Nostalgij(e) po socialistični preteklosti v današnji vzhodni Evropi obravnavajo odnos med sedanjostjo in družbenimi spremembami v (post)socialističnem obdobju.[1] Večina socialističnih družbenih in ekonomskih institucij ter državnih tvorb se je v letih po 1990 razgradila, posledice tega pa so pojavi nostalgičnih spominov na vzorce socialističnega vsakdanjega življenja.[2] Zgodovinopisje je pokazalo, da zgodovina vsakdanjega življenja razkriva tako bolečo kot svetlo plat preteklega življenja. V tem kontekstu prihaja do nostalgije, ki je pogost pojav pri nekdanjih socialističnih državah, ki pa jo ne smemo povezovati s politično podporo propadlih režimov, temveč gre za spomine na vale modernizacije, socialne varnosti, zvokov glasbe, televizijskih podob, čustveno zaznamovanih produktov, otroštvom ali odraščanjem mladih, torej delov vsakdanjega življenja, ki so se izgubili v času tranzicije.
Ravno družbene spremembe so v devetdesetih privedle do postsocialistične nostalgije, ki jo je potrebno kritično preučiti ravno z raziskovanjem socialističnega vsakdanjika.Čeprav so se države, ki imajo izkušnjo socializma, znašle v »grobem« kapitalizmu, njihova nostalgija še ne pomeni tudi dejanske želje po vrnitvi komunističnega sistema. Takšna občutja je treba razumeti kot pravico ljudi, da obdržijo na tisto obdobje svoj spomin, pa tudi spoznanje, da niso bili samo marionete sistema, kar jim mnogi pripisujejo, ampak so živeli svoja življenja v okviru mej dovoljenega.[3]
Zgodovinopisje je pokazalo, da zgodovina vsakdanjega življenja razkriva tako bolečo kot svetlo plat preteklega življenja. V tem kontekstu prihaja do nostalgije, ki je pogost pojav pri nekdanjih socialističnih državah, ki pa jo ne smemo povezovati s politično podporo propadlih režimov, temveč gre za spomine na vale modernizacije, socialne varnosti, zvokov glasbe, televizijskih podob, čustveno zaznamovanih produktov, otroštvom ali odraščanjem mladih, torej delov vsakdanjega življenja, ki so se izgubili v času tranzicije. Ravno družbene spremembe so v devetdesetih privedle do postsocialistične nostalgije, ki jo je potrebno kritično preučiti ravno z raziskovanjem socialističnega vsakdanjika.Čeprav so se države, ki imajo izkušnjo socializma, znašle v »grobem« kapitalizmu, njihova nostalgija še ne pomeni tudi dejanske želje po vrnitvi komunističnega sistema. Takšna občutja je treba razumeti kot pravico ljudi, da obdržijo na tisto obdobje svoj spomin, pa tudi spoznanje, da niso bili samo marionete sistema, kar jim mnogi pripisujejo, ampak so živeli svoja življenja v okviru mej dovoljenega.[3]
Nostalgije kot take ni mogoče omejiti le na osredotočenje na preteklost ter hrepenenju po nepovratnem in izgubljenem, temveč vedno govori o odnosu do sedanjosti ter možne vizije prihodnosti. Na ta način nostalgija postane potencialno produktivna, ki služi kot podpora razvoju kritične zavesti in strategiji nasprotovanja status quo.[4]
Razkorak med podobo običajnih ljudi in države
Besedne zveze jugonostalgija, titoizem ali jugoslovanska dediščina ter ostale reminiscence življenja v socialistični Jugoslaviji opredeljujejo predmet številnih akademskih razprav.[5] Skoraj trideset let po njenem razpadu, Jugoslavija še vedno živi v spominih njenih nekdanjih prebivalcev.[6] V vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah je na splošno podoba socialistične Jugoslavije bolj pozitivna za običajne ljudi, kot pa na uradni – državni ravni. Pozitivne podobe preteklosti se kažejo kot nostalgija za Titom, izgubljeni socialni državi, solidarnosti, občutka skupnosti, mladosti, jugo rocka, socializma, športnih uspehov, mednarodnega ugleda Jugoslavije, antifašizma, zavračanja kapitalističnega izkoriščanja in nacionalizma.[7] Razlike, ki se pojavljajo med nacionalnimi skupnostmi, se lahko povežejo z odgovorom na vprašanje, kako je v posameznih državah naslednicah uspela družbena preobrazba po letu 1991, ter ali je bil razpoznaven napredek in kako je to vplivalo na navadne ljudi.[8]
Nekdanje življenje se retrospektivno opisuje kot bogato z materialnimi dobrinami, z varnimi delovnimi mesti, s široko in enako dostopnostjo do eksistenčno pomembnih storitev, ki so danes deloma privatizirane in razdrobljene (stanovanjska politika, zdravstvo, sociala, izobraževanje), s kakovostjo medsebojnih odnosov ter s splošno stabilnostjo – predvidljivost in zanesljivost okvira, v katerem so lahko posamezniki načrtovali svoje življenje.[9]
Nekatere razlike v razmerju s pomembnostjo posameznih elementov se kažejo v dejstvu, da je v tej strukturi še posebej pomembna moralna dimenzija – Jugoslavija tistega časa je v spominih ljudi prostor etičnega življenja, ki je v skladu z normami človečnosti in človeškega dostojanstva. Ravno pripadnost in solidarnost sta pogosta razloga, zaradi katerih se ljudem danes toži po Jugoslaviji. Po drugi strani pa se vidik kozmopolitizma (med etnično sožitje v državi in odprtosti do zunanjega sveta), pojavi samo malenkostno. Nostalgične pripovedi vedno delujejo na podoben način – kot govor o preteklosti ter kot kritika sedanjega trenutka: »To ni samo Ne sedanjosti, temveč tudi – in morda predvsem – potrditev tistih preteklih, danes zapostavljenih vrednot, ki povezujejo ljudi kot so socialna pravičnost, skupno lastništvo, zdravstvena in socialna varnost, družbena solidarnost itd.«[10]
Nostalgija za upanjem o boljši prihodnosti
Pri konceptu nostalgije pomeni splošna asociacija vrniti se k »staremu« in dajati prednost tradiciji in ne spremembam, v jugoslovanskem primeru pa je to ravno obratno. Nekdanji prebivalci skupne države manj obžalujejo skupno preteklost in vsakdanje življenje v nekdanji Jugoslaviji, temveč bolj pogrešajo upanje o ideji za prihodnost, za nenehen napredek in izboljšanje, ki je bil vgrajen v temelje razumevanja te državne oblike skupnega življenja.[11]
Socialistična Jugoslavija je bila ustanovljena kot večno nedokončan projekt, kot unikum v svetovnem merilu. To, da je bil napredek zasnovan precej ideološko in ne realno, ni toliko pomembno, važen je kontrast nasproti prazni, depresivni vsakdanjosti, ki se univerzalno doživlja kot brez prihodnosti.[12] Življenje v Jugoslaviji je bilo usmerjeno v prihodnost: institucionalni okvir je obljubljal, da lahko brez težav živijo vsakdanje življenje, ne v smislu zgolj ponavljanja enakega, ampak v smislu gibanja proti nečemu – boljšemu, večjemu in naprednejšemu. Motiv izgubljene prihodnosti se lahko primerja v povezavi s sedanjo komercializacijo jugonostalgije.[13] Namreč kar kapitalizmu manjka in je socializem imel, je utopija – kolektivna želja po boljši prihodnosti. Takratna vera je bila naivna in danes nostalgija pretirano romantizira ne vedno lepo preteklost.[14] Razloge iščemo v razlogu, ker je danes občutek izgube realen in vpliva na kolektivno identiteto ter razumevanje družbene realnosti v novonastalih državah.[15]
V sodobni slovenski predstavi ni nostalgije za Avstro-Ogrsko, čeprav je bil povratek v srednjeevropsko okolje posebej izpostavljen v ideologiji vplivnega kroga Nove revije in nasploh osamosvajanja.[16] V slovenskem prostoru do Jugoslavije vlada ambivalenten odnos; na eni strani se pojavljajo jugofobni in protisocialistični diskurzi, ki jih je zaznati predvsem v političnem diskurzu, na drugi strani pa predvsem v pop kulturi odraža pozitivna vloga Jugoslavije, socializma, Tita in partizanstva, neke vrste jugofilija.[17] Gre za simbolno uravnoteževanje.
Od konca osemdesetih se v dominantnih diskurzih pojavljajo skoraj izključno negativne podobe Jugoslavije in njenega tipa socializma. Najdemo jih skoraj vsepovsod: od političnega diskurza do medijskih poročil in popularne kulture, ogromno je tudi negativnih stereotipov o Jugoslaviji, obsojanja tistih časov, demoniziranja antifašizma ipd. Sodobna Evropa po letu 1945 namreč temelji na antifašizmu, zmagi nad nacizmom, medsebojnega povezovanja, uveljavitvi človekovih pravic in svobodne prosto tržne ekonomije, odporu zgodovinskemu (moralnemu) revizionizmu in krčevitim poskusom rehabilitacije fašizma in kolaboracije, kar je v Sloveniji zaradi bratomorne vojne še posebej delikatna tema.[18]
Konstruirana podoba jugoslavizma
Novo jugoslovanstvo ali »novi jugoslavizem« kot ga poimenuje Mitja Velikonja pomeni konstrukcijo imaginarne in namišljene Jugoslavije. Takšna Jugoslavija dejansko nikoli ni obstajala, gre za njeno konstruirano podobo, za imaginarij nečesa, kar kot tako nikoli ni obstajalo.[19] V zadnjih dveh stoletjih je obstajal cel kup jugoslavizmov. Večina teh je bila povezovalnih, ker so temeljili na tem, da se moramo južni Slovani nekako povezati, celo združiti, se osvoboditi tujcev. Dejansko je bil to najprej ideološki, kulturni in potem tudi politični projekt: večina južnih Slovanov se je dejansko bolj ali manj posrečeno združila dvakrat, v dveh Jugoslavijah. Stari jugoslavizem je bil združiteljska ideologija, ki se je spremenila tudi v politični proces.[20] Toda v dominantnih diskurzih se negativni balkanizem in pozitivni jugoslavizem pogosto enači, v smislu: »Balkan je Jugoslavija, in to je nekaj slabega in drugega v primerjavi s Slovenijo«.[21]
Ob vseh razlogih za kritični odnos do sedanjosti in racionalni zasnovanosti pozitivne podobe socialistične preteklosti, vsebujejo spomini na Jugoslavijo še vedno veliko balasta, neko vrsto idealiziranega selektivnega spomina, ki se spominja samo tistega, kar je bilo dobro, slabosti nekdanje realnosti pa najraje zamolči.[22] »Jugoslavija znotraj jugonostalgične diskusije kot taka nikoli ni obstajala, le njena utopična simulacija – Jugoslavija kakršna bi morala biti je dežela sanj, brez vseh napak in slabosti«.[23] Dejstvo je, da v pozitivnih spominih navadnih ljudi redno izginejo osemdeseta leta[24] s svojo krizo, pomanjkanjem, naraščajočo brezposelnostjo in ideološko zmedenostjo. »Jugonostalgija ne pomeni toliko hrepenenja po neki realni preteklosti, temveč je to nekakšno hrepenenje za željami in sanjami, ki so bile včasih mogoče.«[25] Ta novi jugoslavizem je pogled za nazaj, časovna konstrukcija Jugoslavije za nazaj. Tudi v tej obliki ideologije drugosti ne gre za odraz takratnega realnega stanja, ampak za to, kako si današnji Slovenci, celo generacije, ki niso živele v nekdanji Jugoslaviji, predstavljajo a posteriori to državo, partizanstvo, Tita, socializem itd.[26] Znani so celo paradoksalni primeri številnih spominov in čustvene navezanosti na Tita ter Jugoslavijo med najmlajšimi državljani nekdanjih republik, ki so rojeni po razpadu Jugoslavije.[27] To je eden izmed paradoksov jugonostalgije in morda eden od njenih differentia specifica v primerjavi s socialističnimi nostalgijami v Vzhodni Evropi.[28]
Selektivni spomin
Najočitnejša praznina v nostalgičnih pripovedih, ki jih ugotavljajo tudi druge študije, je povezana s političnimi nesvoboščinami enopartijskega sistema ter z različnimi oblikami kršenja integritete posameznikov. V diskusiji spomina navadnih ljudi se prav tako nikoli ne omeni, da se je zaradi tranzicijskih problemov pozabilo na ideološki monizem.[29] To kar je velikokrat zamolčano je bil »drugačen« vsakdan malega človeka: represija, če si je dovolil podvomiti ali celo nastopiti zoper tedanji režim, zapiranje oporečnikov, sistematično kršenje človekovih pravic, nesvobode tiska, govora, političnih pravic. Kršitve verske svobode, metanja »neprimernih« ljudi iz služb ali njihovo diskriminiranje v primerjavi z drugimi. Prisiljevanje v navideznim »bratstvom in enotnostjo«, pri čemer so bile pod diktaturo partijskega vrha na čelu z Josipom Brozom Titom zadušene legitimne ideje o osamosvajanju posameznih narodov, je povzročilo naraščajoče nacionalne frustracije, ki so izbruhnile v sovraštvu in vojnih grozotah v devetdesetih. Preganjanje, prisluškovanje in represija tajne policije.
Tisto, kar »običajni« ljudje niso mogli kupiti v lokalnih trgovinah, so bile stvari, ki so bile le nekaj kilometrov stran čez severno in zahodno mejo dostopne vsakemu »običajnemu« človeku. Gospodarsko zaostajanje, zatiranje svobodne gospodarske pobude, nizka kupna moč, odnos miličnikov in carinikov ob prehodu meje. Tisti časi so v političnem smislu videti kot čas nepolitičnega vsakdana, neobremenjenega s politiko, čas, ko se posamezniku ni bilo treba ukvarjati s politiko, ter kot čas dostojanstvenega življenja. Danes se običajen človek počuti, da je njegova integriteta ogrožena. Demokracija se očitno ni izkazala kot zagotovilo za ohranitev človekovega dostojanstva, čeprav je bila po prvotni ustavi to njena temeljna naloga.[30]
Toda v (post)jugoslovanskem primeru obstaja še nekaj več, še posebno v tistih nekdanjih republikah, ki niso mogle ne gospodarsko-razvojno, ne simbolično, ne emocionalno s čim nadomestiti praznino izginotja socialističnega režima in države, v katerem okvirju so obstajale. Medtem ko sta Slovenija in Hrvaška imeli dostop do zgodbe o obnovi nacionalne neodvisnosti, demokratizacije in evropskega združevanja, Srbija ni imela takšnega simbolnega oporišča in se na splošno počuti kot velika poraženka. Bosna in Hercegovina je tukaj Srbiji podobna, medtem ko so preostale države nekdanje Jugoslavije postavljene nekje vmes med tema dvema skrajnima točkama.[31] Vprašanje je, kako politično razumejo različne generacije in ljudje različnih položajev.[32]
Študije postsocializma opozarjajo na vlogo in pomen socialistične preteklosti v sedanjosti. Ob tem pa vendar velja premisliti, da ob dokazovanju kontinuitete med socializmom in postsocializmom ne spregledamo, da je preteklost preoblikovana in konstituirana kot odgovor na sodobne napetosti in tržne iniciative. Ljudje v specifičnih situacijah in relacijah oblikujejo konkretne podobe preteklosti, ki legitimirajo njihove sodobne položaje ter socialne vezi med njimi. Redefinicija socialnega spomina je povezana z redefinicijo osebne in skupinske identifikacije in je fluidna ter situacijsko prilagodljiva. Koncept socialnega spomina razlikujemo od nacionalnega spomina, ki na osnovi skupnih vsakdanjih spominjanj razlaga dominantno zgodbo, kjer protislovja in napetosti poenoti koherentna zgodba. Socialni spomin ostaja protisloven.[33] Potrebno je torej postavljati vprašanja tej isti preteklosti in sedanjosti, ki to preteklost predvsem obsoja. Drug emancipatorni element novega jugoslavizma je ta, da opozarja – ravno zaradi tega, ker je v dominantnih diskurzih vse tako negativno prikazano – tudi na nekaj danes zelo perečih problemov, ki naj bi bili v Jugoslaviji bolje rešeni: npr. zaposlovanje mladih, brezposelnost, socialne pravice, solidarnost, ugled države navzven, nacionalizem itd. Živimo v okoliščinah, ki jih je Margaret Thatcher zlovešče označila z »družbe ni« in »ni alternative«: ljudje postajamo socialni atomi, vlada boj vseh proti vsem.[34] Ideologija sedanje potrošniške in postmoderne družbe temelji na tem, da prihodnosti ni. Vse je samo tukaj in zdaj.[35]
Po propadu evropskega socializma se je bistveno spremenil okvir spomina in smisel družbene korektnosti. Takoj ko sta se nacionalizem in kapitalizem normalizirala kot dejstvo, je tudi Titova podoba dobila negativen predznak. A vendar je prihodnost socialistične Jugoslavije negotova. Spomin na to obdobje ni statično, ne le zaradi sprememb znotraj kapitalizma, ki reflektira socializem, temveč tudi zaradi dejstva, da ima vsaka nova generacija nove izkušnje ter zato drugačen pogled na preteklost.[36] Kakršnakoli bo nova zgodovinska slika tega obdobja, je potrebno predpostavljati visoko stopnjo zgodovinskosti, hermenevtične strpnosti in empatije, premišljeno in niansirano sociološkozgodovinsko ločevanje ključnih in nepomembnih družbenih procesov in nenazadnje, čeprav hipotetično, nujno filozofsko-zgodovinsko dialektično vizijo razvoja.[37]
Literatura
- Everyday Socialism, States and Social Transformation in Eastern Europe, 1945-1965, The Open University Conference Centre, London, 24-26 April 2003.
- Gal, Susan, Gail, Kligman, The Politics of Gender after Socialism, A Comparative-Historical Essay, Princeton University Press, 2000.
- Halpern, Joel Martin, Yugoslav Socialism and its Aftermath as Viewed Through the Lens of Personal Experiences in the Balkans, 1953–2004, GlasnikSED45 (4), str. 25–37, 2005.
- Hann, Chris M., Introduction, social anthropology and socialism, Socialism, Ideals, Ideologies and Local Practice, London, New York, Routledge, 1993.
- Kaučič, Karmen, Nostalgija po nedoživetem, nostalgija po socializmu med mlado generacijo, diplomsko delo.
- Kuljić, Todor, Oblici lične vlasti – Ideologija i organizacija uticajnih evropskih oblika lične vlasti od antike do savremenog doba, 2. izdanje, Beograd, Službeni glasnik, 2009, str. 95.
- Kuljić, Todor, Titoizam, tri perspektive, Sečanje na titoizam, između diktata i otpora, Čigoja štampa, Beograd, 2011.
- Luthar, Breda, Pušnik, Maruša (ur.), Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, Washington DC, New Academia Publishing, 2010.
- Marković, Predrag J., Trajnost i promena: društvena istorija socijalističke i postsocijalističke svakodnevice u Jugoslaviji i Srbiji.
- Meh, Nina, Novi jugoslavizem ali kako si mlajše generacije predstavljajo Jugoslavijo, intervju z dr. Mitjo Velikonjo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi, MMC RTV SLO, 14. avgust 2014.
- Pirjevec, Jože, Jugoslavija 1918 – 1992, Založba Lipa, Koper, 1995.
- Spasić, Ivana,. Jugoslavija kao mesto normalnog života: sećanja običnih ljudi u Srbiji, Sociologija, letnik 54, št. 4, 2012.
- Velikonja Mitja, Mitografije sedanjosti – Študije primerov sodobnih političnih mitologij, Študentska založba, zbirka Scripta, Ljubljana, 2003.
- Velikonja, Mitja, Titostalgia – A Study of Nostalgia for Josip Broz, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2009.
- Vodopivec, Nina, Antropološka analiza konstrukcije preteklosti in pripadnosti, Primer Predilnica Litija, Neobjavljena doktorska disertacija, Ljubljana, ISH, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2006.
- Vodopivec, Nina, Labirinti postsocializma, Socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev, Knjižna zbirka Documenta 16, Ljubljana, ISH, 2007.
[1] Everyday Socialism, States and Social Transformation in Eastern Europe, 1945-1965, 2003.
[2] Gal, Kligman, The Politics of Gender after Socialism, A Comparative-Historical Essay, 2000.
[3] Hann, Introduction, social anthropology and socialism, 1993.
[4] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života, 2012, str. 578.
[5] Kaučič, Nostalgija po nedoživetem, nostalgija po socializmu med mlado generacijo.
[6] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života, 2012, str. 577.
[7] Marković, Trajnost i promena: društvena istorija socijalističke i postsocijalističke svakodnevice u Jugoslaviji i Srbiji.
[8] Prav tam, str. 578.
[9] Prav tam, str. 579.
[10] Velikonja, Mitografije sedanjosti – Študije primerov sodobnih političnih mitologij, 2003, str. 24.
[11] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života, 2012, str. 580.
[12] Velikonja, Titostalgia – A Study of Nostalgia for Josip Broz, 2009.
[13] Luthar, Pušnik (ur.), Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, 2010.
[14] Velikonja, Titostalgia – A Study of Nostalgia for Josip Broz, 2009, str. 67.
[15] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života, 2012, str. 581.
[16] Meh, Novi jugoslavizem ali kako si mlajše generacije predstavljajo Jugoslavijo, intervju z dr. Mitjo Velikonjo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi, , MMC RTV SLO, 14. avgust 2014.
[17] Prav tam.
[18] Prav tam.
[19] Halpern, Yugoslav Socialism and its Aftermath as Viewed Through the Lens of Personal Experiences in the Balkans, 2005, str. 25–37.
[20] Pirjevec, Jože, Jugoslavija 1918 – 1992, 1995.
[21] Meh, Novi jugoslavizem ali kako si mlajše generacije predstavljajo Jugoslavijo, intervju z dr. Mitjo Velikonjo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi, , MMC RTV SLO, 14. avgust 2014.
[22] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života: sećanja običnih ljudi u Srbiji, 2012, str. 582.
[23] Velikonja, Mitografije sedanjosti – Študije primerov sodobnih političnih mitologij, 2003.
[24] Halpern,, Yugoslav Socialism and its Aftermath as Viewed Through the Lens of Personal Experiences in the Balkans, 2005, str. 25–37.
[25] Velikonja, Mitografije sedanjosti – Študije primerov sodobnih političnih mitologij, 2003, str. 27.
[26] Prav tam.
[27] Velikonja, Titostalgia – A Study of Nostalgia for Josip Broz, 2009.
[28] Prav tam.
[29] Kuljić, Oblici lične vlasti – Ideologija i organizacija uticajnih evropskih oblika lične vlasti od antike do savremenog doba, 2009, str. 95.
[30] Spasić, Jugoslavija kao mesto normalnog života, 2012, str. 585.
[31] Prav tam, str. 586.
[32] Vodopivec, Antropološka analiza konstrukcije preteklosti in pripadnosti, 2006.
[33] Vodopivec, Labirinti postsocializma, 2007.
[34] Meh, Novi jugoslavizem ali kako si mlajše generacije predstavljajo Jugoslavijo, intervju z dr. Mitjo Velikonjo o novem jugoslavizmu v sodobni slovenski popularni glasbi, , MMC RTV SLO, 14. avgust 2014.
[35] Prav tam.
[36] Kuljić, Titoizam, tri perspektive, Sečanje na titoizam, između diktata i otpora, 2011.
[37] Prav tam.
