Obeležujemo sto let ustanovitve moderne Turčije, ki je nastala ob kaosu in razpadu Osmanskega cesarstva po koncu I. svetovne vojne.
Nekdaj mogočno Osmansko cesarstvo, ki je v 16. in 17. stoletju dvakrat skorajda osvojilo Dunaj, je od sredi 18. stoletja začelo zaostajati za ostalimi evropskimi imperialnimi tekmicami. Številne vojne s Habsburžani in Rusijo Romanovih ter upori proti »Porti« na Balkanu in ostalih delih imperija so počasi, a vztrajno izčrpavali Osmansko državo. Njen obseg se je predvsem na račun Rusije, ki je v drugi polovici 18. stoletja prodirala proti Balkanu, vse bolj krčil.
V času Napoleonskih vojn v začetku 19. stoletja se je država večinoma uspela izogniti dolgoletnim vojnam, ki so potekale po stari celini in vsaj kratkotrajno zadržala svoje stare meje ter nevtralizirala upore proti njeni oblasti na Balkanu. Manj uspešna je bila spet proti Rusiji, ki ji je, kljub sočasnim bojem z Napoleonom, leta 1812 odvzela današnjo Moldavijo. Sledila je izguba Grčije, ki po desetletju bojev leta 1832 postala samostojna. Istočasno je bila Rusija v vojni proti Turčiji zelo uspešna na balkanski in južnokavkaški fronti, to pa je sprožilo t. i. balkanski preporod.
Bolnik ob Bosporju
Kmalu je sledila Krimska vojna (1853–1856), nov veliki spopad evropskih razsežnosti, v katerem se je Turčija proti Rusiji povezala z Veliko Britanijo in Francijo. Ta je pripeljala do začasne ustavitve ruskega prodora na Balkan, vendar pa je hkrati Osmanska država zaradi vseh svojih težav dobila vzdevek »bolnik Evrope« ali »bolnik ob Bosporju«. V času sultanov Abdulmedžida I. in Abdul Hamida II. se je država sicer poskušala modernizirati, čim hitreje preiti na kapitalistični gospodarski sistem, toda razkorak z ostalimi evropskimi silami se je samo še povečeval. Zaradi slabe diplomacije je država za povrh ostala še brez omembe vrednih zaveznikov.
Posebno tragična za Osmane je bila vojna z Rusijo v letih 1877–1878, v kateri bi lahko, če ne bi bilo intervencije Zahoda, padel tudi Konstantinopel. Država je izgubila Srbijo, BiH in Bolgarijo. Slednja je do leta 1908 formalno ostala del cesarstva, a praktično neodvisna država. Do sprememb je prihajalo tudi v severni Afriki, ki sta jo osvajala Velika Britanija in Francija.
Vzpon Mladoturkov
Medtem se je v Osmanskem cesarstvu krepila moč nacionalističnega gibanja Mladoturkov. Z izgubljanjem ozemelj je država vse bolj postajala nacionalno zaokrožena, kar je pripeljalo do porasta nacionalizma in hkratnega slabšanja položaja drugih narodnostnih in etničnih manjšin. Leta 1908 je prišlo do mladoturške revolucije, ki je pomenila konec vladavine sultana Abdula Hamida II. Nasledil ga je Mehmed V., ki je postal ustavni monarh.
Krizo v imperiju je izkoristila Italija, ki je po zgledu ostalih evropskih držav želela postati kolonialna sila in v vojni v letih 1911–1912 Osmanom odvzela Libijo ter številne otoke v Sredozemlju. V tej vojni se je prvič izkazal Kemal Paša bolj znan pod svojim kasnejšim imenom Atatürk. Osmani so podcenili Italijane in slepo pričakovali, da jih bo lokalno prebivalstvo Libije v imenu religije podprlo.
Balkanske vojne
Poraz v vojni z Italijo je balkanske krščanske narode utrdil v prepričanju, da je Osmane mogoče premagati na bojnem polju, kar se je nato tudi uresničilo v I. balkanski vojni. Sledil je državni udar v Konstantinoplu, ki je na oblast pripeljal »Tri Paše« (Enverja, Kemala in Talata). Ti so v II. balkanski vojni na račun Bolgarije uspeli pridobiti nazaj nekaj ozemlja. Po desetletjih vojn in internih kriz je država I. svetovno vojno dočakala izčrpana, s šibko vojsko in gospodarstvom, ki je močno zaostajalo za ostalimi evropskimi silami. Enver Paša je bil prepričan, da je državi mogoče povrniti sijaj le z zavezništvom z Nemčijo v veliki vojni, kar pa se je kmalu izkazalo za katastrofalno napako.
Antante sile so leta 1916 sklenile tajni Sykes-Pickotov sporazumom, s katerim so si London, Pariz in Petrograd razdelili interesna območja v Zahodni Aziji po pričakovanem propadu Osmanskega cesarstva. Po oktobrski revoluciji so boljševiki javno razkrili podrobnosti sporazuma in ga označili za imperialno hipokrizijo.
Načrt razkosanja Osmanskega cesarstva
Leta 1916 se je antanti pridružila Grčija, velika turška nasprotnica, ki je poraz centralnih sil skušala izkoristiti za nastanek velike Grčije, cilj, ki je v vojni z Osmani leta 1897 ostal neuresničen. Oktobra 1918 so Osmani z antanto podpisali premirje, zmagovalci vojne pa so načrtovali razkosanje nekdaj mogočne države. Del ozemelj bi dobili Velika Britanija, Italija, Grčija in Francija, nova osmanska država pa bi obsegala zgolj še polovico današnje Turčije, medtem ko ne bi smela imeti ni lastnih oboroženih sil.
V skladu s tem, se je grška vojska maja 1919 izkrcala v Smirni (Izmir) in začela izvajati zločine nad lokalnim muslimanskim prebivalstvom. Osmanska vlada je bila nemočna, saj so ji dejansko vladali Britanci v Konstantinoplu. To je vse več Turkov prepričalo, da podprejo Mustafo Kemala, ki je z nacionalističnim gibanjem proglasil novo vlado s sedežem v Ankari.
Grško-turška vojna
Francoski general Ferdinand Foch je bil prepričan, da antanta potrebuje 27 divizij, da uredi nastalo situacijo, na kar pa v Londonu, Washingtonu, Rimu in Parizu niso bili pripravljeni. Čeprav so sprva Grkom svetovali odhod iz Smirne, so jim pustili proste roke pri obračunu s turškimi nacionalisti. V prvem letu vojne (1919) so Grki imeli premoč, tako v vojaški opremi in organiziranosti, Turki pa so bili zaposleni tudi z bojevanjem s Francozi na sirski meji. Avgusta 1920 je osmanska vlada podpisala pogodbo iz Sevresa, ki je še uradno legalizirala razkosanje osmanskega cesarstva. Kemal Paša je podpisnike sporazuma označil za izdajalce.
Konec leta 1920 so Turki dobili pomembnega zaveznika v Sovjetski Rusiji in v letih 1921–1922 podpisali več sporazumov z boljševiki. Rdeča armada je namreč do konca leta 1920 uspela prevladati na večini bojišč v ruski državljanski vojni in je posledično lahko začela pošiljati večje količine orožja in opreme Turkom.
Bitka pri Sakarayi
Atene so se zavedale, da je z dlje trajajočo vojno vse manj možnosti za zmago, težave so ji povzročale predvsem dolge oskrbovalne poti, zato so v letu 1921 izvedli več operacij s ciljem uničenja turške vojske in zavetja Ankare. Grki, ki so v letih 1919 in 1920 krepko napredovali proti vzhodu v srce Anatolije, so se s serijo ofenziv leta 1921 zelo približali Ankari. Odločilna bitka se je zgodila pri Sakarayi, 100 kilometrov zahodno od Ankare, kjer so Turki postavili trdno obrambo in med 23. avgustom in 13. septembrom 1921 izčrpali sicer bolje opremljene in številčnejše grške enote.
Grki so se začeli umikati proti zahodu, medtem pa so Turki oktobra 1921 podpisali mirovni sporazum s Francozi, kar je omogočilo premik turških enot s sirske meje v boj proti Grkom. S tem so dobili tudi legitimnost, saj gre za sporazum z državo, ki je po I. svetovni vojni želela zavzeti del osmanskega ozemlja. Mustafa Kemal se je začel pripravljati na ofenzivo, ob pomoči sovjetskega orožja pa je prvič v vojni imel ne le številčnejšo, temveč tudi bolje oboroženo vojsko kot grški nasprotnik. Turška ofenziva se je začela avgusta 1922 in v le nekaj tednih popolnoma porazila grško vojsko v Anatoliji.
Zmaga Turčije in selitve prebivalstva
Grki so se začeli umikati, s seboj pa niso želeli evakuirati tam živečega grškega prebivalstva, saj bi lahko to povzročilo politično krizo v Grčiji, do katere je sicer kasneje vseeno prišlo. Turki so 9. septembra 1922 zavzeli Smirno, večina mesta je pogorela, v divjanju pa je bilo ubitih več tisoč krščanskih prebivalcev mesta. Zločine sta sicer ves čas vojne izvajali obe strani. Do 18. septembra so bile operacije končane, oktobra 1922 pa je sledil podpis premirja z Grčijo. Več sto tisoč Grkov, Armencev in drugih kristjanov je zapustilo ozemlje Turčije, enako pa se je zgodilo s številnimi muslimani na Balkanu, ki so se preselili v Turčijo.
Turki so se nato usmerili proti Konstantinoplu in skorajda je prišlo do vojne z Britanci, ki so bili v stari osmanski prestolnici. Premier Lloyd George in Churchill sta si želela vojne, a zanjo nista imela ne podpore med ostalimi antantnimi silami ne doma med britanskimi strankami, v sindikatih in medijih. Prvega novembra 1922 je Kemal Paša formalno ukinil osmansko cesarstvo in sultanstvo odvzel Mehmedu VI. Istočasno so se začela pogajanja z antanto v Lozani, po sporazumu, ki je bil podpisan julija 1923, pa je Turčija dobila današnje meje. Sledila je razglasitev Turške republike 29. oktobra 1923.
Atatürk – oče vseh Turkov
Mustafa Kemal Paša, ki se je kot mlad oficir uril v osmansko-italijanskih in balkanskih vojnah ter končno zasijal v I. svetovni vojni, je tako postal rešitelj Turčije in dobil vzdevek Atatürk – oče vseh Turkov. V novi državi je uvedel številne reforme. Leta 1924 je ukinil kalifat, sprejel nove zakone o oblačilih in civilni zakonik, uvedel novo turško abecedo in ukinil islam kot edino državno religijo ter postavil temelje sekularni državi. Na mednarodnem področju je sodeloval z vsemi, najbliže pa je bil Sovjetski zvezi, kar je vidno tudi iz reform, ki jih je izvajal vse do svoje smrti leta 1938.
Atatürk ima v Turčiji še danes status ikone in vse pomembnejše državne inštitucije so poimenovane po njem, četudi se v zadnjih dveh desetletjih moderna Turčija odmika od njegovih naukov. Nekatere njegove bolj kontroverzne poteze kot npr. odnos do verskih institucij in samodrštvo so danes tema številnih debat in kritik predvsem manj sekularnega turškega prebivalstva. Kljub številnim spremembam v turški družbi v 21. stoletju pa Kemal Paša Atatürk ostaja najpomembnejši turški državnik preteklega stoletja in oseba, ki je postavila temelje sodobne turške države, ki letos praznuje sto let obstoja.