Letos mineva 160 let od rojstva ruskega politika iz predrevolucionarnega obdobja Pjotra Stolipina. Po razpadu Sovjetske zveze, predvsem pa v zadnjem desetletju, je ponovno postal tema raziskav ruskih zgodovinarjev in zgled vladajočim krogom na čelu s predsednikom Putinom.
Pjotr Arkadijevič Stolipin je bil pomemben reformator, politik in patriot carske Rusije. Njegovi načrti za prenovo in modernizacijo države so bili ogromni, čeprav je le redke uspel realizirati. Njegove reforme in način, na kateri jih je skušal doseči, so še danes tema mnogih debat med zgodovinarji. V tem kontekstu ga pogosto primerjajo z Jurijem Andropovom, generalnim sekretarjem Komunistične partije ZSSR. Andropov je imel številne načrte za modernizacijo in reforme v Sovjetski zvezi, a jih zaradi prezgodnje smrti (februarja 1984) ni uspel uresničiti, državi je vladal le 15 mesecev.
Zgodnje življenje
Stolipin je bil rojen 14. aprila 1862 v Dresdnu, tedanji kraljevini Saški. Njegov oče Arkadi Dmitrjievič je bil ruski veleposestnik in potomec plemiške družine, general ruske artilerije, ki je bil v sorodu z velikim pesnikom Mihailom Lermontovom. Njegova mati Natalija Mihajlovna (rojena Gorčakova) je bila hči ruskega pehotnega generala iz Krimske vojne. Pjotr je svoja otroška leta preživel v Litvi, kje je njegova družina posedovala nepremičnine in posest. V Vilni so kasneje kupili hišo, zato je tam končal gimnazijo.
Zatem je sledila selitev v cesarsko prestolnico St. Peterburg na študij. Študiral je na fakulteti za fiziko in kemijo, kjer je pridobil dobro izobrazbo. Univerza v St. Peterburgu je bila moderna in liberalna, zagovarjala pa je državo z močno vlado. Stolipin je študij zaključil leta 1885. Leto prej se je poročil z Olgo Borisovno Niedhardt, hčerjo pomembne ruske plemiške družine. Z njo je imel pet hčera in sina.
Politična kariera
Po diplomi se je zaposlil na ministrstvu za notranje zadeve. Opustil je svoje otroške sanje, da bi postal kemik in nadaljeval družinsko tradicijo službovanja v notranjem ministrstvu. Prvo pomembno delovno mesto je dobil v Kaunasu, kamor so ga leta 1889 postavili za maršala regije. Ta služba mu je ponudila vpogled v notranje potrebe lokalnega prebivalstva in mu omogočila, da razvije administrativne spretnosti. Bil je fasciniran z načinom življenja v severozahodnih provincah imperija in poskušal spodbujati podoben način razdelitve zasebnih zemljiških posestev po celi državi.
Leta 1902 je postal guverner Grodna v današnji Belorusiji. Postal je najmlajša oseba kadarkoli imenovana na takšen položaj. Nato je postal guverner Saratova, kjer je postal znan po tem, da je leta 1905 zatrl kmečki upor. Ugled si je dvignil s slovesom edinega guvernerja, ki je uspel zadržati nadzor nad regijo v času vsesplošnega upora. Stolipin je bil guverner, ki je uporabil efektivne metode proti organizatorjem uporov. Upor je uspel zatreti z zanimivo kombinacijo čvrstosti in razumevanja težav navadnih kmetov. Obenem je bil eden od najodločnejših zagovornikov uporabe vseh razpoložljivih sil proti protestnikom med rusko revolucijo leta 1905 s čimer je pokazal svojo lojalnost do monarhije. Vse to je pritegnilo pozornost carja Nikolaja II., ki ga je imenoval za notranjega ministra maja 1906 v svetu (kabinetu) ministrov Ivana Goremjkina. Rusija je dobila dumo (parlament) in svet ministrov (vlada) po revoluciji 1905.
Predsednik sveta ministrov
Julija 1906 je postal tretji predsednik vlade v carski Rusiji. Po prevzemu funkcije je začel t. i. Stolipinovo reformo. Namen je bil ustvariti razred zmerno bogatih kmetov. Njegove reforme so bile uspešne v zahodnih delih imperija, zato je predlagal, da se ta model prenese po drugih delih države. Poleg zemljiške reforme se je ukvarjal s sodstvom, razdelitvijo obveznosti in moči na samem državnem vrhu, vprašanji lokalne oblasti in samouprave, ekonomije, financ, izobraževanja, znanosti in kulture, boja proti »terorizmu«, modernizaciji varnostnih in obrambnih sil države. Tekom njegove vladavine je bilo zaprtih preko 500 delavskih sindikatov, mnogi levičarski časopisi so bili prepovedani. Decentraliziral je vlado in podelil več moči lokalnim politikom. S tem si je pridobil veliko nasprotnikov med starejšo konservativno monarhistično elito.
Stolipin je bil tarča mnogih napadov z strani desnih in levih političnih skupin. Avgusta 1906 je bila napadena Stolipinova dača. Sam je bil le lažje poškodovan, a je zato na drugi strani umrla njegova hči in še 28 drugih ljudi. V času njegovega predsedovanja se je pojavil izraz Stolipinove kravate – sodni procesi, ustanovljeni za eliminacijo teroristov in ostalih nasprotnikov vladajočega režima. Drugi izraz je bil Stolipinovi vagoni, saj so z vlaki poslali veliko število ljudi v delovna taborišča. V času njegovega predsedovanja svetu ministrov je bilo na javnih sodnih procesih usmrčeno okoli 3000 ljudi. To so bili večinoma boljševiki in ostali pripadniki levo orientiranih političnih skupin.
V času vladanja je povečal pravice ostalih verskih (predvsem Judov) in političnih skupin. Ena njegovih največjih sposobnosti je bila da je znal počakati in mirno opazovati, namesto da bi takoj sprejel odločitev. V tem času je spremenil naravo delovanja dume, da je lažje sprejemala zakone, ki jih je predlagala vlada. Po razpustitvi dume junija 1907 je spremenil volilni sistem v korist bolj premožnih volivcev. Tako so se v naslednjo dumo vrnili nekateri bolj konservativni člani. Po teh dogodkih je začel izgubljati podporo carja. A čeprav je ponudil odstop s položaja predsednika vlade, tega Nikolaj II. ni sprejel.
Atentat
Septembra 1911 je kljub opozorilom policije, da se nanj pripravlja atentat, potoval na odkritje spomenika posvečenega carju Aleksandru II. v Kijev. Potoval je brez telesnih stražarjev, zavračal je tudi neprebojni jopič. Še en dokaz njegovega spora s carjem Nikolajem II. je bil ta, da ni potoval z njim in ostalimi državniki, temveč je na slovesnost prišel s taksijem. Po koncu dogodka se je Stolipin skupaj z carjem in njegovima dvema najstarejšima hčerama udeležil predstave v kijevski operni hiši, kjer ga je dvakrat ustrelil Dmitrij Bogrov. Zaradi ran je štiri dni kasneje umrl.
Bogrov, ki naj bi bil pod vplivom narkotikov, je bil obešen deset dni kasneje, medtem ko je bila sodna preiskava z ukazom carja ustavljena. Uradno pojasnilo je bilo, da je bil Bogrov radikalni levičar in Jud, a nasprotno dokazi nakazujejo, da napada niso organizirale leve politične skupine, temveč konservativne monarhistične elite, ki so se zbale za svoj vpliv in moč v primeru uspešnosti Stolipinovih reforme. Žrtev so pokopali v samostanu Pečersk v Kijevu, današnji Ukrajini.
Zaključek
Mnenja o Stolipinu so razdeljena. V sovjetskih časi se ga v šolskih učbenikih ni pogosto omenjalo, a je po razpadu Sovjetske zveze postal predmet mnogih debat. Človeka, ki je živel zdravo – ni kadil, redko pil alkohol in zavračal kvartopirstvo, nasprotniki sovjetske oblasti označujejo za velikega državnika, reformatorja in ruskega patriota, na drugi strani ga njeni privrženci obtožujejo vzpostavljanja terorja po dogodkih iz leta 1905. Bil je zagovornik učinkovitosti, hitre modernizacije in kapitalističnega ekonomskega sistema, medtem ko mu način kako to doseči in načela demokracije niso bili v prvem planu. Prav zaradi tega je vzornik številnim današnjim vladajočim ruskim politikom na čelu s predsednikom Vladimirjem Putinom. Nekateri ruski mediji in ekonomisti gredo celo tako daleč v občudovanju, da menijo, da bi tudi današnji ruski predsednik potreboval človeka Stolipinovega kova in se ob tem sprašujejo ali ni morda trenutni predsednik vlade Mihail Mišustin ta oseba, predsednik Putin pa nov car.
Kot zanimivost naj dodamo, da je Stolipin leta 2008 v televizijski oddaji Ime Rusije, kjer so izbirali najpomembnejšega Rusa v zgodovini, končal na drugem mestu za Aleksandrom Nevskim in pred J. V. Stalinom. Ob 150. obletnici njegovega rojstva leta 2012 pa so mu pred rusko Belo hišo v Moskvi (sedež vlade Ruske federacije) postavili spomenik.