Skip to content

Paradni konji slovenskega socialističnega gospodarstva

Litostroj, fotograf neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Litostroj, fotograf neznan. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Po odpravi kapitalističnih družbenih odnosov in zasebne lastnine ter osredotočenju vzvodov razvoja v rokah države se je lahko začela naslednja revolucionarna etapa. To je bila etapa tehnične revolucije, ki je ustvarila paradne konje slovenskega socialističnega gospodarstva.

Zanjo je bila značilna neprestana krepitev tako imenovane materialne baze. Industrija je bila najpomembnejši del materialne baze, zato je njena krepitev pomenila neprestano industrializacijo oziroma stalen porast socialistične industrije ter vzdrževanje njene vodeče vloge v narodnem gospodarstvu. Prva med študijami, v katerih so avtorji razglabljali o prihodnjem industrijskem razvoju Slovenije, je bila študija Stevana Kukuleća O industrijskih centrih Jugoslavije iz maja 1945.[1] V njej so bile republike in industrijski centri v Jugoslaviji razdeljeni na glavne centre, ki so dobili oznako A in pomožne centre z oznako B.[2]

Stalna industrializacija

Po sovjetskem zgledu se je stalna industrializacija začela s pospešenim naraščanjem vodilnih industrijskih panog, to je panog, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ter proizvajalna sredstva kot so stroji, orodja, tovarniške stavbe in naprave, prometna sredstva in surovine. Med vodilnimi panogami je bila najbolj cenjena težka industrija, njeno jedro pa je bila strojna industrija.

Tako kot sovjetski so bili tudi jugoslovanski komunisti obsedeni z mislijo, da mora industrializacija potekati zelo hitro. Bili so namreč prepričani, da je prav od njene hitrosti odvisen obstoj socialistične države in njenega gospodarskega sistema. Zato ni čudno, da sta imela industrija in njen hitri razvoj zagotovljeno posebno mesto v vseh razvojnih načrtih, ki so nastali v času socialisične jugoslovanske države. Poleg odločitve za hiter industrijski razvoj, je bila za poznejši gospodarski razvoj Slovenije in Ljubljane odločilnega pomena tudi opredelitev KPJ za hitrejši razvoj zaostalih republik na račun počasnejšega napredovanja razvitejših. S to odločitvijo, ki je bila za našo republiko neugodna, so novi oblastniki zasejali seme razdora in propada.

Enakomeren razvoj bolj zaostalih pokrajin

V Sloveniji je imela razprava o centralizaciji oziroma decentralizaciji industrije in naselij predvsem ideološko ozadje, kajti mesta pri nas še zdaleč niso dosegla velikosti zahodnoevropskih in ameriških prestolnic. Ustrezna razporeditev industrije in z njo povezana razporeditev naselij naj bi izpolnila predvsem dva temeljna pogoja za socialistični razvoj, to je enakomerni razvoj posameznih pokrajin in napredek zaostalejših področjih. Industrija je postala tudi glasnica novih gradbenih hotenj. Osnovna naloga pri izgradnji države je bila določitev lokacij, vezanih na ležišče surovin in na naravne prometne povezave.

Z usmerjanjem industrijskih obratov na podeželje naj bi se ustvaril postopen prehod od vasi k mestom, kar je v skladu s socialistično družbeno ureditvijo pomenilo odpravljanje razlik med mestom in vasjo.[3] S tega stališča se je decentralizacija izkazala kot ugodnejša, ker bi preprečila za kapitalizem značilno, nekontrolirano rast starih mestnih središč in hkrati ustvarila ugodne pogoje za enakomeren razvoj zaostalejših pokrajin.

Ljubljana – center slovenske industrializacije

Največja težava, ki je nastala vzporedno z izgradnjo industrije oziroma kot njena posledica, je bila izredno nagla migracija ljudi v mesta in industrijska središča. Ta proces je sprožil velike stanovanjske težave. Samo v Ljubljani je takoj po vojni primanjkovalo skoraj 2.000 stanovanj. Rešitev stanovanjske stiske je bila torej poleg izgradnje industrije prednostna naloga.[4] Zagovorniki decentralizacije so navajali v obrambo svojih tez celo strateške razloge.

Glede na družbeni okvir, kjer naj bi bil sprva do leta 1950 edini zgled sovjetska družba, je bila v povojnih načrtih novih oblasti Ljubljani namenjena predvsem hitra industrializacija, ki je bila tedaj najpomembnejše merilo razvitosti. Ljubljana že pred drugo svetovno vojno ni imela tako malo industrijskih objektov, kot je po zunanjem videzu kazala v primerjavi z nekaterimi drugimi kraji kot npr. Mariborom in Kranjem, vendar so bili dotlej bolj razdrobljeni, predvsem pa je bila gospodarsko in poslovno trgovsko središče.

Najstarejše industrijsko območje je nastalo že v drugi polovici 19. stoletja v Zeleni Jami ob Šmartinski cesti (Kolinska) in v Mostah med Kajuhovo in Pokopališko cesto (Kemična tovarna). Industrijska območja so obsegale tudi industrijske cone in posamezne industrijske ter ostale proizvodne obrate in skladišča, locirane predvsem na robu mestnega središča in v starejših predmestjih: Kartonažna tovarna, Tobačna tovarna, Ilirija, Klavnice v Poljanah, Pivovarna Union, Fructal in Slovin v Spodnji Šiški.

Leta 1931 je imela Ljubljana na 60.000 prebivalcev 87 tovarniških obratov. Skupno je bilo zaposlenih v obrti in industriji 9.599 oseb, torej 16%.[5] Po popisu iz leta 1945 je bilo na tedanjem območju Ljubljane 181 industrijskih obratov, ki so bili zaradi vojne precej izčrpani. V tem letu je predvsem po zaplembi prešla v državno last večina ljubljanske industrije, ostalo pa ob nacionalizaciji leta 1946 in 1948.[6]

Združevanje manjših podjetij v večja

Gospodarski sistem v razdobju obnove ima svoje specifičnosti tudi v tem, da so se obnav­ljala in ustanavljala nova podjetja, ki so ime­la manjše organizacijske oblike kapitalističnih podjetij (npr. ustanavljali so tudi mešane delniške družbe, kjer je poleg državnega kapitala – več kot 50% – sodeloval privatni ali zadružni kapital).[7]

Litostroj leta 1951, fotograf Marjan Pfeifer. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Litostroj leta 1951, fotograf Marjan Pfeifer. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Ustanavljala pa so se tudi čisto državna podjetja, ki so predstavljala osnovo za razvoj socialističnega sektorja gospodarstva.[8] »Važno vlogo v Ljubljani je imela obrtna dejavnost, saj je leta 1945 kar 1/10 prebivalstva služilo kruh z delom v obrteh[9] Tega leta je bil napravljen tudi popis vseh obrtnih obratov, ki je postal osnova za novo registra­cijo obratov v naslednjem letu.[10] Potrebe po industrijskih proizvodih so bile ogromne. Za namen boljše racionalizacije je bilo veliko manjših podjetij združenih.[11] Z predelavo ali dozidavo objektov bivših podjetij so nastajala nova podjetja, pri ostalih podjetjih pa je šlo za izgradnjo novih glavnih in pomožnih industrijskih objektov.

Titovi zavodi Litostroj

V Ljubljani so bila predvsem na področju kovinske, elektro in kemične industrije ustanovljena nova podjetja, med njimi je bil najpomembnejši Litostroj, ki je bil ustanovljen z odločbo vlade LRS: »Registrira naj se državno gospodarsko podjetje Litostroj, livarna in tovarna stro­jev…z osnovnimi sredstvi din 14,794.085.16, ki obstajajo iz zgradb, zemljišč, strojev…združenih podjetij: Sekotex Ljubljana, I. Globočnik, Ljubljana, Tovarna strojev in vodnih turbin, Skofja Loka, Ernest Eylert, Maribor, Dolenc Alojzij, Ljubljana, Jugoindus, Ivan Keršič, Št.Vid nad Ljubljano, Livarna Mutav Muti, Smole Anton, Podsmreka in Farič in sinovi, Maribor.«[12] Nekateri visoki zvezni funkcionarji so nasprotovali, da bi se strojna tovarna Litostroj postavila v Sloveniji, po zakulisnih političnih igricah, pa jim je to le uspelo.[13]

Utensilia, Rog, Tribuna, Tela, Elektra

Poleg Litostroja je v Ljubljani nastalo v naslednjih desetih letih 13 novih tovarn na področju kovinske industrije, ki je še leta 1945 zaposlovala zgolj 1000 ljudi.[14] Tiki – elektrostrojno podjetje je bilo ustanovljeno leta 1945 in proizvajalo številne nove izdelke: električne, industrijske in žarilne sušilne peči, bojlerje, električne strojne naprave, namakalne naprave, stroje za varjenje obročev itd.

Podjetje Utensilia – tovarna tekstilnih potrebščin je bilo ustanovljeno leta 1946 in je dobilo svoje obrate na Rudniku. Velik del strojev je dobilo iz bivše tovarne tekstilnih potrebščin Favorit iz Maribora in iz dveh nacionaliziranih obrtnih delavnic, Žepič in Kovačič ter Čakš V. Utensilia je izdelovala tkalske grebene v smoli in cinu, lučalnice, osnovne valje, vilice in rešetke za votkovne zaustavke, končne in premične okove za tkalske liste, razne vzmeti za tkalnice in predilnice, tkalske čolničke in razne cevke.

Leta 1946 je bila prav tako ustanovljena letalska tovarna Letov, ki je izdelovala jadralna in motorna letala. Inštitut za elektrozveze je osnovalo ministrstvo težke industrije FLRJ septembra 1947 z namenom, da bi proučeval problematiko elektrozvez v naši državi in razvijal to panogo. Leta 1951 je iz proizvodnega sektorja inštituta nastalo novo podjetje z imenom Telekomunikacije, ki se je posvetilo velikoserijski proizvodnji prototipov radijskih sprejemnikov. Elektra, ustanovljena leta 1948, je začela s proizvodnjo električnih aparatov za gospodinjstvo in šibik za dežnike. Leta 1949 ustanovljena Tela se je usmerila v proizvodnjo pomožnih relejev, magnetov, sikal, tipk, sponk in raznovrstnih transformatorjev.

Spomladi leta 1949 je vlada LR Slovenije ustanovila Tehnični inštitut za kolesa in pisalne stroje, ki se je istega leta preosnoval v podjetje Rog, tovarno koles in pisalnih strojev v Ljubljani. Leta 1952 pa se je iz podjetja izločila Tovarna pisalnih strojev. Podjetje Rog je dobilo ob ustanovitvi prostore bivše milarne na Viču. Iz teh prostorov se je v letu 1953 preselilo v objekte nekdanje tovarne usnja Indus na Trubarjevi cesti. Strojno opremo je dobilo podjetje deloma iz reparacij deloma pa iz drugih tovarn.

Žičnica je nastala šele leta 1950 s programom, da projektira, izdeluje in montira vse vrste industrijskih, gozdnih, turističnih in športnih žičnic. Izdelovala je tudi stroje za lesno predelovalno industrijo. Podjetje Agroindus je ustanovila leta 1952 Glavna zadružna zveza za Slovenijo za projektiranje in proizvodnjo namakalnih naprav ter projektiranje naprav za kletarstvo, mlekarstvo in drugo prehranjevalno industrijo.

Od predvojnih obratov kovinske industrije so obratovali Saturnus, tovarna kovinske embalaže, SKIP, strojno kovinsko industrijsko podjetje Šentvid, Tovarna kovinske galanterije, Karoserije, Unitas, Indos, industrija obdelovalnih strojev, Tribuna, Podjetje za popravljanje voz in strojev, Železniško podjetje za signalne naprave ter Avtoobnova.[15]

Usnjarna Indus, 11. januar 1946. Foto Peter Fajfar. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Usnjarna Indus, 11. januar 1946. Foto Peter Fajfar. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Izdelovanje skoraj vsega

Od predvojnih podjetij kemične industrije so se mnoga manjša podjetja prestrukturirala in predala svoja sredstva drugim podjetjem. Od predvojnih podjetij sta še po vojni obratovali tovarni Ilirija in Tovarna kleja na Šmarinski cesti. Tudi na področju kemične industrije je nastalo nekaj novih podjetij. Največja nova tovarna je bila Izolirka v Mostah. Že pred vojno je bila v Ljubljani majhna delavnica za asfaltiranje ulic in izdelovanje strešne lepenke. Podjetje je počasi raslo in po požaru leta 1947 so bila zgrajena nova poslopja in obrati: bitumenski obrat, delavnice, upravno poslopje in skladišča, destilarna katrana itd.

Lek – tovarna farmacevtskih in kemičnih proizvodov je bila nova tovarna, čeprav je združila bivša podjetja: Salus v Mengšu, ki je proizvajalo narkotični eter, dezinfekcijska sredstva, cianovodik, Mr. Kolar, ki je proizvajalo tablete, injekcije, ekstrakte, in del Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, ki je proizvajala kazein, panopin, morfij, narkotin in druge izdelke za medicino in farmacijo.

Teol – tovarna tekstilnih in usnjarskih pomožnih sredstev je bila nova tovarna, ki je prevzela nekaj opreme iz bivših kemičnih tovarn Bohme in Dr. Kansky v Podgradu. Svoje začasne prostore je dobila v bivši usnjarni v Mostah, kjer je bila zgrajena nova naprava za proizvodnjo sintetičnega mila. Poleg tega je tovarna proizvajala še druge produkte: sredstvo za mazanje in mehčanje usnja, sredstva za impregnacijo tkanin, sredstva za pranje, razna barvila in olja.

Tos – tovarna optičnih in steklopihaških izdelkov je bil ustanovljen leta 1948 sprva kot inštutut, po letu 1951 pa kot tovarna. Podjetje je izdelovalo mikroskope, projekcijske objektive, ton-optiko za kinoprojektorje, daljnoglede za puške, merilne instrumente, stklopihaške izdelke za kemične, medicinske, kmetijske in fizikalne laboratorije, medicinsko-kirurške in galanterijske izdelke. Tovarno močnih krmil je prav tako ustanovila Glavna zadružna zveza za Slovenijo z izkoriščanjem odpadkov iz prehranjevalne industrije.

Gradis in njegov nastanek

Oktobra 1945 je bilo ustanovljeno gradbeno podjetje Gradis[16] iz 49 bivših gradbenih podjetij, pet kamnolomov in večjega števila žag in opekarn. Sredstva za modernizacijo ali racionalizacijo proizvodnje so dobila podjetja Kemična tovarna Ljubljana, Tovarna kleja. Tovarna gradbenih polizdelkov je bila ustanovljenja leta 1950 z namenom, da preskrbi gradbeništvu tiste gradbene polizdelke, ki jih je mogoče izdelovati na industrijski način: železobetonske elemente, armirane in neramirane elemente, žlindrine zidake, krovne plošče, jaške za kanale in opremo za ceste.

Poslovalnica Ljubljanskih mlekarn aprila 1958. Foto Edi Šelhaus. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v zbirki časopisne hiše Delo.
Poslovalnica Ljubljanskih mlekarn aprila 1958. Foto Edi Šelhaus. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v zbirki časopisne hiše Delo.
Proizvodnja strmo narašča

V industriji nekovin sta se po vojni zelo povečali kapaciteta in proizvodnja. V Mestnem pečarstvu na Opekarski cesti so sezidali nove delavnice, nabavili nove stroje in postavili dve novi žgalni peči. V elektroindustriji je bilo pred vojno le nekaj manjših obratov, Tovarna baterij Zmaj je obratovala že pred vojno, iz bivših železniških delavnic pa je leta 1954 nastalo Železniško elektropodjetje.

V lesni industriji je največje podjetje Stavbno mizarstvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1880 in je tik pred vojno zaposlovalo 35 mizarjev, leta 1946 pa že 80. Žagarski obrat podjetja Žaga v Mostah je bil konec leta 1954 opuščen zaradi pomanjkanja oblovine, zato je bila žagarska oprema prenesena na Škofljico. Podjetje Planica-šport je bilo ustanovljeno leta 1951 za izdelovanje kovinskih, lesenih in tekstilnih športnih potrebščin. V industriji proizvodnje in predelave papirja so bile po vojni podjetja Papirnica Vevče, Karonažna tovarna, Kuverta in Karton.

Ljubljana je bila že pred vojno središče pletilne industrije v Sloveniji in središče proizvodnje nekaterih posebnih tekstilnih proizvodov na primer dekorativnih tkanin, dežnikov, trakov in odej. Po vojni se je veliko manjših obratov združilo v večja podjetja – Pletenina, ki je bila največja te vrste, Tovarna pletenin Angora, Tovarna dekorativnih tkanin, Bombažna tkalnica Vižmarje, Tonosa, Dežnik, Volnenka, Totra in Žima. Pred vojno sta bili v Ljubljani dve usnjarni, po zaplembi oz. nacionalizaciji pa so bile ustanovljena nova podjetja Usnjeni izdelki, Torbica in Zvezda. Leta 1948 je bilo ustanovljeno v industriji izdelkov iz gume podjetje Protektor.

Na področju grafične industrije se je zaradi povečanega dela na političnem, gospodarskem in kulturnem področju v desetih letih po končani vojni število zaposlenih podvojilo. V Ljubljani je obstajalo po letu 1945 več grafičnih podjetij: Blasnikova tiskarna, Tiskarna Narodne banke, Železniška tiskarna, Štamparsko poduzeče PTT Ljubljana, Triglavska tiskarna, tiskarna Jože Moškrič, tiskarna Slovenskega Poročevalca in druge.

Na področju tobačne industrije je bila v Ljubljani Tobačna tovarna, ki je bila ustanovljena že leta 1871. Na področju filmske industrije pa je bilo ustanovljeno podjetje Triglav film leta 1946 z namenom proizvodnje filmov. Jeseni leta 1951 je MLO s pomočjo Mednarodnega fonda združenih narodov za pomoč otrokom UNICEF pričel graditi novo veliko mlekarno. UNICEF se je zavezal dobaviti za novo mlekarno stroje in ves instalacijski materila, finančna sredstva pa sta prispevala MLO in Glavna zadružna zveza LRS. Tako je nastalo podjetje Ljubljanske mlekarne.

Gospodarska struktura Ljudske republike Slovenije je sredi petdesetih let dobila novo celostno podobo in težišče. Industrija je postala vodilna gospodarska panoga. Leta 1956 je bilo v industriji zaposleno že 148.196 oseb, torej enkrat več odstotkov kot leta 1939[17] in skoraj polovica vseh zaposlenih v LR Slovenija v tem letu. V industrijski strukturi so se napovedale precejšne spremembe.

Tekstilna industrija je bila še vedno panoga, ki je zavzemala največji delež v vrednosti proizvodnje, narodnega dohodka in zaposlenega osebja. Na drugem mestu je bila kovinska industrija, sledili sta ji črna in barvasta metalurgija. Zelo hitro so napredovale elektro, naftna, gumarska, kemična ter industrija gradbenega materiala. Celotna industrijska proizvodnja se je v primerjavi s predvojnim obsegom podvojila. Največ novih objektov je bilo zgrajenih v elektrogospodarstvu, kjer je bila zgrajena velika transformatorska postaja v Ljubljani. Do leta 1956 so se krepila stara urbana industrijska jedra Maribor, Kranj, Celje in Ljubljana. Večja industrijska jedra so se povezala in strnila v večje industrializirane aglomeracije. Tako se je Gorenjska povezala z Ljubljano.

Preizkušanje novih dizelskih motorjev v tovarni Litostroj leta 1961. Foto Miloš Švabič. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Preizkušanje novih dizelskih motorjev v tovarni Litostroj leta 1961. Foto Miloš Švabić. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Ljubljana, mesto industrijskih delavcev

Leta 1945 je bilo v ljubljanski industriji zaposlenih 7.000 delavcev, 14 let kasneje 23.008,[18] konec leta 1968 pa že skoraj 33.000 delavcev.[19] Kovinska in elektroindustrija sta leta 1945 imeli 1.676, leta 1968 pa 13.967 za­poslenih. Pri tem je leta 1945 odpadel glavni delež na kovinsko industrijo, medtem ko je bila elektroindustrija tedaj še precej nerazvita. Izmed drugih je morda med najznačilnejšimi za Ljubljano grafična industrija, ki je imela leta 1945 883 zaposlenih, leta 1968 pa že 3.347. Padlo je število zaposlenih v tobačni industriji, kar je deloma razumljivo zaradi izboljšane mehanizacije. Najbolj pa je padlo število zaposlenih v industriji usnja in obutve, ki se je začela razvijati predvsem zunaj Ljub­ljane.[20]

Obdobje prave industrializacije se začenja v Ljubljani proti koncu petdesetih let, zlasti med letoma 1957 in 1961. V Ljubljani je bilo v prvem desetletnem obdobju od vseh naložb največ investirano v industrijo, v vseh letih povprečno 30%, ostalo pa v gospodarstvo in družbeni standard.[21] Tako je bilo konec leta 1956 v Ljubljani 93 industrijskih podjetjih s skupno 21.473 delavci in uslužbenci. V teh letih je bil ustanovljen zvezni inštitut za turbo stroje, inštitut za elektro zveze, Tovarna dekorativnih tkanin, Tovarna olja, trije znanstveni inštituti, Geološki inštitut Ljubljana, Tovarna kovinske galanterije, Tela Ljubljana, Tovarna gradbenih polizdelkov, Tovarna mlečnih izdelkov, Tovarna krmil, Tovarna kvasa, inštituti za elektrogospodarstvo, fiziko in kemijo, Telekomunikacija Ljubljana, Tovarna optičnih instrumentov. Do leta 1958 se je ta številka povečala na 101 podjetij z 25.391 delavci.[22]

Kljub temu je Ljubljana vse do leta 1966 ohranila značilnost večjega števila razmeroma neobsežnih industrijskih podjetjih, edini obsežni, to je preko 1.000 delavcev, sta bili le dve novi tovarni Litostroj in Telekomunikacije v Pržanu. Litostroj, ki je zaposloval skoraj petino ljubljanskega industrijskega delavstva, je tudi z novimi prebivališči zaposlenih, šolo in drugo pripadno infrastrukturo postavljeno v severni del mesta (Šiška) močno zaznamoval ta del Ljubljane, ki je postalo področje večjega dela nove ljubljanske industrije. V Ljubljani je bilo leta 1966 na prvem mestu kovinska industrija, v kateri je bilo zaposlenih 25,4% ljubljanskega industrijskega delavstva, sledijo elektroindustrija (16,6%), tekstilna industrija (12,6%), živilska industrija (11,5%) in kemična industrija (5,2%).[23]

Panoga 1939 1945 1950 1955
Proizvodnja električne energije 180 184 189 240
Barvasta metalurgija 161 155 203 227
Industrija nekovin 34 39 142 297
Kovinska industrija 1144 1676 4311 5704
Elektroindustrija 116 655 2175
Kemična industrija 184 274 761 1191
Industrija gradbenega materiala 283 442 883 745
Lesna industrija 151 180 370 389
Industrija papirja 797 600 1357 1422
Tekstilna industrija 1039 955 1706 2058
Industrija usnja, obutve in gume 414 414 201 279
Živilska industrija 408 560 1110 1317
Grafična industrija 600 883 1077 1223
Industrija tobaka 649 559 758 726
Filmska industrija 284 148
Razni obrati 105
Skupaj 6160 7026 14.007 18.141

Število zaposlenih po industrijskih panogah med letoma 1939 – 1955 [24]

Industrializacije in njene posledice

Industrializacija je imela tako pozitivne kot negativne posledice. Narejena je bila na hitro in z ideološkimi nameni, zato ni upoštevala dolgoročnih razvojnih interesov Slovenije. Gradnja je bila površna in z veliko napakami, pogostokrat neracionalna. Ob velikih objektih niso vzporedno gradili manjših obratov, zlasti takih, ki bi izboljševali oskrbo prebivalstva. Večje industrijske objekte so gradili montažno v železobetonu, manjše v opeki in lesu. Med vzorčne objekte iz tega časa sodijo Titovi zavodi Litostroj v Ljubljani (1946-63) arhitektov Eda Mihevca in Miroslava Gregoriča, najproduktivnejši projektant industrijskih objektov pa je bil v tem obdobju gradbeni inženir Josip Didek, ki je zasnoval leta 1954 tovarno močnih krmil, leta 1956 industrijski kompleks Iskra in leta 1966 Žito.

Nekatere industrijske panoge (npr. predelovalna industrija) so začele zaostajati za razvojem. Grobi in nepremišljeni so bili posegi v okolje. Urbanizacija (zlasti širitev mest) je bila nenačrtna, nastajala so številna neurejena predmestja brez ustrezne infrastrukture (kanalizacije, cest, telefonskih mrež, šol, vrtcev, trgovin). Zaradi velikih investicij se tudi ni takoj izboljševal zasebni standard ljudi, ampak je dolgo ostajal na predvojni ravni, pač pa se je povečeval narodni dohodek. Z industrializacijo se je močno spremenila socialna struktura slovenske družbe. Delež kmečkega prebivalstva je padel pod 50%. Industrija je postala vodilna gospodarska panoga, izboljšala se je izobrazba, povečal in spremenil se je izvoz.[25]

 ______________________

[1] Kukuleć, Stevan, O industrijskih centrih Jugoslavije, Beograd, 1945.

[2] Slovenija je bila predvidena kot A center v industriji barv, papirja, keramični industriji in žagarstvu. Oznako A so dobili še njeni industrijski centri v Ljubljani stavbno in narodno mizarstvo, usnjarne in tovarne mila ter v Vevčah celuloza. V referatu Industrija usnja iz marca 1946 je bil za Slovenijo predviden nadaljnji razvoj čevljarske industrije, v Ljubljani podjetje Krisper.

[3] Glej: Bežek, Niko, Nekaj misli o namestitvi industrije, Problemi arhitekture in urbanizma LR Slovenije, 1. posvetovanje arhitektov FLRJ, Dubrovnik, 1950, str. 99 – 104.

[4] Melik, Anton, Naša velika dela, Ljubljana, 1951.

[5] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 39.

[6] Vilfan, Sergij, Ljubljana 1945-70, Mestni arhiv, Ljubljana, 1970, str.31

[7] ZAL, LJ, IO MLO, spis št. 230, 1. 3, 1947.

[8] ZAL, LJ, Okrožno sodišče v Ljubljani, Sodni register.

[9] ZAL, LJ, IO MLO, II. plenum MLO, 5. 1. 1946.

[10] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 40.

[11] Nekaj podjetij kot na primer obe tovarni usnja sta oddali svojo opremo drugim slovenskim tovarnam usnja: tiskarna Jože Moškrič je oddala 6 strojev podjetjem v drugih republikah; tovarna Pletenina pa je dobila več strojev iz ostalih pletilnic Slovenije. Največ združevanj malih podjetij je bilo v kovinski in pletilski stroki.

[12] 22. avgusta 1946.

[13] Po spominih Franca Leskoška, ki si je v Sloveniji najbolj prizadeval za izgradnjo Litostroja, so se zakulisni spori umirili šele potem, ko so za izgradnjo pridobili Josipa Broza in so nastajajoče podjetje poimenovali Titovi zavodi.

[14] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 40.

[15] Prav tam, str. 49.

[16] V ljubljanskem okrožju je junija 1945 na petnajstih največjih gradbiščih primanjkovalo 1.300 delavcev in 185 zidarjev.

[17] V obravnavanem obdobju je okoli 20 % prebivalstva Dravske banovine živelo od industrije. Ta je konec tridesetih let zaposlovala že okoli 86.000 delavcev. Industrijski delavci so bili osredotočeni na področju Ljubljane s 30.4%, Maribora s 19,3%, Celja s 16,5% in Kranja z 11,5%.

[18] Statistični letopis Ljubljane 1959 – 1964, Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Center za informatiko pri Mestni upravi Mestne občine, Služba za mestno statistiko in ekonomske analize, 1938-., str. 106.

[19] Vilfan, Sergij, Ljubljana 1945-70, Mestni arhiv, Ljubljana, 1970, str. 33.

[20] Prav tam.

[21] Gestrin, Ferdo (ur.), Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo, Posvetovanje o zgodovini Ljubljane, Kronika, Ljubljana, 1983, str. 537.

[22] Kremenšek, Slavko, Uvod v etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe, PZE za etnologijo Filozofke fakultete, Ljubljana, 1980, str. 25.

[23] Klemenčič, Vladimir, Dnevni priliv delovne sile v industrijska podjetja Ljubljane v letih 1951 in 1961, Geografski vestnik XXXV, 1963, str. 11

[24] Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani,  Kronika, Ljubljana, 1965, str. 242.

[25] Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, str. 20.

LITERATURA

  • Bežek, Niko, Nekaj misli o namestitvi industrije, Problemi arhitekture in urbanizma LR Slovenije, 1. posvetovanje arhitektov FLRJ, Dubrovnik, 1950.
  • Gestrin, Ferdo (ur.), Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo, Posvetovanje o zgodovini Ljubljane, Kronika, Ljubljana, 1983.
  • Gradivo o razvoju Ljubljane, Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 – 1955, Mestni arhiv v Ljubljani, Kronika, Ljubljana, 1965.
  • Klemenčič, Vladimir, Dnevni priliv delovne sile v industrijska podjetja Ljubljane v letih 1951 in 1961, Geografski vestnik XXXV, 1963.
  • Kremenšek, Slavko, Uvod v etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe, PZE za etnologijo Filozofke fakultete, Ljubljana, 1980.
  • Kukuleć, Stevan, O industrijskih centrih Jugoslavije, Beograd, 1945.
  • Melik, Anton, Naša velika dela, Ljubljana, 1951.
  • Prinčič, Jože, Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991), Podobe modernizacije, Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, INZ, Ljubljana.
  • Prinčič, Jože, Načela gospodarske politike v prvi petletki, V: Slovenska novejša zgodovina, II. del.
  • Prinčič, Jože, Načrtna likvidacija zasebne trgovine: 1945-1948, V: Borec, 1994, št. 529/531.
  • Prinčič, Jože, Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960, V: Slovenska novejša zgodovina, II. del.
  • Prinčič, Jože, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji, 1945–1956, Novo mesto, 1992.
  • Prinčič, Jože, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, Modrijan, Ljubljana, 1997.
  • Prinčič, Jože, Sovjetizacija slovenske industrije v letih 1945–1950, V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005.
  • Prinčič, Jože, Temeljne dileme in problemi modernizacije slovenskega gospodarstva, V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2002.
  • Prinčič, Jože, V začaranem krogu, Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999.
  • Program gospodarskega razvoja LR Slovenije od 1961 do 1965 in družbeni plan LR Slovenije za leto 1961, Ljubljana, 1961.
  • Repe, Božo, Podobe iz življenja Slovencev v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, predavanje na seminarju za profesorje zgodovine, 13. april 1999, Zgodovina v šoli, 1999, št. 3-4, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
  • Vilfan, Sergij, Ljubljana 1945-70, Mestni arhiv, Ljubljana, 1970.
  • ZAL, LJ, IO MLO, II. plenum MLO, 5. 1. 1946.
  • ZAL, LJ, IO MLO, spis št. 230, 1. 3, 1947.
  • ZAL, LJ, Okrožno sodišče v Ljubljani, Sodni register.