V seriji člankov podajamo oris vsakdanjega življenja v Ljubljani v prvih dveh desetletjih po 2. svetovni vojni. Tokrat predstavljamo ples in nočno življenje.
Velik del družabnega življenja se je pred drugo svetovno vojno odvijalo v stavbi Kazina, ki je bila zgrajena v tridesetih letih 19. stoletja. Namenjena je bila druženju višjih družbenih slojev ne glede na narodnost. Društvo Kazina, ki je naročilo njeno gradnjo, je v njej prirejalo različne družabne prireditve in plese.
Konec 19. stoletja je bila Kazina trdnjava nemštva in središče družabnega življenja nemškega dela Ljubljančanov. Z razpadom Avstro-Ogrske monarhije je postala središče jugoslovansko usmerjenih liberalnih krogov. V obdobju med svetovnima vojnama je bilo v stavbi več klubov, kjer se je zbiralo predvsem liberalno slovensko meščanstvo. Prostori Kazine so veljali za ene najlepših družabnih prostorov v Ljubljani, vodil pa ga je takratni elitni Ljubljanski klub, ki je organiziral koncerte, praznovanja, bankete, plese (npr. Miklavžev in silvestrski večer) ter predavanja.
Kazina kratek čas sedež ljudske skupščine
Po drugi svetovni vojni je društvo Kazina prodalo stavbo Komunistični partiji Slovenije, v njej pa je bila nekaj časa celo ljudska skupščina SRS.[1] V povojnem obdobju so bili v stavbi različni državni organi, po izgradnji novega skupščinskega poslopja leta 1959, pa se je v stavbo vselil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (po letu 1988 Inštitut za novejšo zgodovino). Prostore je uporabljal tudi Sociološki in filozofski inštitut, ki se je kasneje preselil.
V šestdesetih letih so se v stavbo naselile različne študentske dejavnosti (ples, folklora itd.). Mojster Adolf Jenko je imel v stavbi Kazine svojo plesno šolo od leta 1927, po drugi svetovni vojni pa so jo preselili na Petkovškovo nabrežje, kjer je poučeval družabne in športne plese.[2]
Družabni plesi postali nezaželeni
Čeprav je bil po vojni družabni ples nezaželen, označen kot fakirstvo, kapitalizem,[3] se je velik del družabnega življenja po drugi svetovni vojni odvijalo tudi na plesih. Nič čudnega, da so se fantje množično vpisovali v plesno šolo mojstra Jenka, saj se je na parketu spletlo največ ljubezenskih zgodb. Ljubezni ali pač samo spogledovanja so se dogajala predvsem ob sobotah zvečer na plesih.
Najbolj znan je bil tisti v Narodnem domu na Miklošičevi, kjer se je zbralo več sto mladih, poleti pa tudi v gostilnah, ki so imele vrtove, denimo v Riu, pa v Švicariji v Tivoliju, našteva dolgoletni plesalec in vodja Ljubljanskega plesnega kluba Mihael Verbič, ki je pete brusil pri mojstru Jenku.[4]
Za ples je primanjkovalo deklet
Ljubljančanka Marta Brüfach se najraje spominja časa preživetega v Narodnem domu: »Tam smo pa mi bili. Plesne vaje smo imeli, to je bila mladina, potem smo pa vsake toliko časa naredili piknik. Eden je prinesel vino, ker je bil Dalmatinec. Jaz sem takrat deset krofov spekla. Vsak je nekaj prinesel, recimo piškote in potem smo imeli luštno zabavo.«[6]
Družilo in plesalo se je povsod, kjer se je dalo
Ples in nočno življenje pa se nista odvijala samo v Narodnem domu, temveč tudi na Taboru, Triglavski restavraciji, »zvečer smo hodili v Šiško v Šercerjev dom, bile so tudi plesne vaje na Viču, po šolah, kasneje pa v Festivalno dvorano, ki pa je preozka in predolga. Bile so tudi sproščene veselice na prostem«.[7]
Tako na plesih kot tudi v lokalih je bila živa glasba – gramofon je imel namreč le redko kdo. Matija Barl, ki je pri različnih zasedbah igral klarinet, je s petimi ali šestimi koncerti ob koncih tedna zaslužil več kot njegov oče, ki je bil podpredsednik podjetja Hrana. »Vstopnine niso bile visoke, a dvorane so pokale po šivih in na koncu večera se je nabralo kar precej.« Igrali so povsod – po avlah, travnikih in senikih, da je bilo le dovolj prostora za ples. Ljudje so imeli pač potrebo po druženju in zabavi.
Miličniki preganjali jazz in boogie woogie
Jazz in ples boogie woogie je bil v tistih letih prepovedan, saj ga je oblast smatrala za nemoralnega in nezaželenega,[8] ter proti temu ostro nastopala: »prišli so miličniki in so razgnali plesalce in godbenike če so to plesali«.[9]
Nočno vandranje se je končalo v Kolodvorski restavraciji
Nočna lokala sta bila v Ljubljani le dva – bar Slon in Nebotičnik. Običajno so šli tisti bolj žejni zabave so najprej v slednjega, nato v Slona, ki so ga ob štirih zjutraj zaprli, dokler se ni uro kasneje odprla Kolodvorska restavracija. Tam so se po dolgi in naporni noči spet vsi srečali. Pesnik Lojze Krakar je o njej zapisal: »Tukaj je zadnja postaja Ljubljane, kadar prehodiš vsa pota noči, tu srečaš v bratskem objemu pijane cipe, poete in zgledne meščane, tu kot v peklu ob tej uri so zbrane duše zgubljenih ljudi.«[10]
________
[1] Zupančič Bogo, Usode ljubljanskih stavb in ljudi – Pozabljeni Ljubljanski klub. Delo, Ljubljana, 8.4.2006
[2] Veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
[3] Moje ulice, dvanajstič: Božo Štajer
[4] 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave
[5] S plesom do olikane mladine Mihael Verbič
[6] Marta Brüfach
[7] Moje ulice, dvanajstič: Božo Štajer
[8] Moje ulice, dvanajstič: Božo Štajer
[9] Moje ulice, sedemnajstič: Andrej Novak
[10] 2000 let Emone: Povojna Ljubljana željna plesa in zabave
