Postmodernizem lahko v zgodovinopisju zasledujemo od šestdesetih let naprej in praktično sovpada z drugimi post-modernizmi, tako v družboslovnih oz. humanističnih znanostih kot zunaj njih (arhitektura, umetnost itd.). Postmodernizem kot tak sicer nima skupnega imenovalca, lahko pa najdemo nekaj stičnih točk oz. določimo zakaj do tega pojava sploh pride.
Postmodernizem je v svoji zgodnji manifestaciji arhitekturna smer, kasneje pa smer oz. splošni kulturni pogled (kultura v najširšem smislu), ki je izredno skeptičen do gotovosti v znanosti ali družbi ter z možnostjo reprezentacije realnosti. V zgodovinopisju je skoraj enakovreden z lingvističnim preobratom, ki je preusmeril pozornost proti tekstu in diskurzu o njem, v nasprotju s prej uveljavljeno metodo v historični praksi s spraševanjem o tem, kaj nam teksti lahko razkrijejo/povedo o pretekli realnosti. Pod tekst pa moramo razumeti vsako fiksirano sosledje besed ali slik (včasih tudi druge oblike komunikacije), katere namen je dati pomen (ali občasno brez pomena).
Postmodernizem v zgodovinopisju ne moremo označiti z gibanjem (prej s smerjo), razumevanje tega fenomena pa sloni na sami interpretaciji Zgodovine, iskanje novih poti oz. postavljanje vprašanj, ki so pravzaprav prisotna že v antičnih temeljih pisanja zgodovine. Če skrbno sledimo zgodovini zgodovinopisja, kaj kmalu ugotovimo, da se v vsakem »novem« obdobju oz. zgodovinski paradigmi postavljajo vprašanja kot npr. Kaj je zgodovina? Kaj je smisel zgodovine? Kaj je zgodovinska resnica? Ali obstaja pot do absolutne in zveličavne resnice? Kakšen je odnos med sedanjostjo in preteklostjo oz. ali zgodovino? Kakšne metode in tehnike dela uporablja zgodovinar? Pri tem ugotovimo, da vsako obdobje (generacija) postavi svojo pravo, drugačno zgodovino, paradigmo, pogled in naredi korak naprej, vendar pa se vprašanja še vedno vsakič znova postavljajo in odgovori prav tako odmikajo od nekih trajnih in temeljnih »zakonih«, na katerih sloni zgodovina kot znanost.
Zadnji tak »kopernikovski« preobrat v zgodovinopisju predstavlja prav postmodernistična misel, ki postavi vse na glavo (dejstvo, dogodek, tekst, jezik, zgodba – elementi, ki tvorijo v klasičnem razumevanju zgodovino) in hkrati razširja polja raziskovanja, interpretacije in relativizma (podobno a ne enako kot kulturna in socialna zgodovina ter poststrukturalizem). Medtem ko je »udobno« 19. stoletje narekovalo zgolj zbiranje in nizanje podatkov v obliki zgodbe (Ranke), ki so pokazala pot do zgodovinske »resnice«, ki se nam nato razkriva pred očmi, pa postmodernizem postavlja vse pod vprašaj. Lingvistični, interpretativni in retorični preobrati so razširili raziskovalno polje objektivnosti/subjektivnosti humanistike oz. razvoja človeškega bistva. Postmodernizem lahko zato razumemo tudi kot krizo zgodovinopisja, ki odpira številna vprašanja in novega teoretiziranja. Vsak raziskovalec/pisec zgodovine bi si moral razjasniti teoretične pojme, ki predstavljajo temelje reprezentacije, ter si postaviti nekaj vprašanj (Zakaj me to zanima? Kam me bo pripeljalo raziskovanje? Na kaj se lahko oprem? Ali ima svoj smisel?) in še nato o Zgodovini.
Postmodernizem se ne ukvarja samo z zgodovino, temveč posega tudi na druga humanistična in družboslovna raziskovalna polja. Diskusij o zgodovini ne zgolj kot o znanstveni vedi, temveč tista, ki združuje intelektualno zgodovino, filozofijo zgodovine in metazgodovino (metahistory). Gre za nove možnosti historične reprezentacije. »Tekst« je potrebno razumeti kot zgodovinarjev produkt, bolj kot pa uporabljene vire, čeprav niso v praksi nikoli nepovezani. Tekstualizacija in historizacija (uzgodovinjanje) pa se nanašata na proces konstituiranja »teksta« oz. zgodovine.
Postmodernistično zgodovinopisje se osredotoča na več stvari/odnosov/ravni: 1) uporaba lingvističnega preobrata (angl. linguistic turn) v moderni literarni teoriji, filozofiji in zgodovini kot oblika reprezentacije; 2) razkrivanje različnih vlog naracije v ustvarjanju zgodovinskih dejstev in njihovo sintezo (kar smatramo za zgodovino) ter možnost raznolikih zgodb; 3) odnos med povezanostjo dejstev, strukturo interpretacije, metazgodovino in »resnico« zgodovinskega teksta ter zgodovine same; 4) razlike, ki jih ponuja nova retorika in poetika zgodovine za branje zgodovinskih tekstov in zgodovino kot tekst; 5) osredotočanje kako je čas historiziran z vzorčenjem skozi uzgodbenje (angl. emplotment); 6) preverjanje kontekstualizacije zgodovine na splošno – zgodovine kot teksti in zgodovinarji kot poklicna profesionalna skupnost – v luči tekstualnega pristopa; 7) vlogo »glasov« in vidikov v zgodovini (lastnim ljudem v določenem času); 8) uporaba multikulturalizma, izbor vidikov v historičnem tekstu skozi fokusiranje problema v prezentiranju Drugega; 9) možnosti gledanja k politiki zgodovinske prakse (izvajanje) in profesionalne avtoritete, ki samoreflektira probleme sociologije in politične zgodovine, ter se konča z odnosom med močjo in znanjem; 10) pisanje in poučevanje, branje in revidiranje zgodovine danes – reflektiranje in (kon)tekstualizacija kot odprta možnost za zgodovinarje, ki ustvarjajo nove zgodovine v luči izzivov, ki so jim predstavljeni.
Pred mnogimi leti je bila vsa zgodovina narativna. Zgodovinar in bralci so jasno razumeli odnose med zgodovino, zgodbo, naracijo, zaplet in pogled. Zgodovina je bila resnična zgodba o preteklosti. Delo zgodovinarja je bilo jasno: zbral le gradivo (vire) in dejstva, ter jih nato skonstruiral v zgodbo, kateri model se je uveljavil v 19. stoletju (metodologija dela, znanstveni aparat). Zaplet in način pripovedi je bila prepuščena talentu zgodovinarja, struktura pa je sledila po logiki kronologije (sosledje dogodkov) v obliki zgodbe. V naslednjih desetletjih 20. stoletja so različne zgodovinske šole zavračale (vsaj načeloma in ideološko) koncept zgodovine v obliki zgodbe. Francoska analovska šola je postavila v ospredje zgodovinarjevega zanimanja dolgotrajne trende, demografske raziskave in vpliv geografije na zgodovinsko dogajanje. Nekateri teoretiki te šole so celo zanikovalni spremembe in kronologijo kot glavni fokus zgodovinskih študij (npr. Braudel s konceptom longue duree – njegova »totalna« zgodovina v teh nivojih jasno kaže na preteklost kot sočasnost večih dogajanj). Nova socialna zgodovina, ki je pognala temelje na severno ameriškem kontinentu, je videla nomološko oz. posplošeno razlago z eksplicitnim testiranjem socioloških teorij in nadomestilo običajno zgodovino za analitični model.
»Gonja« proti naraciji je kasneje obrodila prav nasproten efekt. Francoski zgodovinarji od šestdesetih let 20. stoletja naprej so se odmaknili od tez, da klimatske spremembe vplivajo na socialne spremembe predindustrijskih ciklov življenja in poudarjanje mentalitet ljudi, ki so jih preučevali. Čeprav so se ti zgodovinarji posvečali revnim in marginalnim (raje kot na bogate in slavne), je vključevalo analizo in zgodbo, razlago simbolov in obnašanja, pa je bil način pripovedi drugačen kot klasični model 19. stoletja. Uporabljali so narativno metodo, da bi razložili razumevanje pretekle družbe. Tako sta se oblikovala dva pristopa – narativni in analitični (struktura). Z naracijo se enostavneje organizira »zgodovinski materiala« v kronološko sosledje (red) v enovito zgodbo. Pisanje strukturne zgodovine je bolj opisni (razlagalni del) in analitičen, kjer so bistvene okoliščine. Tako je glavna razlika, da se naracija posveča specifičnemu in posameznemu, struktura pa skupnemu (splošnemu) in statistiki.
Za sodobno zgodovinopisje in humanistične vede je značilno vračanje k »narativnemu diskurzu«, to se pravi k zgodbi kot postopku (emplotment), ki vsebuje ontološko in epistemološko dimenzijo v odkrivanju predstavljene resničnosti. V novejšem zgodovinopisju (zadnja desetletja) postaja problem narativnega diskurza eden najbolj intenzivno obravnavanih problemov (pri nas se s tem izrazito vsebinsko in teoretsko ukvarjata reviji Zgodovina za vse ter Annales). Vprašanje pripovedi (naraciji) in njenega uveljavljanja zajema danes tudi druge humanistične in družboslovne vede. Od sodobnih zgodovinarjev je pognal te diskusije najdlje »čez rob« ameriški teoretik Hayden White.
Vprašanje narativnega diskurza se je najbolj pokazalo v sodobnem zgodovinopisju, vendar gre za pojav, ki ga White gleda globinsko in čez mejo svoje stroke, tako da ga naposled uvršča med opazne pojme postmodernizma. Gre za obliko, ki nosi v sebi spoznavni proces, za »pripoved« ali »zgodbo« kot ontološko in epistemološko razsežnost tako v odkrivanju kot v predstavljanju resničnosti pripoved je v tem smislu postopek, ki podeljuje resničnosti in njenim dejstvom konceptualno vsebino, koherentnost in smisel. Nasproti tej narativni paradigmi, ki znova prodira v zgodovinopisje in humanistiko, stoji »antinarativna paradigma«. Zagovorniki te paradigme zavračajo pripoved ali zgodbo kot ustvarjanje varljivega smisla v dogodke in pojme, ki tega smisla in pomena sploh nimajo, tako da jim pripoved velja za izmišljotino mitičnega videza zgodovine. Vztrajajo na strani nepripovednih načinov prikazovanja. Vztrajajo na poti dozdevno nevtralnih posnetkov resničnosti, pa naj gre za njihovo konkretnost ali abstrakcijo.
V fiziki oz. naravoslovju ni prostora za pripoved razen za morebitni anekdotični uvod v predstavitev znanstvenih dognanj. Tudi biolog praviloma ne bo pripovedoval zgodbe o svojem gradivu, temveč ga bo analiziral in pustil ob strani »zgodbo o naravi«. Kaj torej pomeni v zgodovinopisju, humanistiki in družboslovju izgon zgodbe? Pomeni odstranitev pomena in koherence dogajanja. Šele pripoved vnaša vanje perspektivo in iz analov ali kroniko dela zgodovino. Iz kaosa dogodkov in pojavov je treba šele najti tisto, čemur pravimo resnična zgodba, kar je navsezadnje zgodovina.
Postmodernizem zavrača med drugim teleološko (razvojno, stopničasto) naravo predstavljanja zgodovine (zgodovina kot napredek). Teleološki prikaz zgodovine oz. preteklosti je bila stalnica piscev zgodovine, še posebno od razsvetljenstva naprej in pojava nacionalne zgodovine. Tej paradigmi je bila podvržena skorajda vsa slovenska historiografija, pravzaprav od začetka (ustvarjanje koncepta zgodovinskega razvoja slovenskega naroda od Linharta naprej). To je bilo sicer razumljivo iz več razlogov npr. obramba slovenskih narodnih interesov – zgodovina v službi narodnega gibanja (koncept navidezne kontinuitete od Karantanije do samostojne nacionalne države).
Historiografija pomeni pisanje zgodovine (deskriptivna, analitična in historična historiografija). Pojem zgodovine zajema znotraj sebe dva pomena: zgodovina kot preteklost (pretekli dogodki, vse kar se je zgodilo), ki je objekt zgodovinarjevega raziskovanja, in zgodovina kot veda (znanstveni prikaz, prezentacija oz. rekonstrukcija zgodovinarjevega truda, v glavnem v pisani obliki – skozi »tekst«). Za postmoderniste je preteklost (zgodovina) pravzaprav delo zgodovinarjev, zato pri njih razlikovanje obeh pojmov postane brezpredmetna. Postmodernisti so mnenja, da tradicionalni zgodovinarji premalo posvečajo pozornost k sami reprezentaciji preteklosti kot zgodovine.
Postmodernizem med drugim zanika točnost »teksta«. Postmodernistična zgodovina (zgodovinopisje) ne priznava resničnosti kot take, zgolj princip užitka – zgodovina kot užitek za zgodovinarje, torej sama sebi namen. Preden pa nadaljujemo razpravo, pa naj pojasnim temeljne razlike med modernizmom (tradicionalna zgodovina) in postmodernizmom. Moderna zgodovina (v smislu klasične) ni pozitivistična v smislu, da bi stremela k fiksirani, totalni in absolutni pretekli resnici. Moderna zgodovina je prav tako kot postmoderna podvržena v določeni meri relativizaciji (in možnosti drugačne interpretacije), s to razliko, da je relativizem zasidran v (zaznavanju) realnosti. Podobno kot poskušajo sodobni filozofi razumeti antično filozofsko misel podobno, kot so jo sami (Grki in Rimljani) dojemali, tako poskuša moderni zgodovinar brati in pisati zgodovino v njenem duhu (poskus razumevanja in vživetja v čas raziskovanja). Poskuša pravzaprav vpogledati v glave preteklih ljudi (mentaliteta), razumeti njihova dejanja, spoznati duh časa – torej rekonstrukcija preteklega življenja (v Rankejevem duhu), kot so ga samo dojemali. Zgodovinarji, tako sodobni kot že antični, se pri svojem delu zavedajo treh zmot (nezavedno ali zavedno): zmotnost virov oz. pomanjkanje, selekcioniranje ter lastne subjektivnosti.
Zgodovinarji se zavedajo, da se preteklosti ne da zajeti v celoti prav zato, ker so ostanki preteklosti nepopolni in del sedanjosti, torej v odnosu do sedanjosti. Moderni zgodovinarji so zato prisiljeni k selekciji in interpretaciji. Temu lahko dodamo zaključek, da je po defaultu vsako zgodovinsko delo nepopolno, približno in delno. Preteklost je absolutna, zgodovina ni. Ker so zgodovinarji kot ostali ljudje iz mesa in krvi in zatorej produkt vsakokratnega časa in prostora, so zato obsojeni kljub vsakršnim poskusom po absolutni objektivnosti pri pisanju zgodovine, na podvrženost ideoloških, kulturnih in drugih konceptov. Zgodovina je, če hočemo ali ne, vedno odraz sedanjosti (kot je že Bloch dejal, ima zgodovinar dva gospodarja – preteklost in sedanjost). Torej v nasprotju s krilatico, češ da je že vsa zgodovina že napisana, nasprotno, zgodovina ne bo nikoli do konca napisana, saj vsako obdobje (generacija) prispeva nekaj v mozaik znanja, potrebuje »svoj« zorni kot zgodovine. Varljivost, zmotnost in relativnost je pač zgodovinarskega početja. Prav zaradi tega, se postmodernisti menijo, da je vso zgodovino popačena in ker ne obstaja absolutna resnica, potemtakem tudi ni delne, približne zgodovine.
Postmodernistična misel ne zanika v celoti realnost zgodovinskih dogodkov, ampak zgodovinska dejstva, ki so konstrukt zgodovinarjeve aktivnosti. Prosto po Kantu – stvar sama po sebi je nedosegljiva (nespoznavna), možnost spoznanja fenomena se lahko razume le skozi strukturo misli (pojem – npr. to, da miza obstaja, ni odraz realnosti kot take, ampak šele naša predstava ali spoznanje o njej). Moderna zgodovina temelji na razsvetljenskem racionalizmu, akademskem profesionalizmu in erudiciji, vse kar razumemo pod pojmom »kritične zgodovine«. Arhivsko raziskovanje, verodostojnost virov in prič, točnost virov in citatov, predpisana oblika dokumentacije ter metodologija zgodovinskega dela kot izraz verodostojnosti in preverljivosti (znanstveni aparat). Metodologija in znanje nista univerzalni in brezčasni, temveč sta zgodovinsko, socialno in družbeno pogojeni.
Postmodernisti se upirajo tej navidezni in varljivi realnosti in znanosti, zato je njihov najbolj ambiciozen cilj rešiti se vseh idej dejanskosti in resnice. Tradicionalna (narativna) zgodovina je odvisna po avtorjevem mnenju od »tiranskih« konceptov kot so vzročnost, kronologija in kolektivizma (vpeljava kategorij naroda in razreda). Odvisna je tudi od logične, urejene strukture diskurza za katerega se smatra, da sovpada v določeni meri pretekli dejanskosti. Postmodernisti zanikajo možnost obstoja resnice in realnosti, ki je dosegljiva zgodovinarjem. Zgodovina je po njihovem mnenju zgolj fiktivna, retorična, literarna in estetska kreacija zgodovinopisja. Po mnenju Haydna gre zgolj za historično imaginacijo – metaforo, ironijo, metonimijo, komedijo, tragedijo in satiro. Po njegovem mnenju pravzaprav ni razlike med zgodovino in filozofijo ter zgodovino in literaturo. Kar tradicionalni zgodovinar vidi kot dogodek, ki se je zgodil v preteklosti, vidi postmodernist le »tekst«, ki obstaja v sedanjosti in ki je podvržen kritiki in interpretaciji kot »navadna« pesem ali roman.
Normalna zgodovinska praksa/paradigma je odvisna od uporabe ustaljenih profesionalnih metod. Zbiranje dejstev o preteklosti iz ostankov preteklosti in združevanje dejstev v koherentno naracijo ni samo preprosti kolaž. Zgodovinar mora ustvariti neko splošno podobo oz. sintezo, ki se potem na koncu imenuje zgodovine. Napisana zgodovina tako poskuša portretirati oz. rekonstruirati pretekle dogodke, misli in ljudi, ki so nekoč v preteklosti obstajali. Kot se domneva, je naloga zgodovinarja, da so njegova dela točna reprezentacija aktualizirane preteklosti. Namen zgodovinskega pisanja je torej odkritje preteklosti. Delo zgodovinarja je idealistično. Deluje kot medij (posrednik) med preteklostjo in sedanjostjo. Namesto da bi se vprašali, kako bolje povezati ugotovljena dejstva v koherentno naracijo oz. drugo razlago, se bolj poudarja postopek tehtanja virov (kot resnične dokaze) in izpeljava dejstev iz teh dokazov. Ker zgodovinarji verjamejo v lastno moralno in politično presojo, ki oblikuje tako izbor teme in sintezo dejstev, je tako zgodovinski pogled na osnovno človeško naravo bolj pod vplivom opisanega postopka kot pa kaj drugega.
Zgodovinarji poskušajo operirati z dvema prijemoma. Prvi je ontološki (realnost je v preteklosti), drugi pa epistemološki (realnost je spoznavna, čeprav ne v celoti in popolnoma). Z drugimi besedami, malo je zgodovinarjev 20. stoletja, ki bi si upali trditi, da je možna precizna in popolna vednost o preteklosti (wie es eigentlich gewesen – kar se je v resnici zgodilo), večina bi verjela v realnost dogajanja (dass es gewesen ist – to se je zgodilo). Zgodovinarji so v celoti podvrženi in sprejemajo tradicionalni filozofki okvir, ki predpostavlja optimistično zaupanje v empirično metodo in ontološko realnostjo.
Zgodovinarji se pravzaprav ne sprašujejo veliko o reprezentaciji preteklosti. Kaj mora torej zgodovinar domnevati o preteklosti, da bi lahko to predstavil kot zgodovino? Zgodovinarji smatrajo zgodovinske vire kot ostanke preteklosti, torej resničnih dogodkov. Kljub temu, da je ohranjeno gradivo ali drugi pretekli ostanki direktnega, simboličnega ali oponašalskega (pa ni važno sli je število teh ostankov veliko ali malo) ali drugih semiotskih odnosov, je za zgodovinarjevo pomembno spoznanje, da odkrivajo le delček pretekle realnosti. Zgodovinarji tako z metodološkim prepričanjem poskušajo zajeti celotno preteklost v njeni polni kompleksnosti. Po besedah avtorja ne obstaja paradigma, ki bi zajela vso bogastvo realnosti. Nemogoče je rekonstruirati koherentne analize vseh družbenih odnosov in razmer, saj je objekt zgodovinskega preučevanja preveč kompleksen, različen in širok. Glavni cilj normalne zgodovine je odkrivanje, razumevanje, razlaga in analiza tisočerih obrazov človeške (pretekle) realnosti.
Kontekstualizem je način zgodovinskega razumevanja. Besede in stavki (npr. v dokumentu) je potrebno brati in razumeti v kontekstu z dokumentom, in dokument kot del celote diskurzov ideološkega in sistema verjetja, kot je takrat pomil v tistem času. Socialne, politične, verske, ekonomske, družinske in druge institucionalne prakse imajo smisel le, če so postavljene v pravi družbeni in kulturni kontekst. Zgodovinarji vidijo preteklost v glavnem v pogojih kontekstualizma. Narodi, vojne, družbena gibanja, posamezniki, dogodki itd. morajo biti razumljeni skozi kontekst. Zgodovinarji si delijo pojem kontekstualizma še z drugimi vedami. Tako kot literarni teoretiki/kritiki iščejo avtorstvo, diskurzivni in kulturni kontekst tekstov in dokumentov. Tako kot antropologi razvijajo kulturni in socialni kontekst subjektov, ki jih preučujejo. Tako kot sociologi poskušajo postaviti socialne, ekonomske, politične in druge institute v mrežo, ki konstituirajo družbo ali narod. Kot pravi avtor knjige, ni večjega historiografskega »greha« kot storiti anahronizem, reprezentirati nekaj zunaj časovnega konteksta.
Po navadi se zgolj raziskovalci intelektualne zgodovine (zgodovina idej) sprašujejo o vlogi konteksta v interpretaciji knjige ali dokumenta. Ker je zgodovinar soočen pri procesu pisanja zgodovine z maso nepovezanega zgodovinskega materiala, v kateri poskuša narediti smisel z odkrivanjem določenih tem ali razvoja. Da bi razložil dogajanje tistega časa, združuje posamezne dogodke in nas prepričuje kako jih razumeti. Koncept historične reprezentacije je osrednji diskurz v postmodernizmu. Na prvi pogled je pisanje zgodovine neproblematično. Procedura, ki sledi, je znana. Rezultat zgodovinarjevega dela mora biti nato izražena v besedah, besede pa so varljive realnosti (semantika). Na eni strani so osnova človeške komunikacije, po drugi pa lahko učinkujejo čisto drugače (napačen pomen, nerazumljivost). Dejstvo je, da je lahko nek dogodek opisan na sto in en način (vsi opisi lahko sicer vsebujejo enake osnovne informacije oz. dejstva), vendar pa je vpis (impresija) in pomen lahko čisto drugače razumljen. Zgodovinar na nek načina skuša pisati zgodovino čim bolj objektivno in poskuša uporabljati nevtralni »matematični« jezik. Organizacija jezika, formulacija stavkov, način podajanje snovi, skrbno izbrane besede in struktura pripovedi (emplotment). Povedano enostavneje, zgodovinar se ne more izogniti pisanju, ki je nad časom in brez avtorjevega vložka. Besede in njihov pomen so po mnenju postmodernistov tiste, ki ne odsevajo realnosti, temveč so že same po sebi konstrukt realnosti oz. jo ustvarjajo (lingvistični preobrat). Zato je po njihovem mnenju praktično nemogoče opisati realnost, kaj šel pisati o pretekli(h) realnosti(h). vsakršen poskus pisanja zgodovine je po njihovem torej obsojen na neuspeh, lahko pa jo primerjamo s pisanjem literature. Zgodovina zatorej ni rekonstrukcija realnosti, temveč umetniško delo.
Takšno razmišljanje je problematično. Seveda so zgodovinarji omejeni z viri (jezikovni prikaz realnosti), lastno ujetostjo v čas in prostor (nezavedna subjektivnost) in izbire, vendar zgodovina ostaja zgodovina. Da bi pristali na tezo, da praktično ni razlike med zgodovinskim pisanjem in literarnim ustvarjanjem (literatura, fikcija, umetnost), izgubi zgodovina ves smisel. Zgodovina je znanost, kri preučuje preteklost in si jo ne izmišlja. Postmodernizem seveda ne smemo popolnoma zavreči, saj ponuja vprašanja in pomisleke o zgodovinarjem početju. Postmodernizem lahko smatramo za »slepo vejo« zgodovine, a je vendar tudi izziv, ki nam lahko pokaže nove poti v razumevanje preteklosti (poleg tradicionalne) in nove metode. Zgodovina ni samo večno iskanje, temveč je tudi večno premišljevanje o nas, iskanje človeškega bistva.
Občutek izmuzljivosti in nedokončnosti zgodovinskega spoznanja (resnice, vedenja), me hkrati straši in opogumlja. To bi moralo postati srž prizadevanja (ne samo kopičenja podatkov, nenehnega branja in strokovnega izpopolnjevanja). Zavedati se, da pravzaprav vsaka nova generacija izumi zgodovino na novo (redefinicija) je dejstvo, ki loči zgodovino od naravoslovja. Npr. v matematiki je 1+1 vedno 2. Kot je napisal že Bloch v Apologiji zgodovine, je čar zgodovine ravno v tem, da je hkrati znanost in umetnost – na pol literarno delo. Zgodovinarjev plemeniti cilj je Resnica – pokazati in poustvariti preteklo realnost z dejstvi v obliki zgodbe. Vodilo zgodovinarjev pri pisanju in poustvarjanje ostaja Rankejeva misel: wie ist eigentlich gewesen. Toda pri tem se moramo vprašati, kje je meja med poskusom prikaza zgodovine in preteklo realnostjo. Zgodovinarji se zavedajo, da je vsakršen poskus približevanja Resnici le in zgolj poskus, saj smo omejeni z viri, lastnimi subjektivnimi predstavami in vpetostjo v sedanjost. zgodovinsko pisanje je vedno le približek, del zgodbe.
Tukaj pa se pokaže nevarnost postmodernističnega pristopa k zgodovini. Če sprejmemo postmodernistično tezo, da je zgodovina zgolj konstrukt zgodovinarjeve imaginacije, kaj kmalu zapademo v relativizem oz. solipsizem. Sprejetje in na koncu dajanje enakovrednosti vsem interpretacijam, pripelje do zanikanje zgodovine kot znanstvene veje. Seveda, preteklost je »tuja dežela in mi smo tujci v njej«, a vendar je naloga zgodovinarjev, da odkriva in razkriva pretekle plasti življenja. Postmodernizem in drugi pristopi k preteklosti (npr. socialna in kulturna zgodovina) služijo na koncu in so pozitivne v smislu dajanja vedno znova novih vprašanj, premislek o nas in pričajo o temu, kako bogata je pravzaprav zgodovina/preteklost in koliko različnih poti je do Zgodovine.
Literatura:
– Berkhofer F. Robert jr., Beyond the Great Story, History as Discourse. The Belknap press of Harvard university press, Cambridge, Massachusetts, London, 1995.
– Grafenauer Bogo, Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1960.
– The Postmodern History Reader (ur. Jenkins Keith). New York: Routledge, 1997.
– Luthar Oto, Mojstri in muze, Kaj in zakaj je zgodovina?, Zbirka Zgodovinski viri. Ljubljana: Modrijan, 1997.
– Luthar Oto in drugi, Zgodovina historične misli. Ljubljana: Založba ZRC, 2006.