Rusi v Ljubljani

Rubrika »Kulturne sledi manjšin v Ljubljani« opisuje skupnosti, ki so živele ali še živijo v slovenski prestolnici. Nazadnje smo pisali o Židih, tokrat pa je na vrsti ruska in rusko govoreča skupnost, ki je na našem prostoru prisotna že več kot 200 let.

Rusi so v novejšem obdobju obiskali slovenske kraje že v času napoleonskih vojn v začetku 19. stoletja. Šlo je za ruske vojake in mornarje, tedaj zaveznike Avstrijske monarhije. V času Ljubljanskega kongresa leta 1821 je Ljubljano obiskal sam car Aleksander I. Med ljubljanskimi meščani je bil zelo priljubljen, bival pa je v Nadškofijskem dvorcu na današnjem Ciril-Metodovem trgu.

Po pričevanjih naj bi ob tem nekateri slovenski dijaki carja prosili za vstop v rusko službo. Kroži tudi zgodba, da se je ruski car zapletel v ljubezensko afero z domačinko, zaradi katere je po kongresu Ljubljano obiskal še enkrat.

V njegovo čast so v Ljubljani poimenovali gostilno Pri ruskem carju, to ime pa se je v ljudskem žargonu prijelo tudi za širše območje okoli gostilne. Na obisk carja Aleksandra nas še danes opominja tudi Cesta dveh cesarjev v južnem delu Ljubljane (Trnovsko predmestje).

Vendar pa Aleksander I. ni bil prvi ruski voditelj, ki je obiskal naše kraje. Ta vloga je pripadla njegovemu predhodniku, Pavlu I., ki se je tod mudil še kot prestolonaslednik na poročnem potovanju konec 18. stoletja. Med potjo se je ustavil v Ljubljani, kjer je na Gornjem trgu obiskal francoskega zdravnika Balthasarja Hacqueta, obiskal pa je še Štajersko in skupaj s svojo izbranko prenočil na mariborskem gradu.

Ruska emigracija po oktobrski revoluciji

V času I. svetovne vojne so na slovenskem bivali Rusi, ki so bili vojni ujetniki Avstro-ogrske armade. Več o njihovi usodi si lahko preberete v članku na našem portalu Ruski vojni ujetniki v Ljubljani. Prvi ruski migranti so se v Ljubljani naselili po I. svetovni vojni, točneje po oktobrski revoluciji in ruski državljanski vojni.

Kraljevina SHS je namreč nudila zatočišče podpornikom carskega režima, ki so zapustili Rusijo. V tedanjo od vojne obubožano in opustošeno Kraljevino SHS naj bi prišlo okoli 75.000 ruskih emigrantov. V Ljubljano jih je prišlo nekaj več kot 600, leta 1921 pa so jih naselili v barake ob Masarykovi cesti. Julija 1922 so dobili dokumente in državljanstva, k čemur so pripomogle tudi računice političnih strank, ki so želele pridobiti njihove glasove. Predvsem se je za begunce zavzemal katoliški tabor okoli SLS in katoliška cerkev, ki se je postavljala za nekakšnega zavetnika krščanskih žrtev komunizma.

V tridesetih letih se del ruskih emigrantov naselil v prostorih opuščene Švicarije v parku Tivoli. V času Kraljevine Jugoslavije je v Ljubljani v 30-ih letih deloval t.i. »Ruski hor«. Sprva je je bil pevski zbor domena zgolj moških, leta 1936 pa so vanj sprejeli tudi dekleta, a je kmalu za tem zbor zamrl. Od leta 1924 – 1941 je v Ljubljani delovala še kulturna ustanova Ruska matica, ki se je ukvarjala z obeleževanjem pomembnih dogodkov iz zgodovine carske imperialne Rusije in poučevanjem ter ohranjevanjem ruskega jezika. Manjša podružnica Ruske matice je bila leta 1935 ustanovljena tudi v Mariboru.

Ruski migranti na ljubljanski univerzi in operi

V obdobju med vojnama so v Ljubljani tako delovali številni ruski inženirji, arhitekti, pedagogi, pisatelji, igralci, režiserji, umetniki, zdravniki itd. Svoje mesto jih je nekaj našlo tudi na ljubljanski univerzi. Slednja je bila ustanovljena septembra 1919 in ji je od začetka primanjkovalo profesorjev. Do sprejema tujcev so bili zelo strogi, kar je sprva predstavljalo težavo za ruske profesorje, vseeno pa desetletje kasneje njihova številka že bolj opazna. Leta 1929 je bil delež ruskih profesorjev na ljubljanski univerzi tako naslednji: 21,7 % tehniška, 16,7 % medicinska, 15,4 % pravna, 4,8 % filozofska in 0 % teološka fakulteta.

V tridesetih letih se je število ruskih profesorjev začelo zmanjševati, nekateri pa so vseeno ostali v mestu in predavali tudi po II. svetovni vojni. Kar je bilo značilno za rusko emigracijo v Kraljevini Jugoslaviji in posebej za naš prostor je, da je večina beguncev imela deželo le za neke vrste prehodno točko, preko katere so odhajali na Zahod. Večino je pot vodila v Francijo, Veliko Britanijo in ZDA, zato je bilo število Rusov pri nas tik pred II. svetovno vojno že precej majhno. Po podatkih iz leta 1939 je v Ljubljani bivalo 293, v Mariboru pa le 94 Rusov.

Ruski emigranti v Ljubljani pa niso pustili pečata le na področju izobraževanja, ampak tudi v kulturi. Tako kot univerza se je tudi ljubljanska opera po koncu I. svetovne vojne ukvarjala s pomanjkanjem kadra in je iskala pevce, igralce, baletnike na Češkoslovaškem, ostalih delih Kraljevine SHS ter v območjih bivšega ruskega imperija. Tako so se v Ljubljani naselili številni ruski operni pevci in pevke ter baletniki in baletnice. Kmalu so se ruski umetniki povzpeli in s svojimi deli začeli širiti svojo kulturo in nazore. V ljubljanski operi so vse več prostora začele zavzemati ruske opere, ki so izpodrivale pred tem dominantne italijanske in nemške, ki jih je slovensko občinstvo bolje poznalo. Leta 1921 so se v Ljubljani odločili odpustiti številne ruske baletnike, ki so se potem preselili v Beograd, Zagreb, Split, Sarajevo, Novi Sad, Skopje.

Obdobje socializma

Po koncu II. svetovne vojne so v Ljubljani delovali številni sovjetski vojaški inštruktorji, pa tudi pesniki in pisatelji. Po letu 1948 in ohladitvi odnosov med državama zaradi Informbiroja v Ljubljani skorajda desetletje ne najdemo več sledi delovanja Rusov in ostalih sovjetskih državljanov. Po normalizaciji odnosov so nato sledile študentske izmenjave, ki pa niso dosegale večjega obsega. Nekaj Rusov je delovalo v gledališču, operi in drami.

Konec osemdesetih let pa je z odpiranjem Sovjetske zveze svetu in zahvaljujoč svobodnejši zakonodaji potovanja v tujino sledil val emigracij. Gospodarska kriza in padec železne zavese ter predvsem razpad Sovjetske zveze in slaba ekonomska situacija v novonastalih državah so emigracijo na Zahod le še spodbujale.

Rusi v Sloveniji po osamosvojitvi

V letih 1995 – 1998 se je v Slovenijo priselilo okoli 400 državljanov Rusije. Od tega je bilo 75 % žensk. Večina jih se je naselila prav v Ljubljani. V devetdesetih letih je večina Rusov prišla v okviru ekonomskih migracij. Nekateri so prišli kot študentje, veliko pa jih je bilo profesionalnih glasbenikov in umetnikov, nekateri pa so v Ljubljano prišli tudi zaradi ljubezni. Pri tem jim je na roko šla zakonodaja, ki za ruske državljane takrat ni zahtevala vize.

Kot je v svoji diplomski nalogi »Rusi v Ljubljani v zadnjem desetletju« zapisala Alenka Vidmar, Rusi pri nas praznujejo večinoma iste praznike kot doma. To so 1. maj – mednarodni praznik dela, 9. maj – dan zmage nad fašizmom, 23. februar – bivši dan sovjetske vojske, danes dan zaščitnikov domovine, 8. marec – dan žena, novo leto idr. V devetdesetih letih se je večina priseljenih Rusov opredelila za ateiste, a kot tradicijo še naprej obeležujejo tudi pravoslavne praznike kot sta božič in velika noč. Nekateri obiskujejo pravoslavno cerkev v Ljubljani, vendar pa večini obredi v srbski pravoslavni cerkvi niso všeč, so jim tuji, zato v njej ne bi krstili svojih otroke. Pravoslavno cerkev obiskujejo tudi nekatere skupine ruskih turistov, ki potujejo v Slovenijo in Ljubljano.

V 21. stoletju, ko je Rusija spet postala gospodarska sila, v Ljubljani srečamo vse več ruskih poslovnežev. Mnogi od njih ostajajo tu za vedno. V Ljubljani že nekaj let obratuje Ruska trgovina v centru Murgle, od leta 2011 pa Ruski center znanosti in kulture, ki organizira zgodovinska predavanja, glasbene koncerte, filmske večere. Po zadnji statistiki prebiva v Sloveniji približno 3000 Rusov.

Literatura

• Rusi v Sloveniji v zadnjem desetletju : diplomska naloga, Vidmar, Alenka, 2000
• Matej Seljak: Ruske emigrantske izobraževalne organizacije in organizacije ruskih znanstvenikov v Sloveniji 1920-1945 (2007)