Prvi maj praznujemo v spomin na krvave proteste leta 1886 v Chicagu, ko so delavci protestirali za osemurni delavnik in ostale delavske pravice. Prvi maj je tekom desetletij postal praznik dela v večini držav, med državami, ki ga ne obeležujejo, pa še vedno ostajajo Združene države Amerike.
Starodavno kresovanje na Slovenskem izvira še iz predrimske venetske dobe, ki je povezan z mističnim čaščenjem Sonca, po drugi svetovni vojni pa je dobilo popolnoma novo vsebino. S kurjenjem kresov, postavljenjem mlajev in nošnjo nageljnov je nadomestil praznik sv. Krstnika (24. junij) oziroma kresne noči ter postal sestavni del delavskega praznika. Praznik je imel veliko težo in močan ideološki naboj.
Praznovanje prvega maja kot delavskega praznika sicer sega v leto 1890, ko so ga prvič praznovali v takratnih slovenskih deželah. Skupščina FLRJ je že leta 1945 razglasila prvi maj za državni praznik, čez nekaj let pa je ta praznik postal dvodneven. Prvomajska praznovanja so postala v vseh socialističnih državah dela prost dan in zakonit praznik.
Praznovanje leta 1946
Praznovanje 1. maja 1946 je bilo na Slovenskem najbolj množično in vseljudsko. Centralni komite komunistične partije Jugoslavije je v svojem prvomajskem razglasu spregovoril o novem smislu in vsebini dela, o njegovi osvoboditvi in o njegovi povezovalni vlogi med delavci, kmeti in ljudsko inteligenco ter o tem, da se 1. maj praznuje v osvobojeni Jugoslaviji v razmerah mirne graditve opustošene države v »znamenju bratstva in enostnosti vse narodov Jugoslavije…v znamenju ogromnega delovnega, ustvarjalnega poleta naše mladine, naših delavcev, naših kmetov, naše ljudske inteligence.«[1] V Ljubljani je bila 1. maja velikanska povorka, v kateri je bilo okoli 30.000 ljudi, 70.000 pa jo je spremljalo. Mesto je bilo v zastavah, cvetju in zelenju, pročelja hiš so bila ovešena z napisi in slikami voditeljev, povsod so odmevali glasovi iz zvočnikov in radijskih aparatov, ki so jih Ljubljančani postavili na okna.
Povorka po mestnih ulicah in mimo slavnostne tribune na današnji Prešernovi cesti pred vhodom v nekdanjo Veselovo ulico je trajala štiri ure. V povorko so prišli ne samo Ljubljančani in okoliški prebivalci, temveč tudi delovni kolektivi in razna zastopstva iz vse Slovenije. Na čelu sprevoda so stopali nosilci državnega grba, nosilec državne zastave in nosilci federalnih republiških zastav, nosilci slik Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina in Tita, nosilci praporov sindikalnih zvez, raznih napisov in vojaška godba.
Za čelom so korakali člani sindikalnih organizacij in delavci številnih podjetij, razvrščeni po strokah: kovinarji, železničarji, rudarji, prosvetni delavci, tekstilci, kmetje, zdravstveni delavci, grafičarji, gradbinci, fizkulturna društva, delavci kemične industrije, gostinci, gospodinjske pomočnice, trgovski pomočniki, uslužbenci bank in zavarovalnic, uradniki, poštarji, miličniki, brivci in frizerji, zadružniki in drugi, ter delegacije množičnih političnih organizacij Osvobodilne fronte, ženske in mladinske organizacije in šolarji.
Vsaka skupina je imela na svojem čelu napis s svojim imenom in zastavo. Vmes so korakale in igrale številne godbe. Vsaka skupina je prikazovala svoje delo, svoje stroje, izdelke in svoje uspehe. številni so bili napisi, ki so slavili udarnike, »prve borce na fronti dela«. »Prej s puško, sedaj se borimo za obnovo s cepinom in stroji,« se je glasil pano jeseniških železarjev. Železničarji so prikazali električno lokomotivo, svoja domovinska čustva pa so izrazili z veliko simbolično vozovnico Ljubljana-Trst, Ljubljana-Celovec. Trboveljski rudarji, oblečeni v delovne obleke, so na kamionu prikazali rudniški rov, velenjski in rastniški rudarji so hodili za napisom »Dvignili smo proizvodnjo!« Delavke iz ljubljanskega Saturnusa so bile oblečene v bele, modre in rdeče bluze in so z veliko rdečo zvezdo, ki so jo nosile v svoji sredi, ponazorile zastavo, trgovci Name in Naproze so prikazali prodajalne in blago, ki ga je že bilo mogoče dobiti brez nakaznic, elektrikarji so vozili velikanski likalnik, na čigar vrhu je igral harmonikar v narodni noši. Državno podjetje Vino je razkazovalo velikanske sode, iz katerih so točili vino, z voza državnega trgovskega podjetja s sadjem so delili prve češnje. Sledile so številne druge skupine raznih podjetij in političnih organizacij.[2]
Prvomajske proslave in parade
Prva leta po vojni so bile prvomajske proslave v Jugoslaviji zelo mogočne manifestacije z velikimi paradami, kasneje pa so dobile manj pompozno obliko. Dan se je začel navsezgodaj zjutraj z budnicami pihalne godbe, čez dan so se vrstili številni sprevodi in kulturne prireditve, ki so se navadno zaključile zvečer s kresom in veselico. Ljudje so imeli pripete rdeče nageljne, oblečeni pa so bili v najboljša oblačila. Pomembno mesto pri praznovanju so imele rdeče zastave in mlaji. Velik del takratnega praznovanja je bil prevzet po Sovjetski zvezi. Simbolika tega dne je bila v vseh vidikih povezana s solidarnostjo delavcev in bojem za pravice.[3]
Praznik 1. maja se je ves čas programsko vključeval v aktualne družbene in politične tokove tudi po osvoboditvi. Postal je dan pregleda uspehov in naporov delovnih ljudi pri obnovi in pri gospodarski ter družbeni preobrazbi, postal je dan spodbud za nove napore na vseh področjih dela in ustvarjenja, bil je tudi dan mednarodne vzajemnosti delavstva v boju za mir, varnost in neodvisnost, do Londonskega memoranduma pa je vključeval tudi zahtevo slovenskega naroda za njegovo pravico živeti združeni v eni državi.
Praznik danes
Še desetletja so bila prvomajska praznovanja manifestativno množična in so dejavno spremljala pereča družbena, politična in gospodarska stanja in vprašanja doma in v svetu. Obseg prvomajskih proslav se je tekom desetletij zmanjšal, v samostojni Sloveniji pa danes ostaja praznik, ki se v večernih urah konča s kresom in veselico. Prvi maj je tako tudi prvi dan šmarnic, vsakodnevnih verskih čaščenj Marije.
___________________
[1] Rozman, Franc, Stiplovšek, Miroslav, Kos, Janez, Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Ljubljana, Delavska enotnost, 1986, str. 69.
[2] Prav tam, str. 70.
[3] Kosmač, Gorazd, Poganske korenine slovenskih običajev, MMC RTV SLO, 10. maj 2015.
Literatura
- Habinc, Mateja, Raziskave (post)socialističnih koledarskih praznikov, Traditiones, letnik 37, 2008, številka 1.
- Kosmač, Gorazd, Poganske korenine slovenskih običajev, MMC RTV SLO, 10. maj 2015.
- Ovsec, Damjan J., Velika knjiga o praznikih. Praznovanja na Slovenskem in po svetu, Domus, Ljubljana, 1992.
- Rozman, Franc, Stiplovšek, Miroslav, Kos, Janez, Praznovanje 1. maja na Slovenskem, Ljubljana, Delavska enotnost, 1986.
- Simonič, Peter, O delavstvu in prazniku, Dialogi 36 (5–6), str. 30–49, 2000.
- Šega, Polona, O raziskovanju šeg in praznikov na Slovenskem v drugi polovici 20. in na začetku 21. Stoletja, Glasnik SED, 41 (3–4), 2001.
- Fotografije: Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
