Pismo diplomata: nevidna vez med Puškinom in Ljubljano

Portret Aleksandra Puškina slikarja Pjotra Sokolova. Vir: wikipedia.

»Jaz pišem vam – je mar mogoče?« Sloviti verzi iz Tatjaninega pisma, naslovljenega Evgeniju Onjeginu, vsako leto odmevajo po ruskih krajih; če ne drugače, gotovo vsaj vsakokrat 6. junija, ko Rusi obeležujejo dan ruskega jezika – rojstni dan velikega ruskega pesnika Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799–1837). Pesnik se je s svojimi pesmimi in deli zapisal v srca vseh Rusov – njegova življenjska pot od šolanja na liceju do razbrzdanih prvih let življenja mladega uradnika in pesniške zvezde na ruskem nebu, do njegovih pregnanstev, pohodov, poroke z Natalijo Gončarovo in ravnanja oblasti do pesniškega genija, ki je svoj konec dočakal v dvoboju z baronom Georges-Charlesom de Heeckern D’Anthesom (1812–1895) je znana med ljudmi v Rusiji pa tudi drugod po svetu.

Tudi med Slovenci je dobro znan, saj so ga mnogi vidnejši predstavniki slovenske književnosti že v 19. stoletju začeli prevajati in predstavljati širšemu krogu ljudi, z njegovimi verzi pa se mladi še danes srečajo v šolskih berilih. V letu 2017 je bil v sklopu projekta Veliki učitelji človeštva ruskega sklada Dialog kultur – Enotni svet v severnem ljubljanskem parku postavljen doprsni kip. Tako je tudi slovensko glavno mesto še bolj povezano s tem velikim ruskim pesnikom. Morda je nekoliko manj znano, da je bilo Puškinovo ime v Ljubljani še kako živo tudi že za časa njegovega življenja. Leta 1821 je namreč v Ljubljani potekal kongres Svete alianse, ki sta se ga med drugimi diplomatskimi predstavniki udeležila tudi avstrijski cesar Franc I. (1768–1835) in ruski car Aleksander I. (1777–1825). Prav sredi teh diplomatskih vrenj, ki so tkale usodo tedanje Evrope, je bil takratnim ruskim diplomatom v Ljubljani v mislih tudi mladi ruski pesnik.

»V divjanju zadovoljstvo vidim …«

Leto 1817 se je zaključilo z zaključnimi izpiti prve generacije gojencev liceja, med katerimi je bil tudi mladi Aleksander Sergejevič Puškin. Na zaključni slovesnosti pa je bil prisoten tudi car Aleksander I. Puškin je bil po ocenah na izpitih na 19. mestu gojencev letnika. S tem uspehom je postal kolegijski tajnik, dodeljen ministrstvu za zunanje zadeve, in je za to prejemal letno plačo – sedemsto rubljev. A ta uradniška služba Puškinu ni bila posebej pri srcu, veliko bolj je namreč ljubil življenje samo in poezijo. Po prestanih počitnicah na deželi se je v začetku jeseni 1817 prepustil življenjskemu toku peterburške prestolnice. Udeleževal se je vseh dogodkov v salonih in plesnih balov ter bil priljubljen med ženskami, katerim je posvečal svoj čas in svoje pesmi. Njegovi prijatelji, na čelu z zgodovinarjem Karamzinom, so se jezili nad ravnanji mladega poeta, hkrati pa ga spominjali na njegovo pesniško poslanstvo, vendar so ta opozorila kaj malo zalegla. Kljub svarilom je še naprej ponočeval, se nalival s šampanjcem, iskal sreče v kartah in osvajal ženski svet ne glede na stan in položaj. Temu primerno je bil pesnik vedno znova tudi brez denarja in do vratu v dolgovih, nemalokrat pa tudi v dvobojih, ki so postajali legendarni.

Trenutek pomnim dragoceni:

Pred mano blisnila si ti,

Kakor lepote čisti genij,

Privid, ki nagloma miní.

Prva kitica pesmi A. P. Kernovi (prevedel: Oton Župančič)

Ne glede na vse te dogodivščine, na katere so postajale vse bolj pozorne tudi oblasti, pa je Aleksander znal poslušati Muze in ustvarjati. Mnogi prijatelji so menili, da bi ga prav za to, da bi ustvarjal, morali – zapreti! To se seveda ni zgodilo, so pa Puškina zato uradno sprejeli v literarno društvo Arazmas, v katerem je vsak član imel svoj vzdevek in Puškina so klicali Cvrček. Toda to društvo je trajalo le kratek čas in kmalu se je znašel v novem društvu Zelene Svetilke, v katerem je postal duša dogajanja. Toda to je bila tudi doba, ko so se državni ukrepi in ostri nastopi vladarja proti domačemu prebivalstvu odražali v ustanavljanju drugačnih, skrivnih društev, ki jih je povezovala le ljubezen do Rusije in odpor proti nekaterim ministrom. Puškin se je nasprotovanja proti oblasti in razmeram lotil po svoje in v svojih pamfletih oz. epigramih ožigosal kakšnega ministra ali arhimandrita. Njegovi verzi in puščice so se naglo širile med družbenimi sloji: »Nikogar ni bilo, ki bi ne znal njegovih verzov na pamet«, je pisal Puščin. Šlo je celo tako daleč, da so mu pripisovali avtorstvo skorajda vsakega, malo bolj posrečenega in spretnega epigrama, nad čemer se je jezil tudi Aleksander sam.

Ioannis Antonios Kapodistrias. Vir: wikipedia.

Življenje v St. Peterburgu mu je po dobrih dveh letih neugnanosti in razbrzdanosti začelo presedati. Naveličan je bil stalno ponavljajočih se dogodkov, zabav in opravljanj, koprnel pa je po tujih krajih in spoznavanju sveta. Želel si je tujine! Četudi Sibirije. Zdelo se je, da igra va banque – na vse ali nič. Nad pesnikom, ki je prav marca 1820 dokončal svoje delo Ruslan in Ljudmila, s katerim je dvignil mnogo hrupa v javnosti in so ga slavili eni in grajali drugi, so se takrat že zbirali temni oblaki nevihte, ki je, kakor je pisal Nikolaj Karamzin, nad mladega pesnika morala priti.

Vladar je dobro vedel za vse Puškinove aktivnosti in pesniške podvige. Še najbolj nejevoljen je bil zavoljo tistih pesmi, ki so napadale vlado in monarha samega; med temi je bila tudi Oda svobodi. Carjeva nejevolja ni ostala prikrita širši javnosti in po mestu se je kmalu začelo šušljati, da bodo mladega pesnika poslali v Sibirijo. Puškinov oče, pesnik Vasilij Žukovski, Pjotr Čaadajev, zgodovinar Nikolaj Karamzin in drugi so se poslužili vseh mogočih poti in političnih zvez, da bi pri oblasteh posredovali zanj. Med temi, ki so posredovali, sta bila tudi ravnatelj liceja Georg Engelhardt in Puškinov nadrejeni, diplomat Ioannis Kapodistrias (1776–1831). Njegovi predniki so v 14. stoletju pripadali koprski plemiški družini, od koder so se potem preselili na Krf, a v spomin na te kraje tudi pozneje ohranili svoj priimek, v Kopru pa so leta 2007 njemu na čast postavili darilo Grčije Sloveniji – Kapodistriasov bronast spomenik v naravni velikosti. Ioannisa Kapodistriasa sicer Grki danes štejejo za snovalca grške samostojnosti in ustanovitelja sodobne Grčije, prištevajo pa ga tudi k enem od ustanoviteljev ideje o evropski enotnosti.

Pri generalu Inzovu

Kapodistriasovo ime je bilo povezano s Puškinovo usodo, saj je bil prav on avtor »priporočilnega« pisma, na podlagi katerega je car pesnika nato namesto v Sibirijo poslal v Jekaterinoslav, kjer je bil dodeljen pisarni generala Ivana Nikitiča Inzova (1768–1845), upravitelja Besarabije. V pismu so generalu izrecno naročili, naj skrbno bdi nad sicer zelo talentiranim mladim pesnikom, ki pa so ga prevratne misli zapeljale na kriva pota.

Puškin je 6. maja 1820 zapustil Sankt Peterburg ter s poštno kočijo odpotoval v Jekaterinoslav. Ta carjev ukaz oz. izkazana milost, kakor so jo razumeli, je prinesel olajšanje med Puškinove prijatelje in njegove domače, Aleksandru pa je pomenila »rešitev« in uresničitev želje po potovanju. Po prihodu v turobno mestece se je pesnik takoj zglasil pri generalu Inzovu in mu predal izročeno pismo. General zanj v pisarni ni imel določenih nalog, zato je mladi Puškin tratil čas po gozdovih in vzbujal radovednost med ljudstvom. Prav tam se je pri kopanju v Dnjestru hudo prehladil, zaradi česar ga je na bolniški postelji našel 19-letni huzarski prijatelj Nikolaj Rajevski (1801–1843), sin slavnega generala Nikolaja Nikolajeviča Rajevskega (1771–1829). Našel ga je v slabem stanju, zato je takoj priskrbel zdravnika in Puškina povabil, da bi z njim in družino Rajevskih odpotoval na Kavkaz. Predstojnik Inzov je Puškina rad pustil na to pot tudi zavoljo pesnikovega načetega zdravja, v upanju, da se bo v družbi generalove družine hitreje opomogel.

Družina Rajevski je skrbno bdela nad pesnikom in med njimi so se spletle čvrste prijateljske vezi. Pesnika je očaral Kavkaz in tamkajšnja divja pokrajina. V družbi družine Rajevski in še zlasti v pogovorih z mladim Nikolajem, je ta Puškinu odkrival svet lorda Byrona, Cheniera ter se ni obotavljal podajati tudi svojih sodb nad Puškinovimi verzi. Morda je pesnik še nekoliko bolj občudoval drugega sina Aleksandra Rajevskega (1795–1868), ki mu je pozneje med drugim namenil nesmrtne vrstice v svoji pesmi Demon.

Puškinov spomenik v Carskem selu. Foto: Miha Šimac.

Z družino se je Puškin znašel na njihovi družinski posesti v Jursufu na Krimu, kjer je v njihovi knjižnici spoznaval tako literaturo kakor tudi domačine in generalove sorodnike. Predvsem je bil pesnik, zvest samemu sebi, odkrit občudovalec lepšega spola in je marsikateri dami posvetil ta ali oni verz ter prav v verzih ohranil posamezne remeniscence doživetij in pogovorov ali šal. Posebej je v njih ovekovečil hčere generala Rajevskega, zlasti Marijo Rajevsko (1805–1863). Prav tam se je pesniku porodila ideja za Jevgenija Onjegina, v nastalih verzih pa je Puškin ohranil spomin tudi na potovanja in obiske različnih krajev; tako tudi Bahčisaraj, kamor je prišel bolan. Puškinov dopust se je iztekal in septembra 1820 se je moral vrniti k predstojniku, ki je takrat svoje urade prestavil v Kišinjev.

V novem kraju in novih razmerah je Aleksander deloval le do novembra t. l., ko mu je general Inzov dal dva tedna dopusta, da je lahko odšel v Kamenko na posest družine Davidov. Toda Puškin je tam zbolel, zato so zaprosili za podaljšanje njegovega dopusta, kar jim je general rad dovolil. Pesnik je decembra 1820 pisal prijatelju o svojem bivanju pri družini Davidov in navedel: »Čas mi poteka med aristokratskimi obedi in demagogičnimi debatami.« Tu se je srečal z mnogimi poznejšimi uporniki – dekabristi, ki so zahtevali ustavo in javne svoboščine. Toda o tem mu, kakor že njegovi prijatelji, niso povsem zaupali in pesniku je ostalo, kakor piše sam, veliko šampanjca, malo žensk in malo verzov. Toda prav tam so v resnici nastale nekatere njegove bolj znane pesmi kot npr. Oblaki in Kavkaški ujetnik, ki ga je dokončal februarja 1821 in v katerem je izvrstno in živo predstavil Kavkaz ter pri tem uporabil svoje vtise s potovanja. Aleksander Puškin se je v Kišinjev vrnil šele marca 1821 in general Inzov ga je takrat, ker pesnik ni imel denarja, vzel k sebi na stanovanje. To pa je bil tudi čas, ko so evropska tla že pretresala številna gibanja in dogodki.

Leto 1821 – leto kongresa in revolucionarnih gibanj

V letu 1821, v času, ko je Puškin še ustvarjal svojega Kavkaškega ujetnika, je bila pozornost političnega sveta usmerjena v Ljubljano, deželno glavno mesto Kranjske v habsburškem imperiju. Od 26. januarja t. l. je tam namreč potekal kongres Svete alianse, ki so se ga udeležili ruski car Aleksander I., ruski minister Nesselrode, minister in državni tajnik Kapodistrias, neapeljski vladar Ferdinand IV., avstrijski cesar Franc I., skupaj s prvim avstrijskim diplomatom Klemensom Wenzlom knezom Metternichom (1773–1859) ter vrsto drugih diplomatskih predstavnikov, med drugim Francije, Velike Britanije, Prusije in Svetega sedeža. Povod za to srečanje je bilo dogajanje v Neaplju v letu 1820 in tamkajšnja revolucija, do katere je prišlo junija tistega leta. Vladarji velesil Rusije, Prusije in Avstrije so neapeljskemu kralju ponudili vojaško pomoč in v resnici so bili revolucionarji v Neaplju že marca 1821 dokončno premagani. Toda takrat so se revolucionarna gibanja razplamtela tudi v drugih delih Evrope, še posebej v Moldaviji in Vlaški.

Prav sredi marca (19. marca) je car Aleksander I. v Ljubljani prejel novice o grškem osvobodilnem gibanju izpod osmanskega jarma, ki se mu je na čelo postavil ruski general grških korenin Aleksander Ypsilanti (1792–1828). Ta je ob začetku upora klical: »Na noge! Na noge! Za vero in domovino! Prišla je ura. Grki! /…/ Vsa Grčija naj se združi v eni sami volji. Zven trobent in zamolklo zvenčanje orožja vas kličeta v boj; Evropa pričakuje od vas čudeže poguma; naši tirani trepečejo in se pripravljajo na beg.« Sam je s svojimi nabranimi prostovoljci, med katerimi je bilo še nekaj ruskih častnikov grškega porekla, 22. februarja prečkal reko Prut in dva dneva pozneje izdal svojo proklamacijo, v kateri je drzno zapisal, da ima za svoja dejanja tudi podporo velike sile. Tako kot vsi uporniki je tudi on računal na carjevo pomoč; k uporu pa je podpihoval tudi janinski paša, ki se je upiral sultanu. Toda carjev odgovor ni bil takšen, kakor si je želel. Aleksander I. je bil namreč tedaj še vedno zvest član Svete Alianse in o tem, na Kapodistriasovo žalost, ni želel slišati. Te aktivnosti na Vlaškem in v Moldaviji so bile kaj kmalu zatrte s strani osmanskih sil, sam Ypsilanti pa je po porazu njegovih čet iskal zavetje na avstrijskih tleh, kjer so ga oblasti nato zaprle. Več uspeha v boju za samostojnost so imeli Grki takrat in pozneje zato na Peloponezu, v Tesaliji ter na otokih.

Velikonočna procesija na Mestnem trgu pred ljubljanskim magistratom leta 1821. Mestni muzej Ljubljana / MGML; foto Marko Zaplatil
Pismo ruskega diplomata iz Ljubljane

Ti revolucionarni dogodki so se dotaknili tudi pesnika v Kišinjevu, kjer je nad njim z očetovsko skrbjo bdel general Inzov. Puškin je pazljivo spremljal novice o grškem boju za svobodo ter posvečal pesmi grškim revolucionarjem in njihovemu voditelju ter svojo pripadnost ideji o svobodi izražal v številnih pismih, naslovljenih na prijatelje. Prve korake Ypsilantija je v pismu Davidovu tako opisoval kot briljantne in srečne ter bil prepričan, da bo Grčija iz tega boja izšla zmagovita. To gotovost mu je sprva dajala tudi aktivnost ruskih čet na moldavski meji in želel si je, da bi res posredovale, čemur bi se pridružil tudi sam. Ta njegova navdušenost je vznemirila predstavnike oblasti in prišla na uho tudi carju Aleksandru I. v ljubljanski škofijski dvorec, kjer je takrat stanoval. Naročil je svojemu zunanjemu ministru Kapodistriasu, naj piše generalu Inzovu in poizve o tem, kako dogodki grškega upora vplivajo na ruske častnike in generala, še posebej pa na pesnika. Pismo grofa Ioannisa Kapodistriasa je bilo v osnutku spisano dne 13. aprila 1821 v Ljubljani. Henrik Costa je dogajanje v deželnem glavnem mestu Kranjske tistega dne opisal tako: »Vreme je tako spremenljivo kot včeraj. Termometer je pokazal 11 stopinj toplote. V stolnici je bila danes zadušnica za cesarico Terezijo II., ženo cesarja Franca. Udeležili so se je vladarji, knezi, ministri. Z najvišjim kabinetnim pismom od danes je Nj. Visočanstvo c. kr. majorju angleških huzarjev grofu Gatterburgu v priznanje za njegovo odlično obnašanje pri Orsegu podelilo mali križ Leopoldovega reda. Iz Mohilovega je prispel ruski carski generallajtnant, šef generalnega štaba baron Dibič, v Petrograd je odpotoval carski generalmajor knez Lapouhin

Takrat so torej v diplomatskih vrstah omenjali tudi Puškinovo ime, sestavljen pa je bil tudi Kapodistriasov osnutek pisma, ki je bil leta 1887 objavljen v reviji Russkaia Starina in na katerega je v slovenskem prostoru opozarjal že Mile Klopčič. Osnutek pisma se glasi:

»Vaši visoki ekscelenci je bil pred nekaj časa poslan mladi Puškin. Ker nimam nobenih novic o njegovem vojaškem služenju in obnašanju, bi rad, milostljivi gospod, še posebej v sedanjih okoliščinah izvedel za Vaše iskreno mnenje o tem mladeniču. Je poslušen vzgibom po naravi dobrega srca ali pa se vdaja vihram nebrzdane in škodljive domišljije? V pričakovanju vašega odgovora …« K zapisu je bil na izvirniku dodan lastnoročen zapis ruskega vladarja: »Kot je rečeno, tako se bo zgodilo

Uradno pismo je bilo sestavljeno, podpisano in odposlano 25. aprila 1821 po državnem svetniku Pisaniju.

Generalov odgovor

General Inzov je na zaupno pismo odgovoril v svojem slogu, ki izkazuje, da je bil odnos med njim in Aleksandrom Puškinom bolj očetovski kakor oficirski, kar so ugotavljali že prvi Puškinovi biografi. Pismo, objavljeno leta 1887 v že omenjeni reviji, se v slovenskem prevodu[1] glasi:

Milostljivi gospod, grof Ivan Antonovič! V zvezi s spoštljivim odgovorom Vaše prevzvišenosti z dne (14.) 26. aprila imam čast Vas obvestiti, da se k meni poslani sekretar kolegija Puškin, ki z menoj živi v isti hiši, dobro obnaša in se v teh nemirnih časih ne udeležuje nikakršnih slabih aktivnosti. Zaposlil sem ga s prevodom moldavskih, v francoščini napisanih zakonov, v ruščino in ga tudi z drugimi službenimi obveznostmi odvračam od ukvarjanja s praznimi stvarmi.

Spodbuja ga tisti duh, ki so ga bili polni vsi prebivalci Parnasa, s katerim posnema nekatere pisatelje. V svojih razgovorih z menoj včasih razodeva pesniške zamisli. Prepričan sem, da ga bodo v tem pogledu leta in časi spametovali in bo s pomočjo izkušenj spoznal neutemeljenost prepričanj, ki jih je osvojil z branjem škodljive literature pa tudi s prevzemanjem načel tega stoletja.

V času bivanja v prestolnici je iz državne blagajne letno prejemal 700 rubljev. Ker sedaj ne prejema podpore in je brez pomoči svojega očeta, se kljub moji pomoči to pozna pri spodobnosti njegovega oblačenja. Zato mislim, da sem Vas, milostljivi gospod, dolžan ponižno prositi, da bi mu določili tisto podporo, ki jo je prejemal v Sankt Peterburgu.

Ko čakam naklonjeno obvestilo Vaše prevzvišenosti, izražam iskreno spoštovanje in popolno predanost. Milostljivemu gospodu, pokorni služabnik, Ivan Inzov.

[Zgoraj je pripis o prejemu]: »7600 – 1. maja 1821«.

Naklonjeno in dokaj previdno Inzovo poročilo o Puškinu, ki se v »teh nemirnih časih ne udeležuje nikakršnih slabih dejanj« kakor tudi prošnja starega generala za svojega varovanca, je bila pri carju in oblasteh pozitivno sprejeta, saj je Aleksander nato res dobil izplačana zaostala sredstva, kakor kaže pripis, in je poslej tudi znova dobival plačo, kakršno je imel v Sankt Peterburgu – 700 rubljev letno. Sredstva so izplačevali vsake tri mesece in jih pošiljali Inzovu.

Razočarani Puškin v Kišinjevu

Vendar stari general ni bil popolnoma iskren s svojimi nadrejenimi. Drži, da Puškin ni sodeloval v revolucionarnih dogodkih, a svoje naklonjenosti do voditeljev upora in dogajanj ni skrival in jih je moč najti v pesmih (npr. pesem Vojna) in verzih, poslanih prijateljem. Celo več, sam je pisal Ypsilantiju in pismo poslal preko mladega francoskega častnika, ki je zapustil Kišinjev in se znašel pri upornikih. Na žalost je to pismo izgubljeno. Ne glede na to, da se Puškin ni udeležil tega boja, pa je prav njegovo pero in obsežno pisanje o grškem uporu, kakor ugotavlja Demetrios J. Farsolas, postalo središče umetniškega izražanja o helenistični ideji svobode. Temu uporništvu je bil zvest tako, da je tam menda postal celo prostozidar in se je vpisal v ložo »Ovid št. 25«.

Kip Puškina v Ljubljani. Foto: David Petelin.

Te aktivnosti so bile povod za nov sum oblasti in spet je general že novembra 1821 prejel vprašanje, kako se drži njegov varovanec in zakaj se generalu ni zdelo vredno opazovati njegovega početja v prostozidarski loži. Inzov je v svojem odgovoru znova branil Puškina in menil, da v Kišinjevu ne more vstopiti v nobeno ložo, saj jih tam ni. Toda Puškin je bil takrat že pod nadzorom policije, ovadbe so se vrstile in dobro so bili poučeni, da je bil zelo nezadovoljen nad dogodki in reakcijo ruske vlade glede grških upornikov, nad katerimi pa je počasi, spričo novic o grozodejstvih, do katerih je prihajalo, tudi sam izgubljal navdušenost.

Nič manj ni bil Puškin vesel svoje službe v dolgočasnem Kišinjevu. Upal je, da se bo lahko kmalu vrnil v carsko prestolnico, kar je izražal v pismih prijateljem, toda pisma so prihajala prepočasi in ni jih bilo malo, ki mu sploh niso pisali. Zdelo se je, kakor da je zapuščen in zaprt, pri čemer pa mu je kljub pridobljeni plači težave povzročal tudi denar. Tega ni bilo nikoli dovolj in »ubijal se je z revščino«, kakor je pisal sam leta 1823 ter se predajal kartam, damam, verzom, prepirom in dvobojem. Stari general Inzov je moral večkrat posredovati zaradi njegove vročekrvne vihravosti v njegovih sporih in je mladega varovanca včasih vtaknil v zapor, kamor ga je potem hodil obiskovat. Puškin sam pa je upal, da bi ga spustili vsaj na dopust in leta 1823 je posebej prosil zanj, da bi obiskal St. Peterburg. A prošnja je bila odbita, Puškinovo mračno razpoloženje pa je poskušal izboljšati Inzov, ki ga je koncem maja 1823 na pesnikovo izrecno prigovarjanje le spustil v Odeso. Toda takrat so že prišli tudi ukazi o njegovi prestavitvi. Pesnikovi prijatelji so namreč uspeli prepričati državne oblastnike, da so ga premestili v Odeso in dodelili k novemu upravitelju južne Rusije, grofu M. S. Voroncovu. Res je zapustil dolgočasno mesto Kišinjev, a zapuščal je tudi starega generala, ki je imel pesnika iskreno rad in mu je bil vedno očetovsko naklonjen. Novi predstojnik je bil mož drugačnega kova, niti malo podoben Inzovu.

Nadaljnji dogodki v Puškinovem življenju so bili še kako viharni, a namen tega pisanja je bil približati pesnikovo življenje od zgodnjih let pa do časa, ko je bil ruski državni vrh prisoten na kongresu, ki se je pred dvestotimi leti odvijal v Ljubljani. Res, da je to poizvedovanje o slavnem pesniku, ki je bilo poslano iz Ljubljane, predstavljalo le enega od tisočerih obrobnih dopisov, ki so jih takrat predstavniki držav pošiljali iz glavnega mesta Kranjske, a morda prav te skromne vrstice in odgovor starega generala še nekoliko bolj povežejo velikana ruske poezije s slovenskim prostorom.


[1] Za nov slovenski prevod dotičnega pisma se iskreno zahvaljujem lomskemu župniku dr. Silvestru Novaku.