»Rojak ustrelil rojaka«, je poročal Slovenec februarja 1906. Nič posebnega, če se ne bi dogodek, ki je bil posledica nezvestobe v domovini, zgodil v ZDA. Domači problemi so se v obdobju množične selitve Slovencev v Ameriko še kako pogosto prenesli preko luže.
Slovenčev članek je 24. februarja 1906 prinesel kratko novico o umoru I. Sivca, ki se je pred kratkim preselil v ZDA. Umor je izvedel Jernej Kordik, prav tako priseljenec, ki je v rojstni vasi Preserje za seboj pustil ženo. Kot so namigovali »hudobni jeziki« je tej družbo večkrat delal vdovec Sivec, kar je Kordika tako užalostilo, da je prisegel maševanje. Načrt je uresničil, ko je žrtev s hčerko prišel v Cleveland, kjer ga je počakal Kordik in mu zadal usodni strel. Storilca je doletela smrtna kazen, medtem ko je hčer Sivca ostala sama »v skrajni bedi«.
Tragična novica, ki pa kaže na to, kako hitro so priseljenci s seboj prinesli številne spore in težave iz nekdanje domovine. Neredko so se ti namreč udarili tudi zaradi različnih političnih in nazorskih delitev, ki so tako močno delili staro celino in Slovence.
V 16 letih se izselilo več kot 100.000 Slovencev
Množično izseljevanjem sodi v čas od leta 1890 do 1914, ko je veliki selitveni val zajel celotno Evropo oziroma svet. Po ameriških popisih prebivalstva je leta 1910 tam živelo 2,3 milijona oseb z avstrijskim državljanstvom. Za slovenski materni jezik v ZDA se je izreklo 123.631 oseb prve generacije (rojenih na Slovenskem) in 59.800 druge (rojenih v Ameriki), skupaj torej 183.431 oseb.[1] Samo iz Kranjske naj bi se po podatkih deželne vlade v letih 1896–1910 izselilo kar 110.372 ljudi.[2] Statistični podatki so sicer precej nepopolni, a vseeno gre za obdobje najbolj množične prostovoljne selitve Slovencev v zgodovini.
Strah zaradi majhnega števila Slovencev, ki so ga ogrožali številčno močnejši sosedi, mednacionalnih bojev in vse bolj verjetnega večjega oboroženega spopada v Evropi, je izseljeniško vprašanje doma zaznamovalo z globokim negativizmom. Še posebej črnogledi so bili v katoliškem taboru, ki so množično izseljevanje Slovencev na prelomu iz 19. v 20. stoletje označevali za pravo kugo in »rakrano na telesu našega naroda, ki ga razjeda v verskonravnem, gospodarskem in političnem zmislu«.[3]
Izgubljanje narodnega značaja
Opozarjali so na to, da se pri izseljencih izgublja »narodni značaj«, na prvem mestu vera in jezik, pa tudi narodno mišljenje, samozavest, običaji, šege, noše itd. Na eni strani ameriško brezboštvo in svobodomiselne ideje ljudi vodijo v protiverski odnos, na drugi pa domovina ostaja brez delovne sile in vojakov, zaradi česar gospodarsko nazaduje.
Nič manjšo nevarnost niso videli v odhodu zakonskih mož ali žena brez družine. »Mož na tujem sam, žena doma sama, morda še kmalu po poroki. Treba je v resnici nadnaravnih sil, da si taka zakonska ostaneta zvesta.«[4] Da je bila bojazen upravičena, lepo kaže pričujoči članek.
———
[1] Drnovšek Marjan, »Izseljevanje je rakrana na telesu našega naroda«, str. 8-9. Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2003, str. 7-33.
[2] Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913. Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1913, str. 66.
[3] Prav tam, str. 61.
[4] Prav tam.
Viri in literatura:
- Slovenec, 24. februar 1906.
- Drnovšek Marjan, »Izseljevanje je rakrana na telesu našega naroda«. Historični seminar 4: Zbornik predavanj 2001–2003. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2003, str. 7-33.
- Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913. Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1913.