Prvega decembra leta 1918 so v Beogradu razglasili ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Novonastala država je povezala ozemlje dober mesec dni stare Države SHS (več glej here) s Kraljevino Srbijo, ki se je nekaj dni pred tem že združila s Črno goro – danes bi dejanje številni Črnogorci označili za okupacijo.
Oblasti Države SHS so bile v težki poziciji, saj država ni bila mednarodno priznana. Obenem so Italijani že napredovali proti vzhodu in prečkali mejo določeno z Londonskim paktom, s katerim je antanta Italiji, v zameno za pridružitev zvezi, obljubila dele Avstro-Ogrske.
Za čim hitrejšo združitev z Srbijo so se zavzemali predvsem hrvaški Srbi in njihov vodja Svetozar Pribičević. Ironično je, da je bil kasneje prav Pribičević eden največjih kritikov diktature kralja Aleksandra in umrl v izgnanstvu v Pragi. Ostali (slovenski in hrvaški) politiki so bili bolj previdni, saj so se zavedali velikosrbskih aspiracij, ki so segale v 19. stoletje in so podrobno opisane v knjigi Ilije Garašanina Načertanije.
Velikosrbski interesi ovirajo združevanje
Idej in sklepov o povezovanju je bilo več, najbolj konkretna pa je bila novembrska ženevska konferenca leta 1918, na kateri so se predstavniki Države SHS, Jugoslovanskega odbora, srbske kraljeve vlade in srbske Narodne skupščine dogovorili za združitev obeh držav na federativni podlagi. Državnopravno ureditev bi po sporazumu z ustavo določila ustavodajna skupščina, kar pa ni bilo po godu velikosrbskim hegemonističnim interesom, zato je predsednik srbske vlade Nikola Pašić z odstopom namero preprečil.
Sledil je predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo v Splitu, v katerem se je ta zaradi italijanske nevarnosti zavzela za takojšnjo združitev v jugoslovansko državo, ki bi bila začasno monarhija, po ureditvi pa kompromis med centralizmom in ohranitvijo pokrajinskih avtonomij.
Zmaga centralizma in monarhije
V Sloveniji je najmočnejša prevojna Slovenska ljudska stranka (SLS) v skladu s svojim federalističnim stališčem predlog zavrnila, enako tudi socialdemokratska JSDS, medtem ko ga je liberalna Jugoslovanska demokratska stranka v celoti podprla. Podobno so sprva stranke zagovarjale tudi na seji osrednjega odbora Narodnega Vijeća, kjer je na koncu vseeno večinsko, vključno z SLS in JSDS, prevladala odločitev o združitvi pod začasnim regentstvom Aleksandra Karađorđevića. Ob tem so delegaciji, ki je bila poslana v Beograd na pogovore s srbsko vlado, naložili naj podpre začasno monarhijo in specifično obliko decentralizacije v okviru centralističnega ustroja bodoče države.
Kljub temu je delegacija na pritisk njenega člana in podpredsednika Narodnega Vijeća Svetozarja Pribičevića ter srbskega dvora popustila njihovemu vztrajanju na centralizmu in dedni monarhiji, ki sta novo državo Kraljevino SHS tako zaznamovala že od svojega prvega dne, 1. decembra 1918.
Permanentna politična in mednacionalna kriza
Kraljevina SHS je bila država v kateri so bili priznani le trije narodi – Srbi, Hrvati in Slovenci. Bila je tudi zelo raznolika skupnost, pri čemer so bile razlike vidne predvsem med najširšimi, nižjimi sloji prebivalstva, manj pa med elitami. Politična, gospodarska in kulturno-civilizacijska drugačnost, ki so jo jugoslovanski narodi prinesli iz dotedanjih držav, je za normalno delovanje države terjalo zmanjševanje razlik in poenotenje vsaj ključnih področjih. A razkorak je bil velik, denimo bruto proizvod slovenskih dežel je bil leta 1910 skoraj trikrat večji kot v južnih območjih bodoče kraljevine.
Država je bila ekonomsko slabo razvita s številnimi ustavnimi težavami in nacionalnimi trenji. Vlade so se v obdobju med obema vojnama menjale kot po tekočem traku, mesto predsednika vlade pa je razen v eni izjemi, ko je to postal Slovenec Anton Korošec, pripadalo Srbom.
Težave ni rešila niti kraljeva diktatura
Spori in trenja so višek dosegli junija 1928, ko je črnogorski poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić streljal na poslance HSS in smrtno ranil poslance Hrvatske seljačke stranke Stjepana Radića, Pavleta Radića in Đura Basaričeka. Kralj je januarja 1929 uvedel diktaturo in državo preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo, ki je obstajala do napada sil osi leta 1941.
Četrt stoletja po ustanovitvi Kraljevine SHS so se narodi Jugoslavije na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 29. novembra 1943 odločili ukiniti centralistično monarhijo in državo transformirati v federalno republiko s šestimi enakopravnimi republikami.
Danijel Osmanagić, Aleš Šafarič