Nekdanji licej v Ljubljani, ki je stal na mestu današnje tržnice. Stavbo so podrli nekaj let po velikem potresu leta 1895. Na tem mestu sta že nekdaj stala cerkvica in samostan frančiškanov, ki so se naselili v 13. stoletju. V 17. stoletju so samostan temeljito prezidali, cerkev pa prenovili. Ko so se leta 1784 frančiškani preselili v drug samostan, je vlada nekdanjo cerkev porušila, samostan pa leta prenovila v šolsko poslopje, kjer so mesto dobile ljubljanske višje in srednje šole, deželni muzej in licejska knjižnica. Stavba je dobila ime licej, ki je po veliki šolski reformi v duhu absolutistične države nasledil razpuščeni jezuitski red (1773), kateremu lahko pripišemo začetke visokošolskega študija v Ljubljani v začetku 18. stoletja oziroma še pred njimi protestantskim stanovskim šolam v 16. stoletju.
Cesarsko-kraljevi liceji so z reformo v deželnih glavnih mestih prevzemali vlogo znanstveno-izobraževalnih ustanov, a brez možnosti podeljevanja akademskih nazivov. Za razliko od popolne univerze (Dunaj, Praga) je bilo študijskih programov na licejih manj, predvsem pa so bili bolj usmerjeni v prakso. Ljubljanski licej je vso predmarčno dobo vključeval tri študije: filozofskega, teološkega in mediko-kirurškega. Po novi reformi v letu 1848 je v Ljubljani sledila pospešena ukinitev liceja, od vsega višjega šolstva je ostalo le še bogoslužje kot škofijski učni zavod. Predmarčni licej v Ljubljani je tako kot liceji drugod (npr. v Gradcu, Celovcu in v Gorici) predstavljal odskočno desko za nadaljnji študij na pravi univerzi in za zasedbo poklicev, ki so zahtevali višješolsko izobrazbo.
Le desetletje pred porušitvijo liceja so pred njegovim vhodom junija 1889 postavili bronasti spomenik Valentinu Vodniku, delo kiparja Alojza Gangla. Kip stoji na kamnitem bloku, ta pa na podstavku, ki ju je oblikoval arhitekt Jan Duffe. Pobudo za postavitev je dal pesnik in politik Lovro Toman ob 100. obletnici Vodnikovega rojstva, ob odkritju 30. junija 1889 pa je potekala velika slovenska narodna slavnost.
