulami, ki se je verjetno nadaljeval ob reki Ljubljanici. Levi breg reke, na območju med Novim trgom, NUK in Turjaško palačo ter na Kongresnem trgu, je bil namenjen pokopavanju.
Rimski vojaški tabor in mesto Emona
V 1. st. pr. nš. št. je v naše kraje prišla rimska vojska, njej pa so sledili prvi italski trgovci z družinami, ki so se naselili v predrimski naselbini. Neposredno ob njej, na Prulah, je bila v letih 14–9 pr. n. št. zgrajena vojaška utrdba s kamnitim obzidjem in dvojnim jarkom. Tabor je bil kmalu opuščen, nadomestil pa ga je novozgrajeno mesto na prostoru današnjega Gradišča in Mirja, ki jo poznamo pod imenom Emona.
Dolga leta cvetoče mesto z okoli 3.000 do 5.000 prebivalci je od konca 2. stoletja počasi začela propadati, končni udarec pa so mu zadali napadi nomadskih plemen v 5. stoletju, bržčas na čelu s hunskim poglavarjem Atilo, ki je leta 452 mesto tudi porušil.
Srednjeveška Ljubljana
Ruševine so sčasoma postale vir gradbenega materiala za srednjeveško Ljubljano, ki je začela nastajati v okviru ljubljanskega zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov v 11. stoletju. Srednjeveško mesto so sestavljali tri mesta oziroma trgi: Stari, Mestni in Novi trg, sprva vsak s svojim obzidjem, nato predvidoma v 14. stoletju s skupnim. Ljubljana se v 12. stoletju v pisnih virih pojavi v nemški obliki kot Laibach in v slovensko-romanski obliki Luwigana.
V tem stoletju gre tudi iskati začetek Novega trga, ki je obsegal področje med Ljubljanico in današnjo Zoisovo in Vegovo ulico ter Dvornim trgom, kjer je potekalo tudi srednjeveško obzidje. Slednjega so podrli konec 18. stoletja, od njega oziroma nasploh od srednjeveških stavb pa je vidnih ostalo le nekaj manjših ostankov zidu ob Križankah, v predelani obliki na Vegovi ulici in obrambni stolp na isti ulici (del stavbe na Gosposki ulici 4). Hkrati so tudi zasuli obrambni jarek pred zidom in na njegovem mestu uredili Vegovo in Zoisovo ulico. Slednja po jarku še danes nosi domače ime Na Grabnu, sprva pa je bil tam eden prvih ljubljanskih parkov razsvetljenca Žiga Zoisa, ki je domoval v palači na Bregu 22.
Močna judovska skupnost
Na Bregu oziroma nabrežju Ljubljanice je vse do izgradnje Južne železnice sredi 19. stoletja pomembno vlogo igralo pristanišče, zaradi katerega je bil Novi trg najpomembnejši prometni del Ljubljane, mesto pa v 15. stoletju eno najpomembnejših gospodarskih in trgovskih središč Habsburžanov, ki so mesto pridobili v svojo posest konec 13. stoletja in ga kmalu postavili za glavno mesto dežele Kranjske.
V tem v mestu zasledimo judovsko skupnost, ki so je od 13. stoletja strnjeno naseljevala na območju današnje Židovske ulice in Židovske steze, kjer je na številki 4 imela tudi sinagogo, in bila pomembno vpeta v mestno družbeno ter gospodarsko življenje. Kot posledica krepitve protijudovskega razpoloženja v Avstriji so morali leta 1515 zapustiti Ljubljano, vanjo pa se za stalno spet lahko vrnili šele čez skoraj natanko 300 let ob prihodu Francozov in ustanovitvi Ilirskih provinc. Kot zanimivost naj omenimo, da je na vogalu Židovske ulice in steze nekdaj stala priljubljena gostilna Pri roži, kjer je bil leta 1911 ustanovljen Sportni klub Ilirija, paradni konj slovenskega in ljubljanskega športa vse do druge svetovne vojne.
Osrednja Gosposka ulica
Osrednji del Novega trga predstavljata Gosposka ulica in velik trg (Novi/Turjaški trg), ki je bil do velikega potresa leta 1895 zaprt z vseh strani, nato pa so v popotresni obnovi, ki je dodobra spremenila podobo mesta, na Bregu podrli niz stavb in trg odprli vse do reke. Ob Gosposki ulici (nem. Herrengasse), ki se vije vse od Križank, poimenovanih po tamkaj naseljenem nemškem križarskem redu, pa do Kongresnega trga, ki so ga oblikovali ob zasedanju Svete alianse leta 1821, na kateri se je odločala nadaljnja usoda Evrope, so zrasle upravne stavbe in hiše najimovitejših prebivalcev Ljubljane.
Ob Kongresnem trgu je nekdaj stal Vicedomski dvorec ali Fištamija, sedeža deželnega upravitelja, kasneje deželne vlade, v njej pa je ob obisku mesta stanoval tudi cesar. Po potresu so na njenem mestu zgradili novo zgradbo t. i. Deželni dvorec, kjer je zasedal kranjski deželni zbor do leta 1918, ko je bila z balkona pred več deset tisoč glavo množico oklicana Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Z njo je bila stavba prepuščena novoustanovljeni ljubljanski univerzi, ki tam domuje še danes. Prvi deželni dvorec oziroma palača deželnih stanov (t. i. Lontovž) je sicer stala na isti ulici nedaleč stran že od leta 1467, bil večkrat prezidan in obnovljen, od leta 1938 pa v njem deluje Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
V neposredni bližini je svoje domovanje uredila plemiška družina Auersperg (Turjaški), ena najstarejših plemiških rodbin, ki je na Slovenskem kontinuirano živela 900 let. Knežja linija te družine si je v 17. stoletju postavila baročni knežji dvorec z najbogatejšo zasebno knjižnico v Evropi. Potres leta 1895 je palačo poškodoval, kar je verjetno ob sporih med Auerspergi in jugoslovanskimi oblastmi pripeljalo do tega, da so jo porušili, na njenem mestu pa je Jože Plečnik tik pred drugo svetovno vojno postavil Narodno in univerzitetno knjižnico. Čez ulico je že v 16. stoletju stal še en dvorec oziroma Turjaška palača Auerspergov druge linije, v kateri od leta 1937 deluje Mestni muzej Ljubljana, v njem pa je možno videti ostanke nekdanje rimske ceste.
Iz hiš zraste Lazarinijeva palača
Na Gosposki je potrebno omeniti še dve vidni palači, Barbova, ki je bila med redko popolnoma na novozgrajenimi palačami postavljena leta 1756 za Jošta Vajkarda grofa Barbo-Waxesteina in Lazarinijeva palača. Slednja je na Gosposki ulici 10 in je danes enotna stavba, ki stoji na srednjeveški parcelaciji in je združena iz štirih stavb, dve (južna in severna) ob omenjeni ulici in dve ob nekdanjem rimskem oziroma srednjeveškem obzidju. Zato pročelje današnje stavbe ob Vegovi ulici dejansko stoji na starodavnem zidu. Prvi lastnik Matija Schlegel, župnik v Črnomlju, se omenja že v 16. stoletju, nadalje skozi zgodovino pa je bilo lastništvo v rokah imovitih družin kot so Peer, Otto, Dinzl, Eppich, Liechtenhaimb, Lichtenthurn, Ursini Blagaj, Lamberg, Lazarini idr., med katerimi je večina nosila tudi plemiški naziv. Poimensko naj izpostavimo Adama Eppicha, trgovca, mestnega sodnika in ljubljanskega župana v letih 1620-1621; Krištofa Otta, ljubljanskega župana v letih 1634-1638 in 1641-1644; Janeza Gašperja pl. Liechtenhaimba, zadnjega upravitelja pomembnega rudnika živega srebra v Idriji; Vajkarda Leopolda Ursinija grofa Blagaja iz znane kranjske plemiške družine, katere predniki se omenjajo že v 10. stoletju; Adama Dinzla pl. Angerburga, knjigovodjo pri kranjskih deželnih stanovih in njegovega sina Antona Krištofa, višjega stanovskega davkarja; Franca Bernarda, Franca Adama (deželni glavar Kranjske v letih 1780-1782) in Janeza Nepomuka, grofe iz plemiške družine Lamberg. Omenjeni lastniki so stavbe prezidavali, spreminjali in razširjali, dokončno pa jih je v eno zgradbo povezal Franc Bernard grof Lamberg v sredini 18. stoletja.
V 19. stoletju (leta 1806) je lastnik postala plemiška družina Lazarini, ki je sredi 17. stoletja prišla iz Benetk na Kranjsko in je edina pripadnica starega višjega plemstva, katere predstavniki so, kljub med in povojnim težavam s komunističnimi oblastmi, ves čas živeli v Sloveniji. V tridesetih letih 19. stoletja so lastniki furlanskemu stavbnemu mojstru Antonu (Antoniu) Cragnoliniju podelili nalogo urediti pročelje palače. Cragnolini, ki je izhajal iz uspešne družine stavbenikov in bil šolan na beneški akademiji, je furlanske stavbne vplive zanesel tudi v svoj opus in ljubljansko arhitekturo približal izhodiščem romantičnega historizma. Pri prenovi Lazarinijeve palače je vnesel stilne novosti, v kakršni obliki jih lahko opazujemo še danes, ko v palači domuje Antiq Palace hotel, ki stavbi vrača nekdanji sijaj.
Obujanje bogate zgodovine stavbe in okolice
Lazarinijevo palačo je leta 2008 kupila družina Tratar Husodo, jo popolnoma prenovila in vanj umestila »živi muzej«, Antiq Palace hotel, ki sledi zadnjim smernicam kulturnega turizma in skuša svojim gostom prikazati vso bogato preteklost stavbe. Temu sledi interier dvajsetih sob oziroma razkošnih apartmajev in stavbno pohištvo, nadgrajeno z bogato ponudbo kot jo zahtevajo najvišji standardi tovrstnih hotelov. Zanjo jamčijo tudi s članstvom v Historic Hotels of Europe, združenju hotelov, ki obiskovalcem ponujajo »nekaj več«, v prvi vrsti neposredno zgodovinsko izkušnjo in duh starih palač združeno z modernim luksuzom.