Slovo nekdaj slavne gostilne Keršič

Keršič med rušenjem, 30.9.2019. Foto: Aleš Šafarič

Stavba, v kateri je več kot stoletje domovala znana šišenska gostilna Keršič, je doživela svoj konec. Z njo je odšel tudi eden zadnjih pomnikov nekoč bogatega gostilniškega življenja v ljubljanski Šiški.

Ko govorimo o gostilni Keršič verjetno večina ljudi pomisli na njeno zadnjo različico, kjer je v razpadajočih, morda bi kdo temu ugovarjal in rekel retro, prostorih kraljevala balkanska kuhinja. Na svoj račun so svojega dne lahko prišli tudi iznajdljivi študenti, ko so na tiskane bone ne le napolnili svoje želodce, ampak tudi dobro poplaknili mesne specialitete. Na drugi strani pa so kljub precejšnjemu neugledu prostorov v gostilno zahajali tudi bolj ugledni gostje, svoje omizje so tako na primer imeli nekdanji telovadci na čelu z legendo slovenske gimnastike Mirom Cerarjem.[1] Na steni enega izmed »salonov« je dolgo časa visela tudi fotografija Marka Račiča, predvojnega sokola, dobrega atleta (SK Ilirija), nato atletskega trenerja (JSD Partizan) in sodnika in danes najstarejšega še živečega slovenskega olimpijca, ki je prvič nastopil na olimpijskih igrah davnega leta 1948. To pa je verjetno tudi edina skupna točka z gostilno iz časa pred II. svetovno vojno, ki je sodila v sam vrh šišenskih gostiln, v katero so zahajali imenitneži iz Ljubljane.

Tovarnar postane gostilničar

Gostilniška zgodba v stavbi na križišču Celovške ceste in Frankopanske ulice (nekdanja Franc Jožefa ulica 64) sega vsaj v drugo polovico 19. stoletja, ko se je najprej imenovala Pri Kvasu (lastnik Anton Kvas), nato Pri Oraš po novem istoimenskem lastniku in od leta 1899 Pri Keršiču po Petru Keršiču, ki se je poročil z Antonijo Oraš. Ta je formalno ostajala še naprej lastnica, po smrti moža leta 1909 pa je prevzela tudi njegove uspešne obrtne posle. Peter Keršič je bil namreč precej premožen in dejaven v družbeno-političnem življenju Šiške, saj je tam imel najprej obrat nato pa tovarno vozov, kar se je odrazilo tudi v boljšem statusu njegove gostilne.[2]

Spodnja Šiška, skoncentrirana okoli Jernejeve ceste, današnje Ulice Milana Majcna, h kateremu se še vrnemo, je bila ob koncu 19. stoletja obrobje Ljubljane.[3] To se je jasno odražalo tudi v sestavi prebivalstva, ki je bila večinsko kmečko in obrtniško. Z izgradnjo gorenjske železnice, razvojem in rastjo Ljubljane se je v  Spodnjo Šiško začeli priseljevati veliko ljudi, predvsem delavstva (npr. železničarji), zato je prebivalstvo hitro raslo od dobrih 1500 duš v letu 1880, 2800 na prelomu stoletja do 7100 leta 1931.[4] S prebivalstvom pa je širilo tudi gostinstvo. Če so bile gostilne sprva vezane predvsem na prevoznike (furmane), kmete in živinske mešetarje, zaradi česar so morale imeti velika dvorišča in hleve, so se jim postopa priključile še delavske in napol meščanske gostilne. Domačim gostom so se pridružili ljubljanski obiskovalci, predvsem nedeljski izletniki, ki so se ustavljali na gostilniških vrtovih. Sestava klientele je bila zelo pomembna za statusno pozicioniranje gostilne. Več je bilo gostov iz mesta, boljši je bil renome. Ko pa se je razlika med mestom in obrobjem ter z njo med domačim in mestnim gostom manjšala, je v ospredje stopal poklic obiskovalca, pri čemer so šteli predvsem obiski med tednom. Okoli leta 1900 so se med boljše šišenske gostilne tako uvrščale gostilne Pri Keršiču, Pri Ančniku in Pri Seidlu. Keršič je svoj položaj skušal držati tudi s kasnejšim odpiralnim časom, po sedmi uri, s čimer naj bi kot edini v Šiški zaprli vrata jutranjim »šnopsarjem«, to je delavcem, ki so pred službo prišli na »kratkega«. Ti so sicer ponj prišli tudi po službi in zvečer, delavci in obrtniki pa so bili nasploh najštevilčnejši obiskovalci vseh gostiln. Te so jim prestavljale prostor za druženje, v njih so lahko kartali, balinali igrali biljard ipd. Različne skupine kvartopircev so se razdelile po gostilnah, Pri Keršiču so npr. domovali Ljubljančani, pri sosednjem Reininghausu pa je bilo stalno omizje primorskih železničarjev. Na drugi strani so najbolj zaključene družbe, ki so obiskovale le nekatere šišenske gostilne, vključno s Keršičem, bili gostje iz mesta. Mednje bi lahko prišteli tudi družbe lovcev in večjih šišenskih obrtnikov. To ne pomeni, da teh gostiln niso obiskovali domači delavci in kmetje, jih pa niso imeli za svoje. Strukturi gostov pa so se morali prilagoditi tudi gostilne, tako s ponudbo kot interierjem in ureditvijo več gostilniških prostorov oziroma salonov.

Spominska plošča Milanu Majcnu na gostilni. Foto: Aleš Šafarič.

Pomemben vir zaslužka gostilničarjev so vsako leto predstavljale zabave in veselice raznih šišenskih društev kot so Čitalnica, Sokol, gasilci idr. ter prireditve ob praznikih, obletnicah in drugih priložnostih. Med najbolj še danes znanimi prazniki v Spodnji Šiški je bila t. i. komarjeva nedelja, to je prva avgustovska nedelja po svetem Jerneju, ko so od cerkve sv. Jerneja[5] proti Celovški in Jernejevi cesti postavili številne stojnice z razno robo, čez dan so potekale parade, zvečer pa je sledila obvezna gasilska veselica. Gostilne so bile ves dan polne, plese zvečer pa so organizirali tudi po »boljših« gostilnah kot je bil Keršič. Podobna zgodba se je ponovila ob pustu, ko je nekaj let potekal celo karneval. Tega je organiziral Peter Keršič, saj je v njem videl odlično priložnost za oglaševanje in zaslužek. Na čelo sprevoda je namreč postavil svoje nove vozove. Zvečer je sledila še velika maškarada v organizaciji šišenske Čitalnice, ki je za prostor izbirala med večjimi gostilnami ob Celovški cesti, med katerimi je bil spet Keršič.[6]

Od sedeža CK KPS do narodnega heroja

Težke gospodarske razmere v prvih letih po vojni so vplivale na pogostnejše menjavanje lastnikov ali najemnikov, konec dvajsetih in v začetku tridesetih let pa so se številne prej dobro obiskane gostilne počasi začele spreminjati v lokale, kjer so nudili le še pijačo. Tudi Keršič je po smrti Antonije Keršič prehajal v druge roke, med katerimi je bil danes verjetno najbolj znan Milan Majcen (17.11.1914 – 29.10.1941) iz Šentjanža pri Sevnici. Kot poklicni natakar je Majcen leta 1940 s kolegom najel Keršičevo gostilno. Ta je postala shajališče članov Komunistične partije Slovenije (KPS) in marksistično usmerjene študentske in vajeniške mladine, s katero se je Majcen nazorsko poistovetil. Že prej, v domačem kraju je bil sicer tudi aktiven sokol, član strelske družine in gasilskega društva. V prvih dneh okupacije je gostilna postala sedež Centralnega komiteja KPS, zato so Italijani v njej avgusta 1941 izvedli racijo in zaprli Majcna. Ob pomoči je kmalu zbežal, se pridružil partizanom v Mokrški partizanski četi, nato pa postal komandir Mokronoške čete. V zadnjih dneh oktobra 1941 so ga v hiši v vasi Murnice pri Šentjanžu s soborcem Jančijem Mevžljem obkrožili Nemci in ju šele po dveh dnevih boja in ob številčni premoči (ocene od 140 do 300 vojakov) ubili. Po vojni, 20. decembra 1951, so Majcna razglasili za narodnega heroja, naslednje leto pa nekdanjo Jernejevo cesto preimenovali v današnjo Ulico Milana Majcna. Po njem so poimenovali še nekaj ulic, šol in vojašnico po drugih slovenskih krajih, dobil pa je tudi številne spomenike in spominske plošče.[7] Slednjo so leta 1970 namestili tudi na gostilno Keršič, ki bo, se nadejamo, našla mesto tudi na novi trgovsko-stanovanjski zgradbi.

Če se vrnemo še h gostilni, Keršič je po vojni ponovno odprl svoja vrata kot družbeni obrat, nato pa spet prešel v zasebne roke, obdržal ime, a zamenjal ponudbo. Deloval je vse do pravoslavnega božiča leta 2019, ko je njen zadnji najemnik Dušan Milovanović dokončno zaprl njegova vrata in duh njegove zadnje balkanske različice prenesel v gostilno Dermota v kraju Deskle pri Novi Gorici. Tam je prevzel ime prejšnje gostilne, v spomin na šišenskega Keršiča pa opozarjajo le še nekdanji Keršičevi plakati in nekaj gostinske opreme.

_______________________________

[1] Pogovor z Mirom Cerarjem.

[2] Branko Šuštar, Spodnja Šiška – pušeljc Ljubljane: arhivski zapiski s poti vasi v predmestje: 1885-1914. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1996, str. 105-106, 124.

[3] Del Ljubljane postane leta 1914.

[4] Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, Ljubljana: Kronika 1956, str. 29, 43, 47.

[5] Bolj znana kot Stara cerkev, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1370, ko so pred Habsburžani n Benečani zaradi Trsta podpisali t. i. šišenski mir.

[6] Tanja Tomažič, Gostilne v šiški: od okrog 1900 do začetka druge vojske. Slovenski etnograf, let. 25/26 (1972/73), str. 67-88.

[7] http://www.posavci.si/osebe/majcen-milan/330/; Dolenjski biografski leksikon, https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1146

Literatura:

  • Branko Šuštar, Spodnja Šiška – pušeljc Ljubljane: arhivski zapiski s poti vasi v predmestje: 1885-1914. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1996.
  • Tanja Tomažič, Gostilne v šiški: od okrog 1900 do začetka druge vojske. Slovenski etnograf, let. 25/26 (1972/73), str. 67-88.
  • Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, Ljubljana: Kronika 1956, str. 29, 43, 47.
  • Dolenjski biografski leksikon, https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1146
  • http://www.posavci.si/osebe/majcen-milan/330/